Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje na posebno predrzen način, s tem, da se je v sicer nezaklenjeno hišo splazil mimo prostorov v pritličju, kjer se je zadrževal oškodovanec in dve ženski, izrabil njihovo nepazljivost in se povzpel v zgornje prostore stanovanja, kjer je pregledoval omare in predale in v iz enega izmed njih odvzel bankovec za 100.000,00 ITL.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po členu 98/I v zvezi s členom 95/I in 92 ZKP je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenga postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odst. 212. člena KZ in mu izreklo kazen osmih mesecev zapora, odločilo pa je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženca in uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, oziroma ga oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec v Ljubljani v svojem pisnem mnenju, podanem v skladu z določilom člena 377/II ZKP predlaga, da se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu podatkov v spisu, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materilno pravo. Tako pritožbene navedbe, da pri tem kaznivem dejanju ne gre za kvalifikatorno okoliščino - posebno predrzen način, niti za obtožencev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ne morejo biti uspešne. Sodišče prve stopnje je pravilno sicer sledilo izpovedi oškodovanca, da je bil v času, ko je obtoženec prišel v hišo v kuhinji, kjer je gorela luč, prav tako je luč gorela v veži, kar je moral obtoženec vsekakor videti, in kar mu je tudi dalo vedeti, da se v hiši v neposredni bližini nahajajo ljudje, to pa je lahko tudi zaključil na podlagi odklenjenih vrat. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil dejanje na posebno predrzen način, saj se je v hišo pretihotapil, ko so bili v drugih prostorih, mimo katerih je moral iti, ljudje ter pri tem izrabil njihovo nepazljivost. Prav tako je po zaključku pritožbenega sodišča, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, dokazan namen obtoženca, da si prilasti bankovec za 100.000,00 ITL, saj ni razloga, da sodišče ne bi verjelo oškodovancu, kje je imel omenjeni bankovec, posebej zaradi okoliščine, da se pripravlja na pot v Italijo. Glede na opis, kje je bil bankovec pred prihodom obtoženca in kje v trenutku, ko ga je zasačil oškodovanec, je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je obtoženec bankovec že vzel in je torej že dokončal kaznivo dejanje, ki mu je očitano.

Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec pripravljen vzeti kakršnokoli vrednost in ne le bankovec za 100.000,00 ITL, saj je že v preiskavi povedal, da je s tem namenom tudi odšel v župnišče, poleg tega pa na to kaže tudi okoliščina, da je po tem, ko je že vzel bankovec za 100.000,00 ITL z iskanjem še nadaljeval. Iz opisanega torej sledi, da pritožbene navedbe, da mu kaznivo dejanje ni dokazano ter da naj bi šlo za neprimeren poskus, niso utemeljene. Pritožbo zagovornice je bilo tako potrebno v delu, kjer izpodbija napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega zakona zavrniti kot neutemeljeno.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo primerno kazen, pri čemer je kot obteževalno okoliščino štelo predvsem podatke iz kazenskga lista, iz katerega izhaja, da obtoženec podobna in istovrstna kazniva dejanja izvršuje že vrsto let oziroma, da gre za specialnega povratnika. Pritožba sicer priznava, da je obtoženec v mlajših letih, ko je bil samski, storil navedena kazniva dejanja, vendar pa poudarja, da ima občasno delo, s katerim preživlja sebe in svojo izvenzakonsko partnerko, ki ima tudi ortopedske težave.

Če pa bi moral prestajati 8-mesečno zaporno kazen, bi izgubil začasno službo in bi bilo s tem njegovo življenje dokončno uničeno in zaradi teh okoliščin zagovornica obtoženega v pritožbi predlaga izrek pogojne obsodbe. Ne glede na te okoliščine, se po mnenju pritožbenega sodišča, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek zaporne kazni, saj se je izkazalo, da vse do sedaj izrečene kazni ali celo kazenske sankcije opominjevalne narave nito dosegle pri njem svojega namena. Tudi pritožbena navedba, da naj bi obtoženec ta kazniva dejanja izvajal v mlajših letih, po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne drži, saj je bil v zadnjih desetih letih kar petnajstkrat pravnomočno obsojen, nazadnje leta 1998. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da mu je nazadnje bila prav tako izrečena zaporna kazen ter ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja, je kot rečeno po zaključku pritožbenega sodišča s strani sodišča prve stopnje izrečena kazen primerna vsem okoliščinam obravnavanega primera in vsem razlogom kazenskopravnega varstva.

Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ne kršitev določb materialnega zakona v škodo obtoženca, je bilo potrebno pritožbo zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prižbenega postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku.