Jedro

Čas storitve kaznivega dejanja je sicer res pomemben zaradi ugotavljanja, kateri kazenski zakon naj se uporabi, za ugotavljanje začetka teka zastaralnih rokov in zakonskega znaka kaznivega dejanja, bodisi njegove temeljne ali kvalificirane oblike, vendar pa kljub temu, da v konkretnem primeru točne opredelitve časa storitve kaznivega dejanja ni bilo, temveč le njegov datumski okvir, niso bile prekršene pravice učinkovite obrambe.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V.S. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 900 EUR.

Obrazložitev

A 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.3.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 14. 9. 2007 je bil obsojeni V.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 103. čl. KZ-77. Izrečena mu je bila kazen 3 (treh) let in 3 (treh) mesecev zapora, obsojenec pa je dolžan tudi plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v mnenju, podanem na podlagi 2. odst. 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Vložnik zahteve namreč v delu uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. Tudi glede očitkov bistvene kršitve določb ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe vrhovni državni tožilec meni, da nista utemeljena. Vložnik namreč očitka ne konkretizira, enkratnost dogodka pa tudi ni ovira, da bi ne bilo mogoče kaznivo dejanje uvrstiti v dvoletno obdobje, navedeno v opisu dejanja. Tudi očitek kršitve kazenskega zakona ni podan. Iz opisa je razvidno, da ne gre za silo manjše intenzivnosti, pač pa za silo, s katero je obsojeni strl odpor, ki ga je bila sposobna nuditi oškodovanka, mlajša od 14 let. B - I 4. Izpodbijanima sodbama vložnik zahteve očita (1) da sta sodišči kršili pravilo in dubio pro reo, podan naj bi bil tudi precejšen dvom v ugotovljeno dejansko stanje, (2) da sta sodišči kršili ustavno pravico do učinkovite obrambe, ker je čas storitve kaznivega dejanja v obtožnici opredeljen nedoločno, zaradi česar sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana kršitev po 11. tč. 371. člena ZKP in (3) kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišči dejanje napačno kvalificirali po 2. odst. 103. člena Kazenskega zakona.

5. V zvezi s prvim očitkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik, četudi zatrjuje kršitev pravila in dubio pro reo, izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči, in z ugotovljenim dejanskim stanjem. Uveljavlja torej zmotno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. Kršitev pravila in dubio pro reo bi bilo mogoče uveljavljati le, če bi bilo sodišče v dvomu, pa bi kljub temu v nasprotju s 3. tč. 358. člena ZKP izdalo obsodilno sodbo (sodba VS RS I Ips 245/2006 z dne 8.3.2007). Vložnik niti ne zatrjuje, da bi bili prvo in drugostopenjsko sodišče v dvomu, niti to ne izhaja iz stališč, ki sta jih sodišči zavzeli v izpodbijani sodbi.

6. Očitek nedoločnega opisa kaznivega dejanja, konkretneje časa storitve kaznivega dejanja, vložnik utemeljuje s tem, da je bila zaradi takega opisa obsojencu onemogočena učinkovita obramba. Dogodek, ki se mu očita, se je namreč zgodil v enem dnevu, časovno pa je opredeljen z obdobjem od 1.9.1993 do 31.8.1995, torej v razponu 2 let. V tem primeru, tako vložnik, je namreč čas storitve kaznivega dejanja zakonski znak kaznivega dejanja, pomemben za določitev starosti oškodovanke in ugotavljanja zastaranja kaznivega dejanja. Sodišči naj v izpodbijanih sodbah ne bi navedli razlogov, zakaj naj bi se dejanje zgodilo prav v tem obdobju, razen ugotovitve, da je bilo v času storitve kaznivega dejanja toplo, obsojeni in oškodovanka pa sta se spoznala v letih 1993, 1994 ali 1995. Opis v obtožnici je bil v tem delu spremenjen, potem ko so priče izpovedale, da obdolženi ni mogel poznati oškodovanke pred 1.1.1995. 7. Opis kaznivega dejanja mora biti takšen, da ga je mogoče ločiti od drugih historičnih dogodkov. S tem ko se z opisom dejanja seznani tudi obdolženec, se mu omogoči, da se zoper očitke, vsebovane v obtožbi, tudi brani. Čas storitve kaznivega dejanja je obvezna sestavina obtožnega akta. Časovna dimenzija historičnega dogodka je pomembna z več vidikov, nekatere omenja tudi vložnik v zahtevi. Čas storitve dejanja je tako pomemben zaradi ugotavljanja, kateri kazenski zakon naj se uporabi, za ugotavljanje začetka teka zastaralnih rokov, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja, bodisi njegove temeljne ali kvalificirane oblike. Pri zagotavljanju učinkovite obrambe je čas storitve kaznivega dejanja pomemben zlasti v zvezi z uveljavljanjem alibija.

