Jedro

Če izvajanje določenih stikov lahko škoduje otroku, se v postopku za ukinitev stikov lahko z začasno odločbo odloči, da se stiki ne dovolijo, dokler ni odločeno o zahtevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo je z odločbo z dne 10.3.1994 odločil, da se začasno ukinejo osebni stiki tožnika z ml. hčerko. Ob reševanju tožnikove pritožbe in ugovora, da začasnost ni definirana, je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prve stopnje in odločila, da se osebni stiki tožnika z ml. hčerko začasno ne dovolijo, ta odločba pa velja do izdaje odločbe o stikih (217. člen zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi navaja, da je ugotovljeno, da je v nasprotju s koristjo ml. M., da se stiki realizirajo na način, kot so določeni, saj hčerka prihaja v hudo emocionalno stisko in stike odklanja, zato bi vztrajanje pri realizaciji določenih stikov bilo v njeno škodo. Ker so določene odločilne okoliščine ostale neraziskane, zaradi česar je bila predlagana psihiatrična ekspertiza o očetu in se postopek lahko zavleče, so podani pogoji za začasno odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da o materinem predlogu na ukinitev stikov organ prve stopnje ni odločil v roku iz 218. člena ZUP in tudi tožena stranka o njegovi pritožbi ni odločila v roku dveh mesecev. V izpodbijani odločbi tudi ni nobenih dejstev, ki bi utemeljevala "razveljavitev" odločbe Centra za socialno delo z dne 17.5.1993 in odločbe z dne 10.3.1994. Mati vpliva na hčerko in tudi že več kot 6 let ne dopušča stikov. S hčerko sta se tako odtujila zaradi onemogočanja stikov in materinega vpliva nanjo. Pod vplivom matere je izdelano tudi strokovno mnenje Svetovalnega centra z dne 25.1.1994, ki je tudi premalo strokovno. Svetovalni center je že pred tem mnenjem 6.10.1988 in 20.12.1991 izdelal mnenje in tudi takrat ni priporočil stikov, vendar ti mnenji pri odločitvi nista bili upoštevani, zadnje mnenje pa je bilo upoštevano. Mati pripisuje psihične težave tožniku zato, da bi prikrila lastne težave. Tudi onemogočanje stikov je bolestno ravnanje, posebej zato, ker ni resnega vzroka. Iz izpodbijane odločbe in odločbe prve stopnje tudi ni razvidno, kakšna je usoda sedaj veljavne odločbe o stikih z dne 20.2.1994. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Prizadeta stranka K.F. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

O predlogu na ukinitev stikov organ prve stopnje res ni odločil v roku iz 218. člena ZUP in tudi tožena stranka je za nekaj dni prekoračila z zakonom določeni rok, toda zaradi prekoračitve teh rokov odločba še ni nezakonita. V primeru če organ, ki vodi postopek, ne izda odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico do pravnega sredstva (pritožbe 218. člen) oziroma do tožbe v upravnem sporu (2. odstavek 26. člena zakona o upravnih sporih - ZUS), drugih pravnih posledic pa zakon ne določa. Roditelj, ki ne živi skupaj z otrokom ima pravico do osebnih stikov z njim, vendar če stiki niso v otrokovo korist, je po določbi 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b. Uradni list SRS št. 14/89) podana možnost omejitve te pravice. Odločilne so torej koristi otroka. Po presoji sodišča je v odločbi prve stopnje in izpodbijani odločbi upoštevana ta določba in tudi določba 217. člena ZUP, po kateri se pred koncem upravnega postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo sporna vprašanja ali razmerja, če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno. Razlogi, ki so za sprejeto odločitev navedeni, so podrobni in prepričljivi. Tožnik pa tudi sam v tožbi navaja, da sta se s hčerko odtujila (pri čemer na odločitev ne morejo vplivati vzroki za takšno stanje) in tudi ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da po ugotovitvah Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ml. hčerka izrecno odklanja stike z očetom, in da je v resni emocionalni stiski, kar škodljivo vpliva na njen psihosocialni razvoj. Tožnik sicer Svetovalnemu centru očita nestrokovnost, vendar ne pove, v čem naj bi bila ta nestrokovnost, zato tega ugovora ni mogoče upoštevati. Poleg tega tudi ni mogoče prezreti, da enako ugotavlja tudi strokovna komisija. V takšnih okoliščinah pa prisilna realizacija določenih osebnih stikov ne bi bila v korist ml. hčerke. Ni mogoče namreč prezreti, da ml. hčerka prihaja v občutljiva leta odraščanja, v katerih otroci že zaradi tega doživljajo številne osebne stiske, ki so lahko dosti hujše, če jih spremljajo še druge neugodne okoliščine, v katerih otrok odrašča. Ker takšnega stanja ni mogoče podaljševati, postopek pa se lahko zavleče, je tudi po presoji sodišča pravilno odločeno, da se stiki začasno ne dovolijo, dokler ne bo odločeno o zahtevi za ukinitev stikov.

Na odločitev tudi ne more vplivati trditev, da je Svetovalni center v predhodnih mnenjih dne 6.10.1988 in 20.12.1991 dal enako priporočilo glede stikov, vendar se pri odločitvi le-to ni upoštevalo. Tožnik se mora zavedati, da so se z leti razmere spremenile, pri odločitvi pa je potrebno upoštevati stanje stvari ob odločitvi o zadevi. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se stiki začasno ne dovolijo in tako po naravi stvari z uveljavitvijo te odločbe prenehajo učinki odločbe, s katerimi so bili stiki določeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.

O stroških postopka sodišča ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).