Jedro

V konkretni zadevi je izrecno zatrjevana obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine oziroma prenosa lastninske pravice šele, ko tožnica pridobi slovensko državljanstvo. Ob tako zatrjevanem dogovoru pa v nobenem primeru ne more priti do posledic, ki jih želi preprečiti slovenska zakonodaja oziroma Ustava Republike Slovenije v 68. členu glede pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji s strani tujih državljanov.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (drugi odstavek tožbenega zahtevka) ter glede stroškov postopka, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je FK (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) zahtevala ugotovitev, da je lastnica enosobnega stanovanja v dvoriščni zgradbi, Š 10, L, v skupni izmeri 21,91 m2, s souporabo vodovoda in WC na dvorišču, vpisano pod zap. št. 12/h, pri vl. št. 47, k.o. S P II. Zavrnjen je bil tudi nadaljnji zahtevek tožeče stranke, s katerim je od FZ (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženec) zahtevala izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 986,7 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 15 dni dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavzelo stališče, da zaradi okoliščine, da stanovanje ni vpisano na ime tožeče stranke v zemljiški knjigi, le ta ne more zahtevati ugotovitve obstoja svoje lastninske pravice na stanovanju. Tožnica namreč meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da je njen ugotovitveni zahtevek neutemeljen iz razloga, ker se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Tožnica poudarja, da bi lahko svoj zahtevek formulirala zgolj kot dajatveni, na izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar je vprašanje ugotovitve lastninske pravice, o katerem bi sodišče sicer odločalo le kot o predhodnem vprašanju, v predmetni pravdi formulirala kot del tožbenega tenorja in s tem dosegla njegov učinek pravnomočnosti. Tožnica posebej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega prepričanja, da bi bil zatrjevani dogovor o prenosu lastninske pravice ničen, ker tožnica v času sklenitve dogovora ni bila slovenska državljanka oziroma ker bi tak dogovor o prenosu lastninske pravice moral biti sklenjen v pisni obliki. V zvezi s pogojem slovenskega državljanstva navaja, da zatrjevani dogovor o nameri prenosa lastninske pravice ni ničen, ker je pogoj državljanstva časovno relevanten zlasti v trenutku izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo, stranki pa sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožnici izstavila zemljiškoknjižno dovolilo šele po pridobitvi slovenskega državljanstva. Glede potrebe po pisni obliki dogovora o prenosu lastninske pravice pa poudarja, da za zatrjevano obliko pogodbe zakon ne zahteva, da mora biti sklenjena v pisni obliki, saj takšne oblike pogodbe ni mogoče šteti za pogodbo, s katero se že dejansko prenaša lastninska pravica. Tožnica graja tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, ki naj bi izpovedale, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, v skladu s katerim se je tožena stranka zavezala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo tožeči stranki po pridobitvi slovenskega državljanstva. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje s takšno zavrnitvijo relevantnih dokazov in hkrati neobrazloženostjo svoje odločitve, kršilo določbe ZPP, posledično pa prav tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določbe ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavrnilo relevantne dokaze tožeče stranke glede obstoja dogovora med pravdnima strankama o izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila za sporno nepremičnino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede tega obrazložilo, vendar pa je pri tem izhajalo iz dveh napačnih materialnopravnih izhodišč. Ne drži namreč, da bi izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila lahko sledila zgolj pisno sklenjeni pogodbi med pravdnima strankama, s katero bi se toženec zavezal prenesti lastništvo spornega stanovanja na tožnico in prav tako ne drži, da zatrjevani dogovor med pravdnima strankama o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju tudi sicer ne bi bil dopusten, ker tožnica v času sklenitve dogovora ni imela slovenskega državljanstva.

