Jedro

Zadoščenje, ki ga nudi prisojeni denarni znesek, pomeni za različne ljudi zelo različno: za dobro situiranega oškodovanca drugače kot za gmotno šibko stoječega, za tistega, ki mu gmotna odmena pomeni veliko ali vse, in drugače za tistega, ki mu duhovno (duševno) zadoščenje pomeni vse ipd.

Vrhovno sodišče spremlja prisojane odškodnine in jih tudi samo prisoja tako, da jih primerja s povprečjem mesečnih neto plač v naši državi, ki nikakor ne odsevajo trenutnih, kratkoročnih gospodarskih situacij. Omenjene plače doživljajo trend rasti ne pa zniževanja, kot trdi revizija. Gotovo pa je primerjava s kazalci povprečnih plač ustreznejša kot pa, po čemer poseže revizija, z menedžerskimi plačami. Prve namreč vsekakor verneje odsevajo gmotno stanje družbe kot enega izmed elementov, ki krojijo pravni standard pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, kot pa menedžerske, ki so, kar se pogosto izkaže, povsem zunaj okvirov nagrajevanja za sposobnost in učinkovitost njihovih prejemnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski zadevi v zvezi s prometno nesrečo 13.3.1996, ko je tožnik kot voznik v avtu zadobil zvin vratne hrbtenice, razsodilo, da mu mora tožena stranka plačati 1,834.530,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi prispevki in pravdnimi stroški. V celoti je ugodilo postavljenim zahtevkom za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,000.000,00 SIT torej skupaj 2,100.000,00 SIT. Od tega je odštelo 265.470,00 SIT kot valorizirani znesek 246.000,00 SIT, ki ga je tožena stranka že poprej plačala tožeči. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje to sodbo spremenilo tako, da je toženko obsodilo le na plačilo 984.529,70 SIT, znižalo pa je tudi obveznost plačila pravdnih stroškov in tožeči stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov toženi stranki. Tako je za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem prisodilo le 500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT - upoštevaje zlasti primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod. Meni, da se tako zagotovi enako obravnavanje manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin pri sojenju.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 200. in 203. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Prav neverjetno se ji zdi, da je višje sodišče znižalo odškodnino za 100%, kot je uveljavljena v sodni praksi in kot je bila prisojena na prvi stopnji. Višje sodišče ni pojasnilo, zakaj ima drugačen standard odmere odškodnin kot prvostopenjsko sodišče. Odškodnina je satisfakcija za pretrpljeno škodo in se ne odmerja po trenutni gospodarski situaciji. Poudarja, da je tožnik za 5% manj učinkovit in zelo mlad. Na prvi stopnji prisojena odškodnina dosega komaj dve plači menedžerjev v družbenih podjetjih, v izpodbijani sodbi pa celo eno samo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Samovoljna je revizijska trditev, da je instančno sodišče znižalo prisojeno mu odškodnino na znesek, ki je za 100% nižji od odškodnine, ki je uveljavljena v sodni praksi in kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Prvič, znižalo jo je le za približno 40% in, drugič, prav na pritožbeni stopnji dosojena odškodnina je v skladu z odškodninami, kot so v primerljivih primerih prisojane v naši državi. Drži, da ima vrhovno sodišče pregled nad odločbami višjih sodišč in prav ta pregled, zlasti pa lastne odločitve tega sodišča, kadar in katera izmed pravdnih strank revizijsko izpodbija pravnomočno prisojeno odškodnino, tvorijo okvire, znotraj katerih je potrebno ob nujni individualizaciji primerov prisoditi odškodnino po merilih iz 200. in 203. člena ZOR in se tako približati pravnemu standardu pravične odškodnine. Spet ima sicer prav revizija, da odškodnina ni socialna kategorija in da mora pomeniti satisfakcijo. Vendar je potrebno tudi to njeno naravo zadoščenja relativizirati in jo vkalupiti v okvire prisojanih odškodnin. Zadoščenje, ki ga nudi prisojeni denarni znesek, pomeni za različne ljudi zelo različno: za dobro situiranega oškodovanca drugače kot za gmotno šibko stoječega, za tistega, ki mu gmotna odmena pomeni veliko ali vse, in drugače za tistega, ki mu duhovno (duševno) zadoščenje pomeni vse ipd. Povsem neutemeljen pa je očitek, da se odškodnine (revizija ne pove naravnost, ali se to nanaša tudi na obravnavano zadevo) sodno odmerjajo glede na trenutno gospodarsko situacijo. Vrhovno sodišče spremlja prisojane odškodnine in jih tudi samo prisoja tako, da jih primerja s povprečjem mesečnih neto plač v naši državi, ki nikakor ne odsevajo trenutnih, kratkoročnih gospodarskih situacij. Omenjene plače doživljajo trend rasti ne pa zniževanja, kot trdi revizija. Gotovo pa je primerjava s kazalci povprečnih plač ustreznejša kot pa, po čemer poseže revizija, z menedžerskimi plačami. Prve namreč vsekakor verneje odsevajo gmotno stanje družbe kot enega izmed elementov, ki krojijo pravni standard pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, kot pa menedžerske, ki so, kar se pogosto izkaže, povsem zunaj okvirov nagrajevanja za sposobnost in učinkovitost njihovih prejemnikov.

Po prepričanju revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče s prisojenimi odškodninami za posamezne vrste škod pravilno pretehtalo, kateri zneski ustrezajo pravični denarni odškodnini za ugotovljene prizadetosti tožnika na telesnem in duševnem področju. Tako je pravilno oblikovalo pravo za obravnavani primer, upoštevaje izhodišča zakona.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).