Jedro

V okviru svoje pristojnosti po določbah ZKZ je upravni organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla oziroma poslovanju s ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij, upravičen preveriti lastništvo prodajalca na način, kot se sicer izkazuje lastninska pravica, to je s podatki iz zemljiške knjige. Če stranke v postopku zatrjujejo, da je lastništvo drugačno, gre za civilnopravni spor, ki pa v upravnem postopku odobritve pravnega posla za odločitev v tem postopku ni predhodno vprašanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Tolmin, št. 330-1367/2008-9 z dne 26. 11. 2008 odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Tolmin v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, z 20% DDV, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Upravna enota Tolmin (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev pravnega posla, ki sta ga dne 25. 9. 2008 s kupoprodajno pogodbo sklenila Občina Šempeter-Vrtojba kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec. Iz obrazložitve izhaja, da so bila zemljišča, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, na dan 11. 3. 1993 (ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS-ZSKZ) po takrat veljavnih prostorskih aktih opredeljena kot prvo območje kmetijskih zemljišč in ležijo v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka. Na podlagi 14. člena ZSKZ bi morala postati last Republike Slovenije, ne glede na vknjižbo v zemljiški knjigi. V lasti občin na območju katerih ležijo nepremičnine, so po uveljavitvi ZSKZ ostala le tista kmetijska zemljišča, ki so bila pridobljena do vključno 6. 4. 1941 ter po 11. 3. 1993. Ker je v konkretnem primeru sporna lastninska pravica kmetijskih zemljišč in gozdov (kar v 1. členu kupoprodajne pogodbe ugotavljata tudi prodajalka in kupec), prvostopni organ ugotavlja, da promet ni potekal v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem lahko poda ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč in gozdov le lastnik nepremičnine, zaradi česar je zavrnil odobritev pravnega posla.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopni organ) je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da v primeru, če obstaja dvom v to, ali je zemljiškoknjižni lastnik zakoniti lastnik, je to vprašanje, ki predstavlja samostojno pravno celoto, brez njegove rešitve (glede na to, da nepremičnine lahko da naprodaj in za njih sklene pogodbo, ki je predmet odobritve, le njihov lastnik) pa ni mogoče odločiti o odobritvi pravnega posla po ZKZ. Za odločanje o sporu glede lastninske pravice je namreč pristojno sodišče splošne pristojnosti (praviloma) v pravdi. Ker se je to vprašanje pojavilo v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla, je to vprašanje v tem postopku predhodno vprašanje (147. člen ZUP). Ker v tem primeru ne gre za predhodno vprašanje, ki ga na podlagi 148. člena ZUP ne bi mogel obravnavati sam prvostopni organ, poleg tega pa ni ugotovljeno, da bi glede tega predhodnega vprašanja pristojni organ že odločil, niti ni ugotovljeno, da bi o tem predhodnem vprašanju tekel postopek pred pristojnim sodiščem (3. odstavek 147. člena ZUP), je lahko to predhodno vprašanje v postopku odobritve pravnega posla, reševal prvostopni upravni organ. Upoštevaje odločitev glede predhodnega vprašanja je prvostopni organ lahko odločil tudi o odobritvi pravnega posla (150. člen ZUP). Po presoji drugostopnega organa je prvostopni organ pravilno in zakonito odločil o predhodnem vprašanju, pri čemer ta odločitev velja le za ta postopek odobritve tega pravnega posla. Na tej podlagi je prvostopni organ pravilno in zakonito zavrnil odobritev pravnega posla, za svojo odločitev pa je navedel utemeljene razloge. Glede na pravno opredelitev obravnavanih nepremičnin in glede na določbo 14. člena ZSKZ je prvostopni organ v okviru reševanja predhodnega vprašanja pravilno sklepal, da so obravnavana zemljišča s 11. 3. 