Iz trditvene podlage tožnice v tej pravdni zadevi izhaja, da sta pravdni stranki skušali doseči takšen rezultat, da bo tožnica, potem ko bo dobila slovensko državljanstvo, pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, ki ga je formalno kupil toženec z njenim denarjem in v katerem je tožnica živela od nakupa leta 1998 do leta 2002, ko se je razšla s toženčevim bratom in se skupaj s svojo hčerko izselila iz spornega stanovanja. Kljub temu, da niti tožnica sama ne ve, kako bi pravno opredelila zatrjevani dogovor (glej različno pravno kvalifikacijo zatrjevanega dogovora v njenih vlogah), je očitno, da gre za mandatno razmerje. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (1. odstavek 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl, v nadaljevanju ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). Če je bila res sklenjena zatrjevana mandatna pogodba, potem že ta predstavlja zavezovalni pravni posel in je že s to pogodbo ustvarjena zaveza toženca, da prenese lastninsko pravico na tožnico (prim. z delno sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4714/2007). Ne drži torej, da bi obveznost izstavitve ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila lahko sledila zgolj pisno sklenjeni pogodbi, s katero bi se toženec zavezal prenesti lastništvo spornega stanovanja na tožnico, temveč bi v konkretni zadevi za ugotovitev obveznosti izstavitve ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila zadoščala tudi predhodna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil zatrjevani zavezovalni pravni posel veljaven na podlagi teorije o realizaciji. V takem primeru je sama sodba tista listina, ki dokazuje pravni temelj pridobitve pravice. Določbe 1. odstavka 36. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 in nasl., v nadaljevanju ZZK-1), ki zahteva, da se zemljiškoknjižnemu dovolilu, če to ni vsebovano že v pogodbi, priloži tudi pogodba, ko se predlaga vpis v zemljiško knjigo, namreč ni mogoče uporabljati tudi za primere, ko se izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zahteva pred sodiščem v pravdnem postopku. V tem primeru zadostuje pravnomočna sodba, ki nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. To izhaja tudi iz 5. točke 1. odstavka 40. člena ZZK-1 (primerjaj N. Plavšak, Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, Pravna praksa št. 15/2004, str. 27). Tožnica v konkretni zadevi uveljavlja prav tak zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi bil utemeljen, če bo tožnica v nadaljevanju postopka uspela dokazati tako obstoj kot realizacijo zatrjevane ustne pogodbe, ki je vsebovala tudi dogovor o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Pritožbene navedbe, da za zatrjevani dogovor ni bila potrebna pisna oblika niso utemeljene. V času, ko naj bi prišlo do sklenitve sporne pogodbe, je namreč 1. odstavek 5. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86, prenehal veljati 16.7.1999) določal, da mora biti pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, pisna in je kršitev te zapovedi sankcioniral z ničnostjo (2. odstavek 5. člena navedenega zakona). Samo dejstvo, da je v zatrjevani pogodbi glede prenosa lastninske pravice dogovorjen odložni pogoj (v konkretni zadevi pridobitev slovenskega državljanstva), na osnovno pravilo o pisni obliki ne vpliva. Ne glede na zapisano pa je, v skladu s 73. členom ZOR, neoblična pogodba lahko kljub temu veljavna, če sta obe pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je bila oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v konkretni zadevi pravočasno podala ustrezne trditve o obstoju in realizaciji dogovora o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini in v dokaz teh trditev tudi predlagala dokaze, ki pa jih je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo kot nepotrebne. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje menilo, da kakršenkoli sporazum oziroma dogovor med strankama niti ne bi bil dopusten, ker tožnica v času sklenitve ni imela slovenskega državljanstva (glej izpodbijano sodbo na str.5). V zvezi s tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da se tako materialnopravna situacija kot tudi konkretna zadeva bistveno razlikujeta od materialnopravne situacije in zadeve iz leta 1964 (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, 1993, str. 68), na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje. V konkretni zadevi je namreč izrecno zatrjevana obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine oziroma prenosa lastninske pravice šele, ko tožnica pridobi slovensko državljanstvo. Ob tako zatrjevanem dogovoru pa v nobenem primeru ne more priti do posledic, ki jih želi preprečiti slovenska zakonodaja oziroma Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nasl., v nadaljevanju URS) v 68. členu glede pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji s strani tujih državljanov. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zaključilo, da bi bil zatrjevani dogovor v vsakem primeru ničen.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je dejansko stanje glede zahtevka za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 355. člena ZPP. Razveljavitev odločitve v tem delu je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti pravočasno predlagane dokaze pravdnih strank glede obstoja oziroma realizacije zatrjevanega dogovora in šele nato, na podlagi ugotovljenega, odločiti o utemeljenosti tožničinega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za sporno nepremičnino.

Glede ugotovitve obstoja lastninske pravice na sporni nepremičnini Tožnica navaja, da je s tožbo zahtevala, naj ji toženec izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi bil možen vpis v zemljiško knjigo in da je zato postavila tudi ugotovitveni zahtevek, da se ugotovi, da je ona lastnica predmetne nepremičnine, o čemer naj bi sodišče prve stopnje sicer odločalo zgolj kot o predhodnem vprašanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ne gre za zatrjevanje originarne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, temveč tožnica zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Slednje pa pomeni, da tudi v primeru uspeha z dajatvenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožnica ne bo avtomatično postala lastnica sporne nepremičnine, temveč bo za to potreben še uspešen postopek vpisa v zemljiško knjigo (glej prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Ker torej v tem delu niso podani pritožbeni razlogi in prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.