Jedro

V drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.

Izrek

I.Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1310/2021-23 z dne 25. 9. 2024 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-33/2021/16 z dne 30. 7. 2021, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 787,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) ob uporabi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju AKOS), št. 38260-33/2021/16 z dne 30. 7. 2021. S to odločbo je AKOS ugodil predlogu stranke z interesom za rešitev spora, in sicer tako, da je naložil tožeči stranki (v tem postopku revidentki), da je dolžna stranki z interesom v 15 dneh od dokončnosti te odločbe odpisati zaračunani znesek 133,56 EUR z DDV po postavki "klici v tujino" na računu št. 2012286167563 z dne 30. 12. 2020. Sporen je bil klic na klicno številko v Tuniziji (+216) v trajanju dveh ur, ki je bil opravljen 13. 12. 2020.

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče odločitev oprlo na drugi odstavek 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ki ga je razložilo s pomočjo namenske in zgodovinske razlage ter s sklicevanjem na stališča, sprejeta v sodbah Vrhovnega sodišča X Ips 113/2020 in X Ips 10/2023. Pritrdilo je toženkini ugotovitvi, da je bil sporni klic v tožničinem obračunskem sistemu evidentiran kot posledica zlorabe in da stranki z interesom (oziroma njeni materi kot uporabnici telefonske številke) ni mogoče očitati krivde. O tem, da gre pri spornem klicu za obliko zlorabe, je sklepalo na podlagi opisa poteka tovrstnih klicev, poimenovanih tudi "wangiri", v tožbi in tožničinega opisa na naroku za glavno obravnavo. Ker gre pri uporabnici za starejšo osebo, ki ni povezana s Tunizijo in ne opravlja daljših klicev, pa je po oceni Upravnega sodišča pravilen tudi toženkin zaključek, da stranka z interesom ni sama zavestno in hote opravila klica. Zato po presoji Upravnega sodišča obstaja možnost, da je bil klic sistemsko generiran ali da se je po zgrešenem wangiri klicu sprožil brez zavedanja uporabnice. V obeh primerih gre za nezakrivljeno zlorabo, za katero uporabnik ne odgovarja.

3.Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče na podlagi 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) deloma ugodilo in revizijo dopustilo glede pravno pomembnega vprašanja, ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve.

4.Na tej podlagi je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča ter v celoti odpravi odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 38260-33/2021/16 z dne 30. 7. 2021, oziroma podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču z navodilom, kako je treba uporabiti sporne določbe ZEKom-1, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZUS-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6.Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

Dejansko stanje zadeve in bistvene navedbe strank

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče v reviziji vezano, izhaja, da je imela stranka z interesom z revidentko sklenjeno naročniško pogodbo za elektronske komunikacijske storitve, dejanska uporabnica mobilnih storitev pa je bila njena mati. Dne 13. 12. 2020 je bil z mobilne številke stranke z interesom izveden klic v Tunizijo (mednarodna klicna številka +216) v trajanju 7200 sekund oziroma natanko dveh ur. Ta klic je bil stranki z interesom obračunan na računu z dne 30. 12. 2020 pod postavko "klici v tujino" v znesku 133,56 EUR z DDV. Upravno sodišče je ugotovilo, da je šlo za t. i. wangiri klic, ki ga je opredelilo kot "kratek klic iz tujine, na katerega ni mogoče odgovoriti, izzove pa povratni klic s stroškovno posledico". Upravno sodišče je nadalje ugotovilo, da uporabnica, ki je starejša oseba, ki ni povezana s Tunizijo in ne opravlja daljših klicev, klica v tujino, ki bi trajal dve uri, ni opravila zavestno in hote ter dopustilo možnost, da je bil klic sistemsko generiran ali da se je po zgrešenem wangiri klicu sprožil sam.

Revidentka v reviziji navaja, da prvi odstavek 146. člena ZEKom-1 določa obvestilno dolžnost operaterja, da končnega uporabnika opozori na tveganja, ki nastanejo zaradi specifičnega konkretiziranega varnostnega incidenta, s katerim je ogrožena varnost omrežja (npr. zlonamerni napadalci izključijo požarni zid ali najdejo drugo ranljivost na sicer zaščitenem omrežju), s tem da mora operater uporabniku dati na voljo navodila za preprečitev tega varnostnega incidenta in njegovih posledic. Drugi odstavek istega člena operaterju nalaga odgovornost za posledice, če do njih pride zaradi opustitve obvestilne dolžnosti iz prvega odstavka. Meni, da sta določbi medsebojno povezani in da uporabe drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče širiti onkraj situacij, predvidenih s prvim odstavkom. Tako razlago potrjuje umestitev drugega odstavka v 146. člen ZEKom-1 in v XII. poglavje zakona, ki ne ureja medsebojnih razmerij med končnimi uporabniki in operaterjem, ki se nanašajo na naročniška razmerja in uporabo telekomunikacijskih storitev. Z vsebino, ki jo je določbi drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 dalo Upravno sodišče, je vzpostavilo splošno odgovornost operaterjev za vsakršno zlorabo naivnosti končnih uporabnikov, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, ki je zakonodajalec ni predvidel.

Stališče revidentke je, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo tveganja za varnost omrežja in zato niso izpolnjene predpostavke za uporabo 146. člena ZEKom-1. Navaja, da izvedba enega telefonskega klica v tujino ni imela nobenega vpliva na tveganja za varnost omrežja, saj je omrežje vsakega operaterja dimenzionirano tako, da lahko hkrati izvaja veliko število hkratnih klicev. Nadalje pojasnjuje, da wangiri klic ni in ne more biti sistemsko generiran v omrežju, temveč ga s svojim aktivnim ravnanjem vzpostavi uporabnik, ki iz radovednosti, nepozornosti ali nevednosti vrne klic na neznano tujo številko. Operater ob takem klicu ne more preprečiti uporabniku, da bi poklical nazaj, ne more takšnega klica časovno omejiti (za krajši čas, kot so klici omejeni sicer), niti ne more zaznati, da gre v posamičnem primeru za wangiri klic, saj se s tehničnega vidika tak klic v ničemer ne razlikuje od vsakega drugega govornega telefonskega klica. Prav tako ne more posegati v vsebino klica (npr. zaznavati tišino) in na podlagi tega presojati, kateri klici niso ustrezni in bi jih bilo treba preprečiti. Revidentka izpostavlja, da če končni uporabnik pri uporabi najbolj osnovne telekomunikacijske storitve - izvedbe govornega klica - ne opravi nadzora nad klicem oziroma ga ne prekine, kot bi to sicer želel storiti, pa ni mogoče trditi, da je njegovo ravnanje skladno s skrbnostjo dobrega gospodarja (pogoj iz 2. odst. 146. člena ZEKom-1). Na to opozarjajo tudi njeni splošni pogoji poslovanja. Posledično Upravno sodišče ne bi smelo odločanja v tej zadevi opreti na določbo 146. člena ZEKom- 1, ampak bi moralo presojati spor na podlagi ostalih določb tega zakona, ki urejajo medsebojna razmerja med končnim uporabnikom in operaterjem ter na podlagi veljavne naročniške pogodbe.

Revidentka uveljavlja tudi, da je sklicevanje Upravnega sodišča na sodno prakso Vrhovnega sodišča iz sodb X Ips 113/2020 in X Ips 10/2023 napačno, saj ta sodna praksa ne obravnava pravnih in dejanskih vprašanj, ki so predmet tega upravnega spora. V tej zvezi navaja, da tehnična izvedba govornega klica v tujino - telekomunikacijske storitve (v smislu zadeve X Ips 113/2020) ni zloraba tehnične narave, ampak zloraba tretjih v sami vsebini telekomunikacijske storitve, zato ji odgovornosti za nastale stroške ni mogoče naložiti. Po oceni revidentke je dejansko stanje obravnavane zadeve še najbolj primerljivo kraji telefonskega aparata (zadeva X Ips 10/2023), saj v nobenem od teh primerov ne gre za zlorabo tehničnega sistema operaterja za posredovanje telekomunikacijskih storitev, zato ni videti razloga za drugačno vsebinsko odločitev, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče v navedeni zadevi.

