Jedro

Položaj v konkretnem primeru, ko ima upnik, torej dolžnik iz nasprotne izvršbe sedež na območju Velike Britanije, ni enak kot položaj stranke, ki bi imela sedež v državi, ki ni članica Evropske unije. Glede na to, da je vprašanje priznanja in izvršitve sodb sodišč, članic Evropske unije v drugi državi članici Evropske unije posebej urejeno in da ni več potreben enak postopek kot pa je praviloma potreben v primeru, če gre za izvršitev sodbe v državi, ki ni članica Evropske unije, ni več mogoče trditi, da naj bi bila nevarnost iz 270. čl. ZIZ podana, ker naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe, s katero se upniku prepoveduje razpolagati z zneskom 292.631.492,00 SIT, ki se nahaja na njegovem nerezidentnem računu pri Banki, Banki d.d. pa se nalaga blokirati ta sredstva do te višine in se ji prepoveduje izplačati denarna sredstva M. E. Ltd na nerezidentnem računu št. 57898/26 pri njej do višine 292.631.492,06 SIT ali komu po njegovi odredbi, pri čemer naj začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga razveljavitev sklepa. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo okoliščino, da naj bi dolžnik po nasprotni izvršbi ne imel sedeža v tujini po določilih ZIZ, saj ima sedež v Angliji, ki je del Evropske unije. Evropska unija je mednarodna organizacija. Ni pa to skupna domovina ali nadnacionalni suveren. Tudi po vstopu Slovenije v EU ostaja tako Slovenija kot vse druge države še vedno to, kar so bile in ovire za izvršbo v tujini so enake kot so bile. ZIZ tu ne loči ali je tuja država članica neke mednarodne organizacije, katere članica je tudi Slovenija, ali ne. Tudi ni nobene posebne direktive ali prava EU, ki bi v tem pogledu zavezovalo Slovenijo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, potem ko je ugotovilo, da dolžnik ni izkazal enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, in sicer verjetnosti otežene uveljavitve terjatve zaradi upnikovega ravnanja v smislu 2. odst. 270. čl. ZIZ. Dolžnik se je pri tem skliceval na določbo 4. odst. 270. čl. ZIZ, po kateri se šteje, da je ta nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, sodišče prve stopnje pa je štelo, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da ima upnik sedež v tujini, glede na to, da je Slovenija vstopila v Evropsko unijo s 1.5.2004, Anglija pa je že poprej bila članica Evropske unije, tako da je ni več mogoče šteti za tujino. Pritožba ima prav v toliko, da samo dejstvo, da sta Slovenija in Anglija (pravilno Velika Britanija) članici Evropske unije, še ne more pomeniti, da ne bi prišlo v poštev določilo 4. odst. 270. čl. ZIZ o tem, da bi bilo treba izvršbo voditi v tujini. Vendar pa glede vprašanja priznanja in izvršitev odločb države, članice Evropske unije, v drugi državi, članici Evropske unije, obstoji ustrezen predpis Evropske unije, in sicer Uredba sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je bila dopolnjena z Uredbo št. 1496/2002 z dne 21. avgusta 2002 in z aktom, ki se nanaša na pristop novih članic. Omenjana uredba velja od 1.3.2002 in je torej uporabna tudi za Republiko Slovenijo, ki je s 1.5.2004 postala članica Evropske unije. Po 33. čl. omenjene uredbe se sodba, izdana v državi članici, v drugi državi članici prizna, ne da bi bil v ta namen potreben kakršenkoli postopek. To pomeni, da položaj v konkretnem primeru, ko ima upnik, torej dolžnik iz nasprotne izvršbe sedež na območju Velike Britanije, ni enak kot položaj stranke, ki bi imela sedež v državi, ki ni članica Evropske unije. Glede na to, da je vprašanje priznanja in izvršitve sodb sodišč, članic Evropske unije v drugi državi članici Evropske unije posebej urejeno in da ni več potreben enak postopek kot pa je praviloma potreben v primeru, če gre za izvršitev sodbe v državi, ki ni članica Evropske unije, pa res ni več mogoče trditi, da naj bi bila nevarnost iz 270. čl. ZIZ podana, ker naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.