Jedro

Sodišče s tem, ko sprejme v obravnavo nasprotno tožbo, s katero tožena stranka zahteva odločitev o predhodnem vprašanju, smiselno odloči, da o predhodnem vprašanju ne bo odločalo v okviru zahtevka iz tožbe, temveč z odločitvijo o zahtevku iz nasprotne tožbe (prvi odstavek 12. člena ZPP v zvezi s 189. členom ZPP).

Če pritožbeno sodišče odločitev o predhodnem vprašanju razveljavi, mora razveljaviti tudi odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o drugem, tretjem in četrtem odstavku tožbenega zahtevka (del I.1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in ustrezni del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, s katerima je zahteval razveljavitev oziroma ugotovitev, da darilna pogodba z dne 9.11.1994 proti njemu nima pravnega učinka, oba z ustreznima dajatvenima zahtevkoma na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku drugega toženca in tretje toženke na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe za primer smrti z dne 29.7.1991. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika oziroma nasprotnega toženca in sicer tako, da je razveljavilo odločitev o nasprotni tožbi in pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo (tožnik je sicer formalno vložil dve pritožbi) zavrnilo in v nerazveljavljenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka potem ko je ugotovilo, da je tožnik ob sklepanju darilne pogodbe z dne 29.7.1991 bil tuji državljan in je zato ta pogodba nična. Menilo je, da zaradi ničnosti te pogodbe tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje (poznejše) pogodbe z dne 9.11.1994. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopenjsko odločitev o tožbenih zahtevkih iz enakih razlogov. Razveljavitev odločitve o nasprotni tožbi pa je utemeljilo s tem, da iz same nasprotne tožbe ni jasno, koga tožnik toži in je zato podana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tudi v preostalem delu razveljavi oziroma spremeni in tožbenim zahtevkom ugodi v celoti. V reviziji trdi, da sta sodišči kršili procesne določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), ker se nista ukvarjali z napakami volje darovalke pri sklepanju pogodbe z dne 9.11.1994. Če bi se, bi lahko ugotovili, da je pogodba celo nična. Kot potencialni dedič pa ima tožnik tudi pravni interes za uveljavitev ničnosti in s tem aktivno legitimacijo. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo in sicer pri presoji zahtevka, po katerem navedena pogodba proti tožniku nima pravnega učinka. Tožnik je bil res ob sklenitvi pogodbe tuj državljan, vendar bo do darovalkine smrti državljanstvo pridobil. Pravno odločilen je čas smrti, ker je prenos lastninske pravice vezan na to dejstvo. Zato ima pravni interes tudi za ta zahtevek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku uporablja tudi v obravnavanem primeru).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnik zmotno sklicuje na določbe sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, ker je ta začel veljati šele 14.7.1999. Sicer pa je uveljavljena bistvena kršitev vsebinsko enaka kršitvi iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP tako, da jo je lahko revizijsko sodišče obravnavalo kot kršitev te določbe. Ugotovilo je, da kršitve ni bilo. Sodišči druge in prve stopnje se res nista ukvarjali z vprašanji napak volje darovalke pri sklepanju pogodbe z dne 9.11.1994, vendar pa sta to storili zaradi tega, ker je bila njuna materialnopravna presoja spora takšna, da ukvarjanje s tem vprašanjem ni bilo potrebno. Potrebno pa ni bilo zato, ker sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz predpostavke, da tožnik nima pravnega interesa za nobenega od postavljenih tožbenih zahtevkov.

Revizijsko sodišče je v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka presodilo še, ali so morda podane kakšne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP). Ugotovilo je, da tudi teh kršitev ni bilo.

Presoja materialnopravne pravilnosti odločitev o tožbenih zahtevkih pa pokaže naslednje: Tožnik je med postopkom uveljavljal dva tožbena zahtevka, in sicer prvega na razveljavitev darilne pogodbe z dne 9.11.1994, in drugega na ugotovitev, da ta pogodba proti njemu nima pravnega učinka, oba s pripadajočima dajatvenima zahtevkoma.