1993 na podlagi ZSKZ postala lastnina Republike Slovenije, z njimi pa gospodari Sklad. Pravilno je tudi zaključil, da gre za originarni način pridobitve lastninske pravice in da se torej ta pravice ne pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, in da zato kasnejši vpis lastninske pravice Občine Šempeter-Vrtojba v zemljiško knjigo na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, ki ni bila sklenjena z Republiko Slovenijo kot zakonito lastnico teh zemljišč, ne more vplivati. Nekdanja Občina Nova Gorica je bila, kot izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za zkv. št. 26 k.o. ... (v katerem so vpisane obravnavane nepremičnine), le nosilka pravice uporabe na obravnavanih nepremičninah – kmetijskih zemljiščih prvega območja (potrdilo Občine Bovec z dne 18. 8. 2008), ki pa so bila v družbeni lastnini. Zato so ta zemljišča dne 11. 3. 1993 postala lastnina Republike Slovenije. Z njimi je tedanja Občina Nova Gorica v letu 2002 nezakonito razpolagala. Tudi če ta zemljišča z ZSKZ ne bi postala last Republike Slovenije, drugostopni organ meni, da je bilo napravljeno nedopustno razpolaganje s temi zemljišči, saj je bila leta 2002 sklenjena Pogodba o uskladitvi zemljiško knjižnega stanja, v resnici pa ni šlo za tako pogodbo, temveč za razpolagalni pravni posel. Z njim bi tedanja Občina Nova Gorica lahko na svoje pravne naslednike prenesla le toliko in takšne pravice, kot jih je imela sama, torej le pravico uporabe (če bi jo seveda še imela) na obravnavanih zemljiščih. Dejstvo pa je, da se je na podlagi tako pravno sporne Pogodbe o uskladitvi zemljiško knjižnega stanja v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin v letu 2003 vpisala Občina Šempeter-Vrtojba. Zmotno je tudi sklicevanje tožeče stranke (napačna pa je tudi navedba v zemljiški knjigi), da je bil tak vpis mogoč na podlagi ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97), ki je začel veljati v letu 1997, torej več kot 4 leta po uveljavitvi ZSKZ. Ker so bila na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), Zakona o zadrugah (ZZad) in ZSKZ olastninjena in v last Republike Slovenije oziroma občin s samimi temi zakoni prenesena vsa kmetijska zemljišča, gozdovi, kmetije in velik del nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so bila do tedaj v družbeni lastnini, se na ta zemljišča ZLNDL ni nanašal. ZLNDL se nanaša le na tiste objekte in tista predvsem zazidana, pa tudi na nezazidana stavbna zemljišča, ki do tedaj še niso bila olastninjena, torej so bila še vedno v družbeni lastnini, za njihovo olastninjenje po ZLNDL pa so morali biti izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, iz katerih dejstev naj bi izhajalo, da je predmetno dejansko stanje mogoče subsimirati pod določbo prvega, predvsem pa petega odstavka 14. člena ZSKZ, prav tako pa ni obrazloženo in odgovorjeno na trditve tožeče stranke in Občine Šempeter – Vrtojba, po katerih bi tudi v primeru, da bi lastninsko pravico na teh nepremičninah z dnem uveljavitve ZSKZ res dobila Republika Slovenija, ta naj na zadevno občino tudi nezakonito prešla. Prvostopni organ se je sicer skliceval na navedene določbe ZSKZ, ki v 1. odstavku 14. člena pravi, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oz. ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino, v 5. odstavku pa, da so lastnina občine po 5. členu ZLPP in 1. odstavku 14. člena ZSKZ, kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. 4. 1941 v lasti občine, ni pa navedla dejanske podlage in ustreznih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da zadevna kmetijska zemljišča niso postala last Mestne občine Nova Gorica, od katere jih je občina Šempeter – Vrtojba kasneje tudi pridobila, ne po zgoraj navedenih zakonih o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma zadrugah z ozirom na lastniško stanje na dan 6. 4. 1941. S tem ni prišlo zgolj do napačne uporabe materialnega prava, in sicer pri presoji vprašanja ali je lastninska pravica z dnem uveljavitve ZSKZ res prešla na Republiko Slovenijo, temveč tudi do bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) poznata namreč vrsto določb in domnev glede lastniškega stanja oziroma nastajanja vpisov v zemljiški knjigi, s tem pa le še močneje opozarjata na dolžnost organa, ki odloča v upravnem postopku, da svojo odločitev obrazloži in utemelji ne le s splošnimi navedbami, temveč s konkretnimi dejstvi in dokazi, iz katerih bi izhajali dejansko stanje ter pravilnost uporabe materialnega prava. SPZ v 1. odstavku 11. člena določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, v 10. členu pa tudi, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Tolminu izhaja, da je ob podaji ponudbe za prodajo zadevnih kmetijskih zemljišč obstajala domneva – ta obstaja še danes, po kateri je lastnik zemljišč Občina Šempeter – Vrtojba, saj je kot taka brez kakršnihkoli omejitev vanjo tudi vpisana že od 10. 