Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito izreka disciplinski ukrep opomin, ker je nevestno hranil službeno opremo (alkotest), tako da se je ta izgubila, zaradi česar je toženi stranki nastala materialna škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del (točka I in prvi odstavek točke II izreka) sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za ..., Policije, Policijske uprave ... št. ... z dne 3. 8. 2009 in sklepa Komisije za ...pri Vladi Republike Slovenije št. … z dne 20. 8. 2009. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 427,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške postopka.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke opr. št. … z dne 3. 8. 2009 in sklepa Komisije za ... pri Vladi Republike Slovenije opr. št.... z dne 20. 8. 2009 in ju je odpravilo (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 664,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (prvi odstavek točke II. izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več, to je zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek točke II. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravnomočno sodbo zunanjega oddelka prvostopenjskega sodišča v A., s katero je bil zavrnjen zahtevek tožene stranke za povrnitev škode v višini 709,70 EUR, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi tega, ker je tožnik izgubil alkotest. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi ji nastala premoženjska škoda, kot eden od elementov za disciplinsko odgovornost. Škoda je nastala že zaradi tega, ker je tožena stranka zaradi izgube alkotesta morala nabaviti drugega, razen tega pa tožnik in njegova sodelavka takrat nista mogla opravljati nadzora alkoholiziranosti voznikov, s čimer je prišlo do slabše prometne varnosti. Knjigovodska vrednost alkotesta ne predstavlja resnične in dejanske vrednosti in za ugotovitev elementa disciplinske kršitve, nastanka škodnih posledic, zagotovo ne more biti relevantna. Kljub temu, da je bila knjigovodska vrednost alkotesta 0, se je alkotest še vedno uporabljal in je imel dejansko vrednost. Tožnik in sodelavka sta kritičnega večera opravljala poostren nadzor alkoholiziranosti voznikov, alkotest je deloval, kar vsekakor pomeni, da so z njegovo izgubo nastale škodne posledice. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede očitka nevestnega ravnanja pri shranjevanju sredstva za delo. Tožnik je v poročilu o delu za čas od 17:00 ure dne 23. 5. 2009 do vključno 02:00 ure naslednjega dne sam napisal, da je pred premikom alkotest pospravil v PVC škatlo, ki jo je odložil na streho vozila. To je kasneje potrdil tudi v uradnem zaznamku. Tožnik v tem sporu ni bil neposredno zaslišan pred sodiščem, temveč je bila le prebrana njegova izpovedba podana v sporu pred Zunanjim oddelkom v A., pač pa je bila zaslišana priča A.A. ki je bila v spornem času s tožnikom v patrulji. Izpovedala je, da je tožnik zadnji uporabljal aparat in da je popolnoma prostovoljno sam napisal, kaj se je z njim zgodilo in na kakšen način sta ga izgubila. Pritožba opozarja na nelogičnost tožnikovih pojasnil, zakaj je nase prevzel odgovornost. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče A.A.. Na podlagi dejstva, da je bil tožnik zadnji, ki je uporabljal alkotest, je tožena stranka v disciplinskem postopku lahko zaključila zgolj to, da je bil on tisti, ki ni vestno shranil sredstva za delo. S tem je tožnik izpolnil vse elemente kršitve iz 13. točke pogodbe o zaposlitvi in ker gre za lažjo kršitev mu je tožena stranka utemeljeno izrekla najmilejši disciplinski ukrep, to je opomin. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št, 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je na podlagi pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu je bil izrečen disciplinski ukrep opomina. Tožniku je bilo v disciplinskem postopku očitano, da je 23. 5. 