Jedro

Glede virusa hepatitis C je pomembno dejstvo, da ta že od leta 1993 miruje in da se stanje ne slabša. Možnost njegovega reaktiviranja, ki se je tožnik zaveda, je bila upoštevana že pri odmeri odškodnine za strah; če bi se ta možnost tudi uresničila, bi to pomenilo spremembo obstoječega (že desetletnega) stanja in s tem nastanek nove škode tožniku, ki v prisojeni mu odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na sedanje stanje pravilno ni mogla biti upoštevana (203. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so bili poškodovani v prometni nesreči, ki jo je dne 14.11.1991 povzročil voznik kamiona druge tožene stranke, ki je imela civilno odgovornost zavarovano pri prvi toženi stranki. Predmet tega revizijskega postopka je le odškodnina za duševne bolečine prvega tožnika (zato v nadaljevanju tožnik) zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti. Iz tega naslova mu je že bila pravnomočno prisojena odškodnina v višini 4.800.000,00 SIT. V delu, s katerim je bil višji tožbeni zahtevek iz tega naslova prvič zavrnjen, je sodišče druge stopnje na pritožbo tožnika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevani odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad prisojenim zneskom in prvemu tožniku prisodilo še odškodnino v višini 4.200.000,00 SIT (skupno 9.000.000,00 SIT). V preostalem delu, to je za 6.000.000,00 SIT, je njegov zahtevek zavrnilo. Prvi tožnik se je zoper zavrnilni del pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da se izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti, saj se pritožbeno sodišče v njeni obrazložitvi sklicuje na primerljive odškodninske zadeve, pri tem pa ne navede, katere so te konkretne odškodninske zadeve. Glede na to, da gre po podatkih tožnika za prvo sodbo o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi hepatitisa C, je navedba konkretnih primerljivih zadev, če se sodišče nanje že sklicuje, še toliko bolj pomembna. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava se tožnik sklicuje na svoje navedbe, podane v pritožbi, dodatno pa opozarja še na vrsto hudih omejitev, ki so navedene tudi v sodbi sodišča druge stopnje in zaradi katerih ne more normalno opravljati svojega poklica, še manj pa normalno živeti. Meni, da je v izpodbijani sodbi premalo upoštevana njegova mladost v smislu poklicnega napredovanja, pri katerem je povsem onemogočen.

Premalo pa so v smislu fizičnega in psihičnega bremena ovrednotene tudi objektivno ugotovljene stranske posledice jemanja zdravil. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, ali pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu zahtevku in mu dosodi višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor se tožnik v reviziji sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ga je treba napotiti na določbo 371. člena ZPP, po kateri revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava). Zato revizijsko sodišče na tožnikove pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo, saj je to bilo dolžno storiti (in je storilo) sodišče druge stopnje.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih (in telesnih) bolečin prizadetega, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (prvi in drugi odstavek 200. člena ob nastanku škode v danem primeru še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR). Odškodnina mora biti torej primerno individualizirana (načelo individualizacije), vendar le tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnik zaradi številnih telesnih poškodb (postkomocionalni sindrom po možganski travmi, poškodbe solzilnega aparata in vek, oteženo dihanje zaradi frakture nosnega septuma, poškodbe jeter s šivanjem, izguba vranice, deformirana artroza kolčnega sklepa z omejeno gibljivostjo lažje stopnje, ohlapnost kolenskega sklepa po poškodbi kapsule ter ligamentarnega aparata A v eni smeri) 65 % invalid in da ima v telesu stalno prisoten virus hepatitis C. Zaradi tega tožnik ne more več opravljati težjih fizičnih del, odreči se je moral športnim aktivnostim in delu na vrtu. Prepovedano mu je delo v bližini organskih topil, izogibati pa se mora tudi ostalim snovem, ki bi lahko škodovala jetrom, in alkoholu. Pri lažjem fizičnem delu potrebuje vmesne počitke. Delo zdravnika oftamologa (pred nesrečo je bil specializant) lahko opravlja z omejitvami ter s povečanim naporom, vmes pa mora počivati. Stalna negotovost, kdaj bo izbruhnil virus, mu povzroča nespečnost, konflikte v družinskem okolju, razdražljivost in depresivnost. Po eni strani kot posledica zdravljenja virusa, po drugi strani pa kot posledica njegovega siceršnjega psihičnega stanja, je pri tožniku prišlo tudi do upada spolne sle in potence.

Ni dvoma, da se je tožniku življenje zaradi poškodbe in zaradi okužbe z virusom znatno spremenilo, da so njegove življenjske aktivnosti bistveno zmanjšane in da zaradi tega duševno trpi. Toda, kot je bilo že poudarjeno, se mora v odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, da bi ta ustrezala standardu pravične denarne odškodnine, odražati tudi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V danem primeru je tako treba pri odločanju o višini odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da tožnikove intelektualne sposobnosti niso upadle, in da, čeprav težje in ob izogibanju stikom z anastetiki, vendarle še vedno opravlja poklic, za katerega se je usposabljal pred poškodbo. Glede virusa hepatitis C pa je pomembno dejstvo, da ta že od leta 1993 miruje in da se stanje ne slabša. Možnost njegovega reaktiviranja, ki se je tožnik zaveda, je bila upoštevana že pri odmeri odškodnine za strah; če bi se ta možnost tudi uresničila, bi to pomenilo spremembo obstoječega (že desetletnega) stanja in s tem nastanek nove škode tožniku, ki v prisojeni mu odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na sedanje stanje pravilno ni mogla biti upoštevana (203. člen ZOR). Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje vse okoliščine primerno upoštevali in da se tožnik neutemeljeno zavzema za višjo odškodnino od prisojene mu za to obliko nepremoženjske škode.

Pojasnjeno je že bilo, da sta sodišči, zato, da sta zadostili načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, tožnikovo škodo morali primerjati z različnimi primeri iz sodne prakse. Glede na revizijske očitke je treba temu dodati, da je pri presojanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predvsem pomembna primerjava aktivnosti, za katere so oškodovanci prikrajšani (npr. duševne bolečine zaradi nezmožnosti opravljanja fizičnega dela ali zaradi opustitve športnih aktivnosti), stopnja njihovega trpljenja zaradi zmanjšanja ali opustitve aktivnosti in višina odškodnin, ne pa toliko sam vzrok za redukcijo aktivnosti (npr. vrsta virusa ali vrsta poškodbe). Zato samo dejstvo, da se sodna praksa do sedaj še ni ukvarjala z odškodnino za duševne bolečine, nastale zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledice okužbe z virusom hepatitis C, ne pomeni, da odškodnina v danem primeru ni bila odločena v ustreznem razmerju z ostalimi primerljivimi škodami. Zato je neutemeljena tudi tožnikova zahteva v reviziji, da bi moralo sodišče druge stopnje navesti konkretne številke judikatov, saj se obravnavan primer vedno primerja s celim spektrom različnih primerov iz sodne prakse. Opustitev natančne identifikacije primerljivih judikatov v razlogih izpodbijane sodbe ne onemogoča njenega preizkusa in zato v tej smeri uveljavljan revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.