Toženka uvodoma odgovarja, da se v celoti strinja z odločitvijo Upravnega sodišča. Neutemeljene so revizijske navedbe, da sta prvi in drugi odstavek 146.1lena ZEKom-1 normativno odvisna tako, da bi bila uporaba drugega odstavka možna le ob izpolnjenem zakonskem dejanskem stanu (nastop zakonskega pogoja "posebnega tveganja za varnost omrežja") iz prvega odstavka tega člena. Prvi odstavek 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člen ZEKom-2) ureja obveznost obveščanja ob "posebnem tveganju za varnost omrežja", kar je del varnostno-organizacijskega režima operaterja - revidentke in med katere sodijo obveščanje uporabnikov, opis možnih zaščitnih ukrepov ipd., medtem ko drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 ureja drugačen položaj, in sicer stroškovno posledico zlorab, ki jih storijo tretje osebe brez krivde naročnika ali uporabnika. Normativna posledica drugega odstavka je tako porazdelitev stroškov oziroma njihova prevalitev na ponudnika storitev v razmerju ponudnik storitev 95 naročnik. Drugi odstavek tako ne predstavlja posledico opustitve dolžnosti informiranja iz prvega odstavka, temveč je samostojna "varstvena" norma v primeru zlorab, ki je neodvisna od obstoja posebnega tveganja za varnost omrežja iz prvega odstavka.

Pojasnjuje, da vsebinski ločenosti prvega in drugega odstavka 146. člena ZEkom-1 pritrjuje tudi zgodovinska razlaga. Namen zakonodajalca je bil predvsem, da je z uvedbo abstraktnega zakonskega določila tudi v primeru "običajnih" zlorab, ki očitno niso vezane neposredno tudi na varnost integritete omrežja, saj bi to sicer izpostavil, predvidel, da stroške teh zlorab, ki hkrati niso nastale po krivdi naročnikov oziroma uporabnikov, prevzamejo izvajalci teh storitev oziroma operaterji. Nasprotno je bil prvi odstavek 146. člena ZEKom-1 v navedeni zakon prenesen kot implementacija 4. člena Direktive 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 0 obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (v nadaljevanju: Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), ki nalaga ponudnikom javno dostopnih komunikacijskih storitev, da sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varnost storitev ter da naročnike obveščajo, kadar obstaja primer "posebnega tveganja za kršitev varnosti omrežja". Tudi to razlikovanje potrjuje, da odstavka nista normativno soodvisna v smislu pogojev uporabe.

Toženka dalje pojasnjuje, da je tudi zloraba v predmetni zadevi 95 zabeležen klic na stranki z interesom popolnoma neznano telefonsko številko v Tunizijo v trajanju dveh ur, kar je povzročilo visoke stroške 95 po naravi in stroškovnih učinkih primerljiva z zlorabami, zaradi katerih je zakonodajalec sploh uzakonil pravilo o stroških zlorab (npr. t. i. "dialerji"). Tudi tu gre za dejanja tretjih oseb, ki lahko povzročijo visoke stroške za uporabnika oziroma naročnika, ne da bi bilo mogoče slednjemu (v predmetni zadevi stranki z interesom) očitati krivdo. Zakon zato v takih primerih, če je uporabnik uporabil razumne zaščitne ukrepe in spoštoval navodila ponudnika oziroma v bistvenem ravnal nekrivdno, stroške prevali na operaterja. Drugačen rezultat bi bil v nasprotju z izrecno izraženim varstvenim ciljem zakonodajalca.

