Jedro

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v vsebini svojih vlog navajal izraze in besedne zveze, ki hudo žalijo organ in uradno osebo. To pa daje podlago za zaključek, da gre za poseg v dostojanstvo organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku izrekel denarno kazen v višini 500,00 EUR, ker je v ugovoru z dne 10. 9. 2011 in v zahtevi za sodno varstvo z dne 17. 10. 2011 žalil uradno osebo - inšpektorja za okolje, Inšpekcijo za okolje, sodišča, sodnico, tožilstvo, policijo in državo Republiko Slovenijo. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku zaradi prekrška po četrtem odstavku 162.b člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) izdana odločba o prekršku št. 710-712-2009/3 z dne 9. 6. 2010 in v zvezi s prekrškom izrečen opomin, stroški postopka pa so znašali 30,00 EUR. Tožnik je zoper to odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo št. ZSV 360/2010-20502-2 z dne 6. 7. 2011 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in hkrati odredilo, da mora tožnik plačati stroške postopka. Ker stroške postopka odmeri prekrškovni organ, ki je odločal na prvi stopnji, je bilo tožniku s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse z dne 18. 8. 2011 odmerjeno plačilo sodne takse v višini 150,00 EUR. Tožnik je zoper navedeni plačilni nalog vložil ugovor - novo pritožbo, v kateri je med drugim navedel, „da ga inšpekcija izsiljuje na kriminalen - mafijski način, da leni inšpekciji dokazuje nedelo, laži ter spreminjanje države v mafijsko državo s pomočjo mafijskega delovanja sodišč ter mafijskega sodelovanja sodnice in sodišča v Ljutomeru“. Ugovor tožnika zoper navedeni plačilni nalog je bil s sklepom z dne 20. 9. 2011 zavržen. Zoper sklep o zavrženju je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo z dne 17. 10. 2011, v kateri je med drugim navedel, „da sodišča, lena policija in goljufiva inšpekcija delujejo v insciniranih procesih v korist vsesplošnemu kriminalu ter vedno večji nelegitimnosti države in da sodišča in tožilstva ter lena policija in inšpekcija delujejo na mafijski način“. Organ ugotavlja, da so bili v obravnavani zahtevi za sodno varstvo in ugovoru navedeni izrazi in besedne zveze z namenom zaničevanja uradnih oseb, državnih organov in države kot celote, ki krepko presegajo mejo sprejemljive kritike in podajajo izrazito negativno in vrednostno sodbo o uradni osebi in organu in zato je izrek najvišje možne kazni več kot primeren. Sklicuje se na tretji odstavek 111. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da navedbe tožnika, izrečene v zvezi s konkretnim delom uradnih oseb in v konkretnem postopku, gotovo pomenijo poseg v dostojanstvo organa. V zvezi s pritožbenim zahtevkom pa pojasnjuje, da odločanje o odškodnini ni stvar upravnih postopkov, temveč sodi v pristojnost sodišč.

Tožnik v tožbi navaja, da so sestavni del te tožbe vse pritožbe in odškodninski zahtevki od št. 01 do 77, s katerimi v celoti ter 100 % dokazuje žaljivo in goljufivo delovanje sodišča v podporo kriminalu. Zahteva javno obravnavo, na kateri mora biti prisoten tudi lažnivi in leni inšpektor mag. A.A. Na obravnavi bo pojasnil vse svoje argumente, o katerih je pisal že v pritožbah. Zahteva 100.000,00 EUR odškodnine, ker ga imenovani inšpektor žali in terorizira. Sodišče naproša, da njegove zahtevane odškodnine zoper lažnivega državnega uslužbenca ne inscinira v kakršnokoli njegovo obremenitev, šikaniranje, zavlačevanje in blefiranje. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je upravni organ tožnika zaradi žalitev organa in uradne osebe kaznoval z denarno kaznijo.

Po prvem odstavku 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Po tretjem odstavku 111. člena ZUP lahko organ z denarno kaznijo do 500,00 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Vrhovno sodišče RS se je o žalitvi organa ali uradne osebe izreklo v sodbi U 12/2008. Zavzelo je stališče, da je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v vsebini svojih vlog z dne 10. 9. 2011 in 17. 10. 2011 navajal izraze in besedne zveze, ki hudo žalijo organ in uradno osebo. To pa daje podlago za zaključek, da gre za poseg v dostojanstvo organa. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je po mnenju sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Upravni organ je zato pravilno uporabil tretji odstavek 111. člena ZUP in tožniku pravilno in zakonito izrekel denarno kazen.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni podlage za odškodninski zahtevek.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata, brez opravljene glavne obravnave, ker je ocenilo, da predlagana dejstva in dokazi ne bi vplivali na drugačno odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).