8. V postopku je državni tožilec čas storitve kaznivega dejanja opisoval različno. V zahtevi za preiskavo je dejanje umestil v čas od 1.1.1992 do 31.12.1994. V obtožnici, vloženi dne 20.2.2003, je datumski okvir storitve dejanja predstavljal neugotovljeni dan v letu 1995. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je vrnil obtožnico zaradi dopolnitve preiskave z obrazložitvijo, da taka konkretizacija ne omogoča učinkovite obrambe. V novi obtožnici, vloženi dne 31.8.2005, je tožilec navedel, da naj bi se dejanje zgodilo v obdobju od 1.9.1993 do 31.8.1994. Na naroku za glavno obravnavo dne 22.3.2007 je državna tožilka spremenila obtožnico tako, da je datumski okvir zajemal obdobje od 1.9.1993 do 31.8.1995. 9. V obravnavanem primeru vložnik najprej navaja, da opis dejanja ni omogočal učinkovitega uresničevanja pravice do obrambe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva v tem delu tega očitka podrobneje ne konkretizira. Iz zagovora obsojenega, povzetega v sodbi sodišča prve sodbe, pa je razvidno, da se je obsojeni opredeljeval do več dejstev, ki - poleg datumskega okvira dejanja - časovno opredeljujejo dejanje, t.j. čas, ko je spoznal oškodovanko, čas, ko je opravljal varovanje poslopij podjetja S., ter pri tem uporabljal psa in čas dneva, ko se je pes nahajal v teh prostorih. Nadalje se je opredeljeval tudi do drugih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče očitani mu historični dogodek ločiti od drugih dogodkov: obsojenec se je namreč natančno opredelil do vprašanja, ali je kdaj oškodovanko vozil v svojem osebnem avtomobilu, in je možnost, da bi se kdaj peljala v avtomobilu sama, tudi zanikal. Te okoliščine izhajajo iz dejstev, ki so navedena v opisu dejanja, t.j. kraja storitve kaznivega dejanja (prostori podjetja S.) in starosti oškodovanke (rojene 1.4.1982), ter izpovedbe oškodovanke, ki je torej vedela izpovedati tudi o drugih okoliščinah, ki poleg datuma časovno umeščajo dejanje. Glede na to Vrhovno sodišče meni, da obsojenemu učinkovita obramba zaradi načina, kako je bilo dejanje časovno datumsko označeno v tenorju obtožnice, ni bil onemogočena. Zgolj dejstvo, da sodišče obsojenčevega zagovora ni sprejelo, pa lahko pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne more pa utemeljevati očitka, da obsojeni ni imel primernih možnosti za pripravo in izvedbo obrambe.

10. Tudi trditev, da sodišče o času storitve kaznivega dejanja nima razlogov, ni utemeljena. Sodišče je svoje ugotovitve oprlo na izpovedbo oškodovanke, da je v tistem obdobju obiskovala peti razred osnovne šole, ki ga je po izpovedi oškodovanke ponavljala, torej obiskovala dvakrat oziroma dve leti zapored. Ne glede na oceno sodišča, da priče o času, ko naj bi se obsojenec in oškodovanka spoznala, niso enotne, je sodišče ocenilo, da je bilo to v letih 1993, 1994 ali 1995, gotovo pa ne kasneje. Po oceni Vrhovnega sodišča so okoliščine, ki jih podaja sodišče, ob upoštevanju datuma oškodovankinega rojstva, ustrezno obrazložene. Zlasti pa Vrhovno sodišče ne vidi nasprotja (v smislu 11. tč. 1. odst. 371. člena ZKP) med opisom, v skladu s katerim se je dejanje izvršilo med 1.9.1993 in 31.8.1995, in ugotovitvijo, da sta se obsojeni in oškodovanka spoznala v letih 1993, 1994 ali 1995. Dejstvo, kdaj sta se obsojenec in oškodovanka spoznala niti ni odločilno dejstvo. Dejstvo, kdaj sta se obsojenec in oškodovanka spoznala, je bilo seveda za sodišče pomembno zaradi ugotavljanja časa storitve kaznivega dejanja. Vendar pa - ob ugotovitvi drugih okoliščin, ki časovno opredeljujejo dejanje - ta ugotovitev sodišča o času, ko sta se obsojeni in oškodovanka spoznala, ne nasprotuje ugotovitvam o času storitve kaznivega dejanja 11. Zadnja trditev vložnika v zvezi s časovno opredelitvijo dejanja se nanaša na spremembo obtožbe, ki jo je na zadnjem naroku za glavno obravnavo podal državni tožilec. Sprememba obtožbe ne sme pomeniti zlorabe procesnih pravic, ki jih ima po zakonu tožilec, prav tako pa mora biti obdolženi v načeloma enakem procesnem položaju, zlasti glede možnosti uveljavljanja pravice do obrambe. V tem pogledu je za Vrhovno sodišče bistveno, da je obsojeni po spremembi obtožbe izjavil, da spremenjeno obtožbo razume, hkrati pa ne potrebuje dodatnega časa ali možnosti za pripravo obrambe ter da se zagovarja enako kot do tedaj. Taka izjava je po oceni Vrhovnega sodišča pomembna zato, ker je od obsojenčeve ocene lastnega procesnega položaja odvisna tudi pravilnost ravnanja prvostopenjskega sodišča, ali bo zaradi priprave obrambe prekinilo glavno obravnavo ali celo odreklo pravno relevantnost spremembi obtožbe neposredno na podlagi 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zagovornik je sicer v zaključni besedi opozoril, da se opis prilagaja glede na izpovedi prič, vendar s tem le povzema procesni položaj, v katerem do spremembe obtožbe sploh lahko pride, t.j. da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (1. odst. 344. člena ZKP). Upoštevajoč še dejstvo, da vložnik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje zlorabe tožilčeve pravice spremeniti obtožbo, niti ne opredeljuje, v čem naj bi bil obsojenec prikrajšan glede svojega procesnega položaja, Vrhovno sodišče ocenjuje, da zahtevi tudi v tem delu ne gre ugoditi.

12. Tudi glede zadnjega očitka Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, je obsojeni storil tako, da je oškodovanki proti njeni volji potisnil spolni ud v usta, ko pa se je uprla in odmaknila glavo, jo je z rokama grobo zgrabil za lase in glavo in ji ponovno potisnil spolni ud v usta tako, da glave ni mogla umakniti, nato pa njeno glavo premikal, dokler ni ejakuliral. Kaznivo dejanje po 2. odst. 103. člena KZ-77 med drugi izvrši, kdor dejanje stori z uporabo sile ali z neposredno grožnjo zoper življenje ali telo oškodovanca ali oškodovanke. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v opisu nedvomno opisana uporaba sile pri opisanem spolnem dejanju z oškodovanko; to je obsojeni uporabil tako, da je oškodovanko zgrabil za lase in glavo, zato, da je zadovoljil svoje spolne potrebe. Po presoji Vrhovnega sodišča je opisana uporaba sile neločljivo povezana z opisanim spolnim dejanjem in ne gre za uporabo sile majhne intenzivnosti, ker je iz opisa razvidno, da je ob tako uporabljeni sili obsojeni strl oškodovankin odpor.

B - II 13. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

14. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in 1. odst. 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 900 EUR odmerjeno povprečnino.