Ob ugotovljenem dejstvu, da sporni klic ni nastal kot posledica zavestnega in hotenega ravnanja stranke z interesom, temveč kot posledica zlorabe, ter da stranki z interesom ni mogoče očitati krivde v obliki neupoštevanja ukrepov in navodil operaterja, je po mnenju toženke povsem nerelevantno, ali je revidentka opravo klica v postopku uspela izkazati s predložitvijo dokazil (npr. datoteka CDR). Namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 se tako kaže ravno v tem, da v primeru nekrivdnega ravnanja operater, kot močnejša stranka nosi nastale stroške, ki kot posledica zlorabe izhajajo iz uporabe elektronskih komunikacijskih storitev. V tem primeru naj tudi ne bi šlo za "enostavno širitev" določbe drugega odstavka oziroma "avtomatsko odgovornost operaterjev", kot to zmotno in pavšalno meni revident, saj je v vsakem posamezen primeru potrebno posebej presojati, ali je v posamezni zadevi prišlo do zlorabe, ki je rezultirala v nastanku stroškov zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev za naročnika, ter posledično tudi kakšen je bil njegov (krivdni) odnos do uporabe storitev (torej ali je ravnal s standardom povprečno skrbnega uporabnika) ter s tem povezanih stroškov.

Toženka dalje navaja, da poskuša revidentka v reviziji z očitki o nepazljivosti stranke z interesom (npr. nepozornost, naivnost, pomanjkanje skrbnosti, klic na telefonske številke predstavlja redno in normalno uporabo ipd.) drugače predstaviti ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, kar presega meje revizijskega preizkusa in ni predmet presoje v revizijskem postopku. Revizija ni namenjena ponovnemu dokaznemu vrednotenju in ugotavljanju dejstev, ki v predmetni zadevi nesporno izkazujejo, da je stranka z interesom ravnala nekrivdno.

Na revizijski očitek o napačni uporabi stališč Vrhovnega sodišča, sprejetih v zadevah X Ips 113/2020 in X Ips 10/2023, toženka odgovarja, da so okoliščine predmetne zadeve (nehoten klic na tujo številko, trajanje 7200 sekund, odsotnost navezav s Tunizijo) značilne za sistemsko zlorabo, zato je utemeljen sklep, da ne gre za vsebino elektronske komunikacijske storitve, temveč za njen tehnični del. Toženka dalje meni, da dejansko stanje v zadevi X Ips 10/2023, ki je obsegalo krajo in zlorabo telefona, ni primerljivo z obravnavano zadevo, v kateri je uporabnica telefon posedovala, vendar je brez njene krivde prišlo do sistemske zlorabe v smislu klica na telefonsko številko v tujino. Tak vzorec prometa pomeni zlorabo v tehničnem smislu (na ravni prenosa signalov po omrežju), ki jo zajema drugi odstavek 146. člena ZEKom-1, medtem ko zadeva X Ips 10/2023 obravnava zgolj nepooblaščeno uporabo ukradene naročniške opreme in ne zlorabe samega tehničnega sistema. Ne glede na navedeno, pa je mogoče 17. točko te sodbe uporabiti tudi na dejansko stanje te zadeve.

Presoja revizijskega vprašanja

Osrednje vprašanje se nanaša na razlago 146. člena ZEKom-1, ki je določal:

"(1) Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju. Če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov.

(2) Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom."

Kot že izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, je določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 treba razumeti tako, da vzpostavlja odgovornost izvajalca javnih komunikacijskih storitev (operaterja) izključno za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ne pa tudi za morebitne stroške dostopa do vsebine komunikacije. Te določbe tudi ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije.1 Kot je tudi Vrhovno sodišče poudarilo v svoji kasnejši presoji,2 pa navedeno stališče ne pomeni, da za odgovornost operaterja na podlagi te zakonske določbe zadošča, da se zloraba elektronske komunikacijske storitve ne nanaša na vsebino signalov.