2009 med opravljanjem službe izgubil alkotest in tako delodajalcu povzročil materialno škodo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi o tem, da je po nasvetu sodelavke A.A. v poročilo o delu zapisal, da je pred premikom na drugo kontrolno točko alkotest pospravil v PVC škatlo in jo odložil na streho vozila ter da je krivdo nase prevzel, ker so vsi vedeli da A.A. gradi hišo in je na tesnem z denarjem. Pri tem pa je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da takšnih pojasnil tožnik ni dal ne v disciplinskem postopku, ne v pritožbi zoper sklep o disciplinski odgovornosti in tudi ne v tožbi, temveč je prvič to začel navajati šele potem, ko je bil kot toženec zaslišan pred brežiškim oddelkom sodišča prve stopnje v sporu, ki je pred navedenim sodiščem potekal zaradi zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljeni alkotest v višini 709,60 EUR. Očitno je, da gre pri teh navedbah zgolj za način tožnikove obrambe pred odškodninskim zahtevkom tožene stranke. Takšnega naknadnega poskusa relativiziranja lastnega zapisa v poročilu o delu, res ni mogoče šteti za verodostojno pojasnilo. V kolikor bi bilo res, kar razlaga tožnik, ne bi tega prvič izjavil šele dve leti po dogodku, kljub temu, da je poprej kar dvakrat imel možnost, da to stori v disciplinskem postopku (v zagovoru in v pritožbi), pa tudi v odgovoru na odškodninsko tožbo in odgovoru na tožbo v tem sporu, vendar pa tega ni storil. Neprepričljivost tožnikovega pojasnila je razvidno tudi iz protislovja, ko po eni strani razlaga, da je krivdo nase prevzel zaradi slabega finančnega položaja sodelavke, obenem pa, da je to storil, ker še nikoli nihče ni odgovarjal za izgubljena sredstva. V kolikor ni bilo nevarnosti, da bi kdo odgovarjal za izgubljeni alkotest, tudi ne bi bilo nobene potrebe, da bi tožnik nase prevzemal krivdo, ki je v resnici ne bi imel. Pritožbeno sodišče verjame prepričljivi izpovedbi priče A.A., da ji je tožnik potem, ko ga je po malici in premiku na drugo lokacijo prosila, da ji prinese alkotest, po neuspešnem iskanju v vozilu povedal, da alkotesta ni in da ga je ob zadnji uporabi verjetno pozabil na vozilu. Takšna izpoved tudi v celoti pojasni zakaj je tožnik to zapisal v poročilu o delu in zakaj o domnevno drugačnih razlogih za tak zapis ni govoril že prej, čeprav je bil zoper njega sprožen disciplinski postopek. Pritožbeno sodišče tudi v celoti verjame priči A.A., da tožniku ni naročila in tudi ne sugerirala kaj naj napiše v poročilo in uradni zaznamek. Pritožbeno sodišče prav tako verjame priči, da je bil tožnik zadnji, ki je pred premikom na drugo lokacijo uporabil alkotest. Na podlagi poročila o delu in uradnega zaznamka (oboje je neposredno po dogodku napisal tožnik) ter prepričljive izpovedbe priče A.A. pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je do izgube alkotesta prišlo zaradi malomarnega ravnanja tožnika, ki po uporabi alkotesta ni pospravil nazaj v vozilo. Pri tem ni mogoče slediti razlagovanju sodišča prve stopnje, da iz uradnega zaznamka ne izhaja, na kakšen način je prišlo do izgube, temveč zgolj to, da naj bi tožnik alkotest položil na streho avtomobila, s čemer pa naj ne bi prišlo do izgube. Takšno razlagovanje je na meji absurdnega, vsakomur je jasno, kaj se med vožnjo zgodi s predmeti, ki so odloženi na streho vozila. Nenazadnje sta to očitno vedela tudi tožnik in priča A.A., ki sta po ugotovitvi izgube alkotesta še isto noč peš pregledala relacijo med točko, kjer sta pred premikom vozila opravljala kontrolo prometa in Gostilno B. v C., kamor sta z vozilom šla na malico.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah opr. št. Pd 23/2010, s katero je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožene stranke, da se tožniku naloži plačilo odškodnine v višini 709,60 EUR, pomeni odločitev o predhodnem vprašanju v smislu določbe 13. člena ZPP. Z navedeno sodbo je bilo odločeno zgolj o tem, ali je tožnik toženi stranki dolžan plačati odškodnino v znesku 709,60 EUR in o ničemer drugem. Odločitev o tem ali je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep opomina, pa ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali je tožnik toženi stranki dolžan povrniti škodo v navedenem znesku in to niti v primeru, ko je povzročitev škode sestavni del kršitve, ki se tožniku očita z izpodbijanim sklepom o disciplinski odgovornosti. Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša le na izrek odločbe sodišča o pravici ali pravnem razmerju, ne pa tudi na ugotovitve v obrazložitvi.

Sodišče je pri presoji zakonitosti disciplinskega ukrepa vezano na dejanski opis kršitve, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo to je na presojo katero določbo pogodbe o zaposlitvi oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja je delavec kršil z opisanim ravnanjem. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka očitano ravnanje (izgubo alkotesta zaradi česar je toženi stranki nastala škoda) pravilno opredelila kot kršitev obveznosti iz 7. alinee 1. odstavka 13. točke pogodbe o zaposlitvi, ki kot kršitev opredeljuje nevestno shranjevanje materialov in sredstev za delo, če je zaradi tega prišlo do škodljivih posledic. Tožnik je očitno nevestno shranil alkotest, saj ga sicer ne bi izgubil, zaradi tega pa je prišlo tudi do škodne posledice, saj tožena stranka tega sredstva nima več in toženec in njegova sodelavka neposredno po izgubi tudi nista mogla nadaljevati z akcijo kontrole alkoholiziranosti, saj sta najprej čas izgubila z iskanjem alkotesta, nato pa sta morala po drugega na policijsko postajo. Seveda pa očitana kršitev izpolnjuje tudi splošni opis kršitve vsebovan v uvodni določbi 13. točke pogodbe o zaposlitvi, na katero se izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti prav tako sklicuje, to je da se je javni uslužbenec dolžan držati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki je v tem delu sledilo tožniku, da z izgubo alkotesta toženi stranki ni nastala nobena škoda (to je škodna posledica), ker izgubljeni alkotest ni imel več knjigovodske vrednosti oziroma je bila ta 0. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je kljub temu za toženo stranko nastala škodna posledica, saj tožena stranka izgubljenega alkotesta nima več in ga policisti ne morejo uporabljati, čeprav je naprava ob izgubi še delovala in je še vedno služila svojemu namenu. Za ugotovitev, da je toženi stranki nastala škoda, ni potrebno, da je ta škoda izražena v knjigovodski vrednosti izgubljene stvari, saj je kot škodo potrebno opredeliti že zgolj dejstvo, da tožena stranka izgubljenega alkotesta nima več. Pravilno je stališče Komisije za ... pri Vladi RS, da sama višina škode za disciplinski postopek ni relevantna, prav tako tudi ne knjigovodska vrednost delovnega sredstva, saj za kršitev iz 7. alinee 13. točke pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je prišlo do škodnih posledic, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep opomina. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede disciplinske odgovornosti javnih uslužbencev še vedno potrebno uporabljati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU UPB1, Ur. l. RS, št. 35/2005). Ta v 1. točki 1. odstavka 123. člena kot lažjo disciplinsko kršitev opredeljuje kršitve delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa. Prvi odstavek 124. člena ZJU UPB 1 pa kot disciplinska ukrepa za lažje disciplinske kršitve predvideva opomin in denarno kazen v višini največ 15 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila storjena lažja kršitev. Tožnikovo ravnanje, pomeni lažjo kršitev delovnih obveznosti, določenih s pogodbo o zaposlitvi, storjeno iz malomarnosti, zato se je tožena stranka utemeljeno odločila za najblažji možni disciplinski ukrep, to je za opomin.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 427,50 EUR (260,70 EUR nagrada za postopek, 190,80 EUR nagrada za narok, 20,00 EUR materialni stroški).

Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 274,20 EUR (254,20 EUR nagrada za izredno pravno sredstvo, 20,00 EUR materialni stroški).

Glede na to, da je s pritožbo uspela tožena stranka, tožnik ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka.