Jedro

Ne glede na materialnopravno spornost stališča v izpodbijani sodbi, da imetništva stanovanjske pravice ni mogoče šteti kot oblike tožnikovega prispevka k ustvaritvi skupnega premoženja, je na podlagi dejanskih ugotovitev odločitev o tem, da tožniku ne gre večji delež od 30/100, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, (a) da se ugotovi, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili trosobno stanovanje v Novem mestu z dodatnim bivalnim prostorom na podstrešju in pripadajočim solastninskim deležem na skupnih delih in napravah, (b) da deleža pravdnih strank na tem stanovanju znašata za tožnika 30/100, za toženko pa 70/100, in (c) v presežku – za delež tožnika do ½ – tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), ter ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo 148.047 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi 15. 7. 2003, v presežku za znesek 2.430.600 SIT pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Upoštevaje uspeh v pravdi je toženki naložilo plačilo sorazmernega dela tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu I. točke izreka, II. točko izreka in odločitev o stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikovo pritožbo je zavrnilo in izpodbijani (tj. zavrnilni) del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da je v času odkupa spornega stanovanja med pravdnima strankama obstajala življenjska skupnost, ki je bila podlaga za pridobivanje skupnega premoženja. Ker je toženka zaradi tožnikove večletne odsotnosti morala pravico do nakupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji realizirati sama (tožnik v finančnem smislu ni prispeval k odplačevanju kredita, ki ga je toženka najela za plačilo kupnine; kupnina, pridobljena s prodajo avtomobila, ni bila porabljena v ta namen; status imetnika stanovanjske pravice ni podlaga za ugotovitev prispevka k ustvaritvi skupnega premoženja) in torej tožnik k odkupu ni prispeval v nobeni od oblik, predvidenih v drugem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ni upravičen do deleža na spornem stanovanju. Tožnik je upravičen do deleža le v deležu vrednosti dodatnega bivalnega prostora, kupljenega v letu 1990, v primerjavi z vrednostjo celotnega stanovanja.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da gre za stanovanje, katerega imetnik stanovanjske pravice je bil on, pravico do odkupa pa je prenesel na toženko. Toženka sama ne bi mogla odkupiti stanovanja. Če tožnik pravice do odkupa ne bi prenesel na toženko, bi to pravico lahko uveljavil po ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/2002), če ne bi bila uresničljiva, pa bi bil upravičen do odškodnine. Poleg tega je ves čas služenja v JLA plačeval stanovanjski prispevek, ki je v celotnem obdobju znesel čez 72.000 DEM. Že to dokazuje obstoj ekonomske skupnosti med pravdnima strankama vsaj do 5. 6. 2001, ko je prišlo med njima do prvega resnejšega spora. V obdobju od leta 1991 do 1997 je vzdrževal stike s toženko in z otrokoma, po vrnitvi v Slovenijo pa je nadaljeval življenjsko skupnost s toženko. Toženka ga je v času njegove odsotnosti obveščala o vseh postopkih. Da je overil pisno privolitev za prenos stanovanjske pravice, je pripotoval v Budimpešto. V času odsotnosti je toženko pooblastil za prevzem vozila golf namesto vplačanega vozila opel. Kot visok oficir JLA je prejemal visoko plačo, ki jo je sproti pretvarjal v devize, prihranjeni denar pa je izročal toženki. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da kupnina za vozilo golf ni bila porabljena za nakup stanovanja. Ob prihodih domov je prinašal razno hrano, pijače in podobno, kar je družina koristila kot njegov prispevek. Vse navedeno dokazuje, da je med pravdnima strankama obstajala ekonomska in življenjska skupnost do 5. 6. 2001 in da je zato v tem obdobju pridobljeno premoženje šteti za skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je nadalje navedel, da se v zvezi z zavrnitvijo svoje pritožbe sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Nadalje meni, da ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da do deleža na spornem stanovanju ni upravičen. Nesprejemljivo je tudi stališče, da ugodnost nakupa s 60 % popusta ne predstavlja materialne pravice in premoženjskega prispevka. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do številnih tožnikovih navedb v pritožbi, ampak jih je obšlo z enostavno trditvijo, da 60 % popust ne predstavlja materialne pravice in premoženjskega prispevka, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev polovičnega deleža na stanovanju, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik z revizijo izpodbija odločitev drugostopenjskega sodišča v delu, v katerem je postala pravnomočna. Tako na prvi strani revizije kot med uvodnimi navedbami je namreč izrecno navedeno, da je vložena zoper sodbi. Nenatančen je le predlog odločitve, na katerega pa revizijsko sodišče ni vezano. Glede na to, da revizije ni dovoljeno vložiti zoper odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi prvostopenjske sodbe, iz revizijskih navedb ni mogoče sklepati, da je vložena tudi zoper tisti del odločitve pritožbenega sodišča, o katerem je bilo odločeno s sklepom. Drugačno toženkino stališče v odgovoru na revizijo je neutemeljeno.

7. Očitek procesne kršitve, ki naj bi bila storjena z opustitvijo odgovora na številne tožnikove pritožbene navedbe, je pavšalen in zato neutemeljen. Tožnik ni navedel, do katerih navedb se sodišče ni opredelilo, revizijsko sodišče pa tega ni pristojno samo ugotavljati. Z vidika procesne pravilnosti namreč revizijo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o sklicevanju tožnika na pritožbene navedbe. Navedba je nerazumljiva. Če pa je tožnik želel z njo doseči presojo pritožbenih navedb s strani revizijskega sodišča, pa iz prej navedenega razloga to ni mogoče. 8. Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bilo revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve o odločilnih dejstvih, ki so drugačne od ugotovitev v izpodbijanih sodbah ali jih dopolnjujejo (npr. navedbe o izročanju prihrankov toženki, navedbe v zvezi z namenom, za katerega je bila porabljena kupnina za vozilo golf, navedbe o plačevanju stanovanjskega prispevka), so zato neupoštevne.

9. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo o neobstoju življenjske skupnosti med pravdnima strankama v obdobju po letu 1991 je neutemeljen že iz razloga, ker sodišče druge stopnje ni zavzelo takega stališča. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se je pritožbeno sodišče strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama trajala do leta 2001. 10. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča, da tožniku ne gre več kot 30/100 delež na spornem stanovanju, ki je predmet izpodbijane sodbe.

11. Odločitvi sodišč o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev tožnikovega deleža glede stanovanja, večjega od 30/100, temeljita na naslednjih ugotovitvah: - življenjska skupnost pravdnih strank je trajala od 18. 8. 1973 do junija 2001, - v zakonski zvezi sta se jima leta 1973 in leta 1976 rodila hči in sin, - pravdni stranki sta najprej živeli v podnajemniškem stanovanju, v letu 1974 sta se preselila v vojaško stanovanje, ki je bilo dodeljeno tožniku kot vojaškemu oficirju, v letu 1990 pa je bilo tožniku dodeljeno stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka, - v letu 1990 sta na podlagi pogodb z ostalimi etažnimi lastniki pridobila dodaten bivalni prostor na podstrešju, s čimer sta stanovanje povečala, - tožnik je 18. 8. 1991 kot vojaški oficir s tedanjo JLA zapustil Slovenijo in se vrnil 20. 12. 1997, tj. tik pred upokojitvijo, - toženka je bila zaposlena ves čas trajanja zakonske zveze, ob delu pa je dokončala srednjo ekonomsko šolo; tožnikovi dohodki do odhoda iz Slovenije so bili solidni, - v obdobju tožnikove odsotnosti je toženka tožnika finančno podpirala, toženka je skrbela za njegovo preživljanje tudi po tožnikovi vrnitvi v Slovenijo, - v obdobju tožnikove odsotnosti je toženka sama skrbela za družino (pri čemer se je hči tedaj že osamosvojila, sin pa je bil star 15 let, in je bila zato potrebna skrb manjša) in za ohranjanje premoženja, - tožnik je ob prihodih domov prinašal prehrambene izdelke s kmetije svojega očeta, - za odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona sta se odločila skupaj, tožnik je toženko pooblastil za odkup stanovanja, toženka pa je vodila sodni postopek v zvezi s tem, toženka je sama zagotovila finančna sredstva za plačilo kupnine, tožnik k odplačilu kredita ni prispeval ničesar, - tožnikov prispevek pri opravljanju domačih del ter pri vzgoji in varstvu otrok je bil majhen, - tožnik je pred letom 1991 iz zaslužka skrbel tudi za svojo matično družino v Srbiji.

12. Ne glede na materialnopravno spornost stališča drugostopenjske odločbe, da imetništva stanovanjske pravice ni mogoče šteti kot oblike tožnikovega prispevka k ustvaritvi skupnega premoženja,(1) je na podlagi v prejšnji točki navedenih dejstev izpodbijana odločitev o tem, da tožniku ne gre večji delež od 30/100, pravilna.

13. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vključena v odločitev o glavni stvari (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče namreč v ustaljeni praksi zavzema stališče, da v razmerju med zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja po 117. členu SZ ni mogoče šteti v korist samo enega od njiju (na primer II Ips 779/95, II Ips 301/2001, II Ips 390/2002, II Ips 638/2006), ne pa, da imetništvo stanovanjske pravice ni predstavljalo nobenega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja.