Jedro

Prodajna pogodba sicer vsebuje določilo o odmeri in plačilu akontacije komunalnega prispevka, vendar to še ne pomeni, da gre za pogodbo o komunalnem prispevku.

Toženka pa se s civilnopravnim poslom ne more odpovedati komunalnemu prispevku ali njegovemu delu.

Izrek

Tožba zoper odločbo Mestne občine Celje, Oddelka za okolje in prostor ter komunalo, št. 3510-47/2010-040401-HE z dne 24. 1. 2011 se zavrne.

Tožba zoper odločbo odločbo župana Mestne občine Celje št. 3510-47/2010 z dne 16. 3. 2011 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma za nameravano gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 14.900,11 EUR (1. točka izreka) in ugotovila, da sta ta komunalni prispevek že plačala 20. 9. 2010. V obrazložitvi navaja, da se nameravana gradnja nahaja na območju, ki je urejeno z Odlokom o ZN rekreacijskega centra „na Golovcu“ - območje stanovanjske gradnje in da je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ter Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Mestne občine Celje (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja). V nadaljevanju konkretizira upoštevano neto površino objekta, površino gradbene parcele ter elemente, ki so bili upoštevani pri izračunu komunalnega prispevka (faktor namembnosti objekta, obračunsko območje, delež parcele, delež neto tlorisne površine in indeks podražitve). Odločba vsebuje tudi konkretni izračun iz katerega je razvidno, da se obračunani komunalni prispevek nanaša na obstoječo komunalno opremo cestnega omrežja, javnih površin, kanalizacijskega omrežja in vodovodnega omrežja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da odločba za plačilo komunalnega prispevka po prodajni pogodbi, na katero se tožnika sklicujeta, ni bila izdana, da komunalni prispevek ni bil plačan in da zato nista upravičena do plačila le 50 % komunalnega prispevka.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in navajata, da sta že v vlogi za določitev komunalnega prispevka uveljavljala plačilo polovice komunalnega prispevka. To sta utemeljevala s sklicevanjem na razpisne pogoje mestnega sveta in na drugi odstavek 3. člena prodajne pogodbe, ki jo je toženka kot prodajalka sklenila z gospodarsko družbo A. d. o. o. Po navedenem pogodbenem določilu je bil kupec skladno s pogoji javnega razpisa dolžan poravnati akontacijo komunalnega prispevka v višini 50 % od odmerjenega komunalnega prispevka. Zato tožnika tudi v tožbi menita, da je tako iz razpisnih pogojev kot iz navedene prodajne pogodbe izhajala dolžnost toženke, da izda delno odločbo o določitvi komunalnega prispevka, dolžnost kupca pa, da akontacijo komunalnega prispevka plača. Menita, da se je toženka s tem, ko ni izdala odločbe, odločila, da tega delnega plačila ne bo zahtevala, ter da bo neplačani del komunalnega prispevka štela kot darilo kupcu nepremičnine. Poleg tega sta tožnika nepremičnino kupila od pravne naslednice kupca prosto vseh bremen, po ceni, ki naj bi zajemala vedenje, da sta dolžna plačati le preostanek komunalnega prispevka, zato menita, da obveznosti iz prodajne pogodbe med toženko in družbo A. d. o. o. ni mogoče preložiti nanju. Da je mogoče s pogodbo urediti plačilo komunalnega prispevka, naj bi izhajalo tudi iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 412/2003 in III Ips 46/2006. Sodišču predlagata, naj spremeni tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo tako, da sta dolžna plačati komunalni prispevek v višini 7.450,055 EUR, ali podrejeno, naj odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj toženki naloži plačilo stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo primarno navaja, da je tožba zoper drugostopenjski upravni akt nedopustna. Tudi sicer naj bi imela tožba formalne pomanjkljivosti, ker tožnika upravna akta izpodbijata zaradi kršitve pogodbenih določil in ne navajata dopustnih tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato sodišču primarno predlaga, naj tožbo zavrže. Podredno pa navaja razloge, s katerimi utemeljuje neutemeljenost tožbe. Podobno navaja tudi v pripravljalnih vlogah z dne 19. 9. 2011 in 29. 11. 2011. Tožnika tudi v odgovoru na stališče toženke in v pripravljalnih vlogah z dne 4. 10. 2011 in 10. 11. 2011 vztrajata, da sta predmet upravnega spora tako upravni akt prve kot upravni akt druge stopnje. V odgovoru na tožbo ponovno opozarjata na dolžnost toženke, da kupcu izda delno odločbo o komunalnem prispevku. Menita, da ob sklenitvi pogodbe nista bila dolžna preverjati, ali je bila delna odločba o komunalnem prispevku izdana in ali je bil ta plačan. Ne strinjata se s stališčem toženke, da naj bi šlo za vprašanje, ki je predmet civilnopravnega razmerja. V vlogi z dne 10. 11. 2011 pa dodatno navajata še, da sta imela na podlagi 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ (glede na njuno zahtevo) pravico odločati le o polovici komunalnega prispevka. Enako navajata tudi v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2011. K I. in II. točki izreka Tožba zoper odločbo župana ni dopustna, tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa pa je neutemeljena.