Kar zadeva prvi tožbeni zahtevek (ne glede na to, ali sta si zahtevka med seboj v razmerju primarni in podrejeni, na kar sicer prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja) revizijsko sodišče ugotavlja, da zahtevek na razveljavitev zaradi napak volje v nobenem primeru ne more biti utemeljen. Ne more biti zato, ker tožnik za takšen zahtevek kot tretja oseba ni aktivno legitimiran (112. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je sicer na to opozorilo (stran 6 sodbe), vendar je kot odločilni razlog za zavrnitev zahtevka navedlo, da tožnik tudi za ta zahtevek nima pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo. Obe sodišči sta pravni interes obravnavali kot materialnopravno in ne (kar bi bilo pravilno) kot procesnopravno predpostavko. Vendar za odločitev revizijskega sodišča to ni pomembno. Pravnomočna zavrnitev zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje ne pomeni materialnopravno zmotnega zaključka pravde.

Pomanjkanje aktivne legitimacije pa ne more biti razlog za zavrnitev drugega tožbenega zahtevka, to je zahtevka, da darilna pogodba z dne 9.11.1994 proti tožniku nima pravnega učinka. Vsaj ne v tej fazi postopka, ko se z njegovo pravno podlago sodišči druge in prve stopnje nista posebej ukvarjali, ker sta ga zavrnili zgolj zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Odločitev o pomanjkanju pravnega interesa, ki temelji na ničnosti pogodbe za primer smrti z dne 29.7.1991, glede na procesno situacijo, ki jo je ustvarilo pritožbeno sodišče samo, in sicer z razveljavitvijo odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku, zahteva naslednji pristop k reševanju zadeve: Tožena stranka je namreč ugovor, da je pogodba, na katero tožnik opira svoj pravni interes, nična, izrazila tako, da je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče o tem odloči z učinkom pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo in na tej podlagi ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za svoj tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je nato odločitev o nasprotni tožbi razveljavilo, potrdilo pa je odločitev o tožbenem zahtevku.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da odločitev, s katero pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da razveljavi odločitev o predhodnem vprašanju iz nasprotne tožbe, zavrne pa pritožbo zoper odločitev o zahtevku iz tožbe, zaradi povezanosti obeh odločitev ni pravilna. Z razveljavitvijo odločitve o nasprotni tožbi je namreč izgubila podlago tudi odločitev o tožbi. V primeru, ko stranka v pravdi zahteva odločitev o predhodnem vprašanju z nasprotno tožbo, in sodišče nasprotno tožbo sprejme v obravnavo, s tem smiselno odloči, da predhodnega vprašanja ne bo "samo rešilo" (namreč rešilo v okviru odločitve o zahtevku po tožbi), temveč ga bo rešilo z odločitvijo o nasprotni tožbi (prvi odstavek 12. člena ZPP v zvezi s 189. členom ZPP). Ko je enkrat sodišče pozvano, da na podlagi nasprotne tožbe odloči z učinkom pravnomočnosti, mora odločitev o zahtevku iz (prve) tožbe počakati na to odločitev. Sicer bi bil izničen pomen nasprotne tožbe.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da mora razveljavitvi odločitve o predhodnem vprašanju slediti tudi razveljavitev odločitve o tožbenem zahtevku (da darilna pogodba z dne 9.11.1994 nima pravnega učinka s pripadajočim dajatvenim zahtevkom). Revizijsko sodišče ne more materialnopravno pravilno odločiti o tožbenem zahtevku, če nima dejanske in pravne podlage za odločitev o predhodnem vprašanju (drugi odstavek 395. člena ZPP). Pravni interes, čeprav mu sledi zavrženje tožbe, ima tako materialnopravne kot procesnopravne elemente.

V ponovnem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo najprej ponovno odločiti o nasprotni tožbi in nato še o navedenem zahtevku iz tožbe. Šele tedaj bo morda treba tožniku odgovoriti tudi na trditve o pravni podlagi njegovega tožbenega zahtevka (v pritožbi se namreč sklicuje na določila 280., 281. in 283. člena ZOR, v prvostopenjskem postopku pa pravne podlage ne navaja), saj se sodišči z njo nista ukvarjali. Enako velja tudi za druge trditve tožnika, s katerimi želi doseči uspeh v tej pravdi. Revizijsko sodišče se v tej fazi postopka z njimi ni smelo ukvarjati.

Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo, delno pa jo zavrnilo. Revident v reviziji ni uveljavljal revizijskih stroškov, zato izrek o njih ni potreben. Odločitev o glavni stvari pa temelji na že navedenem drugem odstavku 395. člena ZPP (delna razveljavitev) in 393. členu ZPP (delna zavrnitev revizije).