Jedro

Ker voda ni stvar, na kateri bi bila posest mogoča, se posestno varstvo uporabe vode uresničuje tako, da se zahteva varstvo posesti na stvari, v katerih se voda uporablja na primer na hiši ali zemljišču. Prekluzija novih dokazov iz 2. odstavka 286. člena ZPP res predstavlja procesno omejitev v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka, ni pa njen namen, da pravdne stranke kopičijo dokazne predloge za vsak primer. Omejitev iz že citiranega 2. dostavka 286. člena ZPP ima za stranko lahko učinek samo pod predpostavko, da novega dokaza brez svoje krivde ni navedla na prvem naroku.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odstranitev razdelišča na vodni cevi tako, da bo omogočen nemoten in neposreden pretok vode do parcele št. 1243 k.o. M. V.. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 64,80 EUR pravdnih stroškov.

Odločitev sodišča izpodbija tožeča stranka s tremi pritožbami. Prva je laična in jo vlaga stranka osebno, dve pa vlaga po odvetnikih. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je nepravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi potrdil, da je tožena stranka naredila razdelišče na obstoječi cevi tožeče stranke in zato prekinila dotok vode do zemljišča tožnice. Ne gre prezreti, da je odvetnik tožeče stranke že na prvem naroku za glavno obravnavo kot dokaz predlagal ogled na kraju samem, takoj ko je prejel obvestilo tožene stranke, da umika dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca predlagal, da sodišče postavi sodnega izvedenca z enako nalogo. Do takrat takšnega dokaznega predloga tožeča stranka ni postavila zato, ker se je strinjala z dokaznim predlogom tožene stranke tudi z ogledom, ki ga sodišče ni izvedlo bi lahko ugotovilo, da je bila v cev tožeče stranke narejena odprtina za priključek cevi tožene stranke.

Pritožbe so utemeljene.

Na podlagi določila 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002) je posest neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo. Ker voda ni stvar, na kateri bi bila posest mogoča, se posestno varstvo uporabe vode uresničuje tako, da se zahteva varstvo posesti na stvari, v katerih se voda uporablja na primer na hiši ali zemljišču. Tožeča stranka v obravnavani zadevi posestno varstvo uporabe vode v 2. točki izreka uporablja prav na tak način. Dajatveni del zahtevka namreč v motenjski pravdi predstavlja bistvo posestnega varstva in vsebuje zahtevo po posestni zaščiti na vodovodnih ceveh tožeče stranke, ki vodijo do njene parcele št. 1234 k.o. M. V.. Sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni dokazala, da bi tožena stranka naredila razdelišče na njenih ceveh.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje o neizvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki naj bi potrdil, da je tožena stranka na vodovodni cevi tožeče stranke naredila razdelišče. Prvostopno sodišče je izvedbo tega dokaza zavrnilo, sklicujoč se na 4. odstavek 286. člena ZPP ter je ocenilo, da tožeča stranka ni bila dovolj skrbna, da bi že na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke in se je zanašala na dokazni predlog, ki ga je že pred njo postavila tožena stranka. Takšno sklepanje prvostopnega sodišča pa je materialnopravno zmotno. Prekluzija novih dokazov iz 2. odstavka 286. člena ZPP res predstavlja procesno omejitev v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka, ni pa njen namen, da pravdne stranke kopičijo dokazne predloge za vsak primer. Omejitev iz že citiranega 2. dostavka 286. člena ZPP ima za stranko lahko učinek samo pod predpostavko, da novega dokaza brez svoje krivde ni navedla na prvem naroku. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi na podlagi pričakovane skrbnosti tožeča stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo lahko tudi sama predlagala takšen dokaz „za vsak primer“. Ravnanje sodišča prve stopnje v konkretnem primeru tako predstavlja relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, saj je tožeča stranka prav s takšnim dokaznim predlogom utemeljevala protipravno ravnanje tožene stranke. Že samo s tem je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločiti na podlagi predlaganih dokazov in izčrpati dokazne predloge tožeče stranke predno bo o tožbenem zahtevku odločilo. Opredeliti se bo moralo tudi do dokaznega predloga, ki ga je postavila tožeča stranka, ogled na kraju samem, česar doslej v obrazložitvi izpodbijane odločbe še ni storilo.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).