Po določbah 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbija samo tiste drugostopenjske odločitve, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, in še to samo v primeru, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora namreč glede na prvi odstavek 2. člena ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani drugostopenjski akt o zavrnitvi pritožbe pa ni tak.

Ker v obravnavanem primeru izpodbijana odločba župana, ki je bila izdana na podlagi pritožbe, ki sta jo vložila tožnika, v izreku ne vsebuje odločitve o njuni pravici, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 16/2008, sklep I Up 71/2008, sklep I Up 124/2008, sklep I Up 173/2008, sklep I Up 243/2008, sklep I Up 749/2007, sklep I Up 40/2008 sklep I Up 582/2007, sklep I Up 457/2009). Zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na upravni akt druge stopnje, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

Pri preizkusu zakonitosti odločitve organa prve stopnje pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP razloge izpodbijanega akta dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je podrobno pojasnjeno, zakaj tožnikoma ni mogoče odmeriti le 50 % komunalnega prispevka, zato se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Člena 128 ZUP, ki določa, da sme organ v stvareh, v katerih je potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je zahteva stranke tudi podana, ni mogoče razlagati na način, kot to skušata uveljavljati tožnika. Zahteve za odmero komunalnega prispevka namreč ni mogoče vlagati v deležih ali po višini. Da je toženka komunalni prispevek odmerila brez njune zahteve, pa tožnika niti nista navajala v tožbi, temveč prvič šele v vlogi z dne 10. 11. 2011, zato je ta njun ugovor prepozen, saj tožbenih razlogov po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ni mogoče dodajati. Tudi iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1 izhaja, da mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v sami tožbi in samo ti so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka upravičena odmeriti komunalni prispevek v celoti ali le 50 % komunalnega prispevka. Tožnika v tožbi ne zatrjujeta, da bi toženka nepravilno uporabila določbe ZPNačrt ali Odloka o programu opremljanja, ki sta v obravnavani zadevi pravni podlagi za odmero komunalnega prispevka, temveč, da sta ga dolžna plačati le polovico. Pri tem se sklicujeta na prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila toženka kot prodajalka in A. d. o. o., kot kupec, saj sta se pogodbeni stranki v njej, skladno z razpisnimi pogoji, ki jih je sprejel mestni svet Mestne občine Celje, dogovorili, da je kupec dolžan poravnati akontacijo komunalnega prispevka v višini 50 %. Ni torej sporna odmera komunalnega prispevka, temveč določitev višine obveznosti plačila.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Investitor in občina lahko na podlagi 78. člena skleneta tudi pogodbo o opremljanju. V takem primeru se šteje, da je investitor s stroški izgradnje komunalne opreme po tej pogodbi plačal komunalni prispevek za ta del komunalne opreme in je dolžan plačati le še preostali del. Vendar v obravnavanem primeru taka pogodba ni bila sklenjena. Prodajna pogodba med toženko in A., na katero se tožnika sklicujeta, sicer vsebuje določilo o odmeri in plačilu akontacije komunalnega prispevka, vendar to še ne pomeni, da gre za pogodbo o komunalnem prispevku. Poleg tega tak pogodbeni dogovor, tudi če ni nedopusten (glej stališča sodb Vrhovnega sodišča II Ips 413/2003 in III Ips 46/2006, na katera se sklicujeta tožnika), zavezuje le pogodbene stranke. Tudi na morebitno nespoštovanje pogojev javnega razpisa se lahko sklicujejo le udeleženci javnega razpisa in v zvezi z javnim razpisom.

Nespoštovanje razpisnih pogojev oziroma neizpolnitev pogodbene zaveze ne more pomeniti niti, da se je toženka odpovedala delu komunalnega prispevka, kot to zmotno menita tožnika. Predpisi, ki urejajo komunalni prispevek, so javnopravne narave in njihova uporaba ni v dispoziciji strank (glej npr. stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 283/2009 z dne 3.3. 2011). To pomeni, da se toženka s civilnopravnim poslom ne more odpovedati komunalnemu prispevku ali njegovemu delu. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa tudi ni predmet postopka odmere komunalnega prispevka.

Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabila pravo, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka. Šele s plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt), zato bi na obveznost višine komunalnega prispevka, ki sta jo dolžna plačati tožnika, lahko vplivalo le dejstvo, da je bil del komunalnega prispevka že plačan. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da sta tožnika nepremičnino kupila „bremen prosto“. Tudi to pravno razmerje je obligacijske, tj. civilnopravne in ne upravnopravne narave, zato se na pravice, ki naj bi izhajale iz takega razmerja, v postopku odmere komunalnega prispevka, ne moreta sklicevati. Za uveljavljanje morebitnih zahtevkov, ki izvirajo iz njunega zmotnega prepričanja, da je bil del komunalnega prispevka že plačan, pa predpisi, ki urejajo komunalni prispevek, ne dajejo podlage.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Po povedanem tudi niso podani pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije, določeni v 65. členu ZUS-1. K III. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.