Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 3. 7. 2019 in sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2019 kot nezakonita odpravita. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.275,63 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti glede razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa). Ta razlog namreč omenja zgolj prvostopenjski organ, kot prepis zakonskega besedila, brez vsakršne obrazložitve. Glede na siceršnjo obrazložitev izpodbijanega sklepa meni, da je bil primarni razlog za premestitev tožnika poslovni razlog iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Obrazložitev tega razloga pa zadosti standardu obrazloženosti. Nadalje navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da opisan poslovni razlog ne predstavlja zadostne obrazložitve za odločitev toženke, da tožnika premesti v drug kraj in hkrati na drugo delovno mesto. Poslovni razlog praviloma zajema tudi premestitev na drugo delovno mesto. Tako meni, da je napačen zaključek sodišča, da razdelitev območne enote na dve ločeni enoti ne pomeni avtomatsko tudi odločitve o premestitvi na drugo delovno mesto. Premestitev tožnika na drugo delovno mesto za tožnika ni bila manj ugodna. Dalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka delovnih potreb za premestitev tožnika na drugo delovno mesto v izpodbijanih sklepih ni obrazložila. Že prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu navedel, da se tožnika premešča zaradi delovnih potreb. Meni še, da se je v izpodbijanem sklepu prvostopenjski organ skliceval na učinkovitejše in smotrnejše delo organa v smislu reorganizacije in ne kot razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU.

3. Tožnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, toženka pa se na te kršitve le posplošeno sklicuje in jih ne konkretizira. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

6. Tožnik v tem sporu izpodbija sklepa toženke, na podlagi katerih je bil premeščen na delovno mesto inšpektor svetnik v območno enoto A.. Z izpodbijanim sklepom o premestitvi sta bili spremenjeni dve sestavini tožnikove pogodbe o zaposlitvi, in sicer delovno mesto in kraj opravljanja dela.

7. V skladu s prvim odstavkom 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če: 1. so podani poslovni razlogi; 2. je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; 3. predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; 4. se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in 5. v drugih primerih, ki jih določa zakon.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog – to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala. Toženka je zgolj prepisala navedeno zakonsko določilo, drugostopenjski organ pa se na ta razlog ni skliceval. Toženka je torej premestitev v izpodbijanem sklepu o premestitvi utemeljevala tudi z razlogom po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, ki pa je ostal le pri prepisu zakonskega besedila. Toženka je tudi v tem sodnem postopku zatrjevala, da je bila tožnikova premestitev opravljena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pri čemer je tudi pojasnila razloge, ki vsebinsko utemeljujejo premestitev po 3. točki navedenega zakonskega določila. Toženka se je v sodnem postopku sklicevala tudi na obrazložitev odločbe o imenovanju tožnika v naziv (inšpektor svetnik) z dne 5. 6. 2020, ki prav tako (izrecno in vsebinsko) temelji na 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU.

9. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil primarni razlog premestitve poslovni razlog, ki je v izpodbijanem sklepu obrazložen, zaradi česar naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje o neobrazloženosti izpodbijanih sklepov napačen. Kot rečeno, je bil razlog tožnikove premestitve tudi razlog iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, kar je izrecno navedla tudi toženka v izpodbijanem sklepu o premestitvi in v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki pa je v izpodbijanih sklepih ostal povsem neobrazložen. Pritožbena navedba, da premestitev tožnika na drugo delovno mesto zanj ni bila manj ugodna, ne pomeni, da zato toženki sklepa o premestitvi ni potrebno obrazložiti. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZJU mora biti sklep, s katerim se odloča o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, obrazložen.

10. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v izpodbijanem sklepu obrazložen poslovni razlog (na podlagi spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je bila ukinjena notranja organizacijska enota območna enota (OE) B. – A., namesto katere sta bili ustanovljeni dve novi OE – OE B. in OE A., posledično so bila ukinjena vsa delovna mesta v ukinjeni enoti in na novo sistemizirana v eni od na novoustanovljenih enot) predstavlja zadostno obrazložitev zgolj za premestitev tožnika v drug kraj, ne pa tudi za premestitev na drugo delovno mesto. Nenazadnje je prav toženka v tem sodnem postopku (ne pa tudi v izpodbijanih sklepih) zatrjevala, da je bil razlog za premestitev tožnika (poleg reorganizacije, torej poslovnega razloga) tudi ocena predstojnika, da bo delo na lokaciji v A. potekalo nemoteno, če bo tam delo opravljal bolj izkušen inšpektor (inšpektor svetnik), ter da je tožnik že dolga leta inšpektor in svoje delo opravlja samostojno, zato je predstojnik ocenil, da bo tožnik s svojim znanjem in izkušnjami prispeval k nemotenemu delu v OE A. in bo tako s premestitvijo tožnika zagotovljeno smotrnejše in učinkovitejše delo organa. Navedeno pa po vsebini predstavlja razlog za premestitev na drugo delovno mesto po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (in ne razlog po 1. točki navedenega določila). Razlogi za premestitev tožnika na drugo delovno mesto v izpodbijanih sklepih niso konkretizirano obrazloženi. Napačno je pritožbeno stališče, da je premestitev tožnika na drugo delovno mesto v izpodbijanem sklepu konkretno obrazložena s tem, ko sklep navaja, da se tožnika premešča zaradi delovnih potreb. Gre namreč za povsem posplošen razlog, ki izhaja iz zakonskega besedila prvega odstavka 149. člena ZJU in ga toženka v izpodbijanih sklepih ne konkretizira.

11. Pritožbene navedbe, da se je v izpodbijanem sklepu prvostopenjski organ skliceval na učinkovitejše in smotrnejše delo organa v smislu same reorganizacije (torej poslovnega razloga) in ne kot samostojen razlog iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pa so zgolj pritožbene domneve, ki jih toženka ni dokazala (to nenazadnje ne izhaja že iz izpodbijanih sklepov), prav tako pa toženka tega ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).