Jedro

Pri presoji, kdo je lahko pooblaščenec carinskega zavezanca v carinskem postopku, je potrebno izhajati iz določbe prvega odstavka 254. člena CZ, po kateri lahko v carinskem postopku v imenu carinskega zavezanca nastopa tudi pravna oseba (npr. špediter).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2551/97-12 z dne 25.3.1999, in se zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.9.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 28.12.1995, s katero je bil zavrnjen njegov ugovor zoper zapisnik Carinske izpostave cona L. z dne 8.12.1995 o prijavi vrednosti blaga, ki se carini po uvozni carinski deklaraciji z dne 30.11.1995, in določena carinska osnova za rabljen osebni avtomobil, v znesku 955.509,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 58. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pooblaščenec vsak, kdor je opravilno popolnoma sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom. To pomeni, da je v upravnem postopku pooblaščenec lahko samo fizična oseba. Ker je tožnika v upravnem postopku zastopala pravna oseba, ki po določbi 58. člena ZUP/86 ne more biti pooblaščenec, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, ki je vselej podana, če se je postopka za izdajo upravnega akta udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena. Ker je tožnika v upravnem postopku zastopala pravna oseba, ki po določbi 58. člena ZUP/86 ne more biti pooblaščenec, sodišče prve stopnje meni, da njenih že opravljenih dejanj naknadno ni mogoče odobriti.

Tožena stranka navaja v pritožbi, da ZUP/86 ne določa bistvenih kršitev določb upravnega postopka niti, katera kršitev je bistvena. Meni, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na odločitev. Zaradi zastopanja A., d.o., Š. (v nadaljevanju strokovna organizacija) tožniku ni bilo onemogočeno opravljanje dejanj niti mu ni bilo nobeno opravljeno dejanje v škodo, načelo zaslišanja stranke pa tudi ni bilo kršeno.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi gre za postopek po določbah Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju CZ), ki se je uporabljal v času izdaje odločbe organa prve stopnje in tožene stranke na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) kot predpis Republike Slovenije. V tem postopku pa so lahko po 1. odstavku 254. člena CZ v imenu carinskega zavezanca nastopale tudi druge osebe (špediterji in druge), torej tudi pravne osebe.

Glede na navedeno ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejanj, ki jih je v obravnavanem carinskem postopku za tožnika opravila strokovna organizacija, ki je pravna oseba, tožnik pozneje ni bi mogel odobriti. Po podatkih sodnega spisa je tožnik na poziv sodišča, št. U 2551/97-9 z dne 1.3.1999, podpisal tožbo, ki jo je kot njegov pooblaščenec vložila strokovna organizacija. Ker se vsebina tožbe ne nanaša na neupravičeno nastopanje strokovne organizacije v upravnem postopku, po podatkih upravnih spisov pa s takim nastopanjem tožniku tudi ni bila onemogočena udeležba v upravnem postopku, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 2. točke 3. odstavka 25. člena ZUS.

Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora, ker je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 2. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, za kar ni imelo podlage, napačna uporaba določb ZUS pa je vplivala na odločitev. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.