V zvezi z razmerjem do prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 je Vrhovno sodišče tudi že poudarilo, da gre pri drugem odstavku za abstraktno določbo, ki splošno zajema odgovornost operaterjev za nastale stroške v primeru zlorabe in da zakonodajalec te odgovornosti ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka tega člena. Vendar pa pri razlagi drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče prezreti, da je zakonodajalec to določbo umestil v člen, ki se nanaša na tveganja za varnost omrežja (enako umestitev je ohranil tudi v ZEKom-2), pri čemer prvi odstavek operaterjem nalaga sprejem ustreznih ukrepov in obveščanje uporabnikov oziroma naročnikov storitev o teh tveganjih. Ob tem je tudi jasno poudarilo, da drugi odstavek ne določa, da operaterji nosijo stroške, ki nastanejo zaradi vseh zlorab elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in da ni sprejemljiva razlaga, po kateri je operater odgovoren za vse stroške komunikacijskih storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje. Kot bistveno je štelo, da mora iti za zlorabo, ki bi jo omogočali nezadostni ukrepi za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev.3

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi svojo presojo utemeljuje na stališču, da zakon varuje naročnike oziroma uporabnike pred (vsemi) nezakrivljenimi zlorabami (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je drugi odstavek 146. člena uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih sredstev v tehničnem pomenu. Na tej podlagi šteje, da je ta določba vzpostavila odgovornost operaterja za zlorabe s strani tretjih, če naročniku oziroma uporabniku v zvezi s tem ni mogoče očitati nobene krivde (29. in 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Taka razlaga materialnega prava pa je napačna in tudi nedopustno odstopa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča iz citiranih sodb.

V drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.

Uporaba v obravnavani zadevi

Iz dejanskega stanja nesporno izhaja, da so stranki z interesom sporni stroški nastali zaradi klica v tujino, ki je bil opravljen iz njene telefonske številke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je do tega prišlo zaradi zlorabe - wangiri klica, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati krivde. Vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava niti tožena stranka niti Upravno sodišče nista ugotovili, ali je ta zloraba nastala kot posledica nezadostnih ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev s strani operaterja oziroma opustitve dolžnega obveščanja in navodil v zvezi s tem. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo ter tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Ta bo morala v ponovnem postopku odločiti ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča iz te sodbe (94. člen v zvezi s 64. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

Revidentka je z revizijo in tožbo uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revidentka je zahtevala povrnitev stroškov postopka pred Upravnim sodiščem in stroške revizijskega postopka.

Povračilo stroškov v upravnem sporu je posebej urejeno v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, določa povračilo v pavšalnem znesku, kot je določen v Pravilniku o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, revidentko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato ji za ta postopek po četrtem odstavku 3. člena navedenega pravilnika pripada povračilo stroškov v pavšalnem znesku 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 469,70 EUR.

Revidentka je zahtevala tudi povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije in revizijo. Ker Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta (275,97 EUR) ter na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP, ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 34 v zvezi s 1. točko tarifne številke 19 OT in vrednosti točke 0,60 EUR.

Nagrada za predlog za dopustitev revizije znaša 250 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 34 OT), za revizijo pa 175 točk (5. točka tarifne številke 34 OT v povezavi s 5. točko tarifne številke 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidentki se tako za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 255,00 EUR (425 točk) in 5,10 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 317,32 EUR. Revidentka je sicer zahtevala še povračilo stroškov za dva dopisa stranki po 4. točki tarifne številke 39 OT, ki pa jih Vrhovno sodišče ni priznalo, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za predlog za dopustitev revizije oziroma v nagradi za revizijo. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah tako znašajo 787,02 EUR.

Odmerjene stroške v skupni višini 787,02 EUR je tožena stranka dolžna revidentki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Vrhovna sodnica mag. Tatjana Steinman je glasovala proti sprejeti odločitvi (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodba X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021.

2Sodba X Ips 10/2023 z dne 10. 5. 2023.

3Prav tam, glej 17. točko obrazložitve.