9. 2003. Obrazložitev prvostopnega organa se v ničemer ne dotakne vprašanja, ali so zadevna zemljišča morebiti postala last občine po ZLPP in ZZad, s čimer se z dnem uveljavitve ZSKZ lastninska pravica na njih ne bi prenesla na Republiko Slovenijo, ne na katero izmed občin, prav tako pa prvostopni organ ne obrazloži svojega stališča, po katerem naj bi tudi v primeru, da se ZSKZ res uporabi za navedena zemljišča, slednja prešla v last Republike Slovenije in ne morebiti katere izmed občin. Ker ta zemljišča nedvomno ležijo na območju ene izmed občin, bi upravni organ, v kolikor bi želel dokazati, da ta občina vendarle ni upravičena do prevzema lastninske pravice, moral dokazati tudi to, da na dan 6. 4. 1941 te nepremičnine niso bile v njeni lasti. Prvostopni organ bi moral jasno opredeliti, kdo je bil lastnik zadevnih nepremičnin spornega dne v letu 1941, pa tudi, zakaj naj te ne bi bile predmet določb ZLPP in ZZad, ker pa tega ni storil, je tožeči strani tudi odvzeta pravica do pritožbe, s čimer je zakrivljena bistvena kršitev določb upravnega postopka, posledično pa je nezakonita tudi sama odločba. Dne 13. 12. 2002 je bila med Mestno občino Nova Gorica, Občino Brda, Občino Kanal, Občino Mirn – Kostanjevica in Občino Šempeter – Vrtojba sklenjena pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja št. 405-02-2/01, ki v nasprotju z razlogovanjem drugostopnega organa, ne predstavlja zgolj razpolagalnega pravnega posla, temveč tudi zavezovalnega. Z le-to je bilo dogovorjeno, da se predmetne nepremičnine dodelijo v last in posest Občini Šempeter – Vrtojba, ta pa je bila zato dolžna preostalim pogodbenim strankam izplačati zneske v s pogodbo določeni višini. Kljub vsebovanemu zemljiškoknjižnemu dovolilu pa je za pridobitev lastninske pravice s strani Občine Šempeter – Vrtojba bil potreben še njen vpis v zemljiško knjigo, in sicer, kot je določeno z 2. odstavkom 5. člena tako ZZK kot ZZK-1, po preveritvi z zakonom predpisanih pogojev s strani sodišča. Z dnem vpisa Občine Šempeter – Vrtojba v zemljiško knjigo, je le – ta nesporno postala lastnica predmetnih nepremičnin, kar je za sabo potegnilo več drugih pravnih posledic. Samo dejstvo vknjižbe Občine Šempeter – Vrtojba kot lastnice predmetnih zemljišč je torej neodvisno od dotedanjega pravnega stanja vzpostavilo nova lastninska razmerja, učinke katerih po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Tolminu za nazaj ni več mogoče odpraviti, s tem pa je potrebno tudi zavrniti stališče upravnih organov, po katerem tožeča stranka ni upravičena do odobritve pravnega posla, ker naj prodajalec ne bi bil lastnik prodajanih nepremičnin. Nobenega razloga ni, da kasneje derivativno pridobljena lastninska pravica ne bi imela prednosti pred časovno pred tem originalno pridobljeno lastninsko pravico. Povsem jasno je namreč, da je pomemben zgolj časovni trenutek pridobitve, ne pa tudi njen način, saj je lastninska pravica izključujoča, tako stališče pa je potrjeno tudi v pravni teoriji in slovenski sodni praksi (sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 1791/2006 z dne 15. 5. 2007). Tudi v kolikor pa bi bilo res, da Občina Šempeter – Vrtojba ni bila lastnica zadevnih nepremičnin, to upravnemu organu prve stopnje ne bi dalo pravice njen predlog zavrniti, saj so bili spoštovani vsi pogoji in zahteve z ZKZ določenega postopka prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. V pristojnosti upravnega organa ni ugotavljanja, ali je oseba, ki je podala ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, res lastnica prodajanih zemljišč, temveč je v njegovi pristojnosti le ugotavljanje poteka postopka po ZKZ. To izhaja iz 2. alineje 3. odstavka 19. člena ZKZ, ki določa, da se pravni posel ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom. Nenazadnje pa je potrebno ugotoviti še to, da je upravni organ prve stopnje pri svojem odločanju v določeni meri tudi prestopil svoje pristojnosti, predvsem stvarno, saj je odločal, in v tem delu celo sprejel negativno odločitev – tudi o vprašanju, za katerega mu take pravice ne daje noben veljaven pravni predpis. V predmetnem postopku je namreč iz priložene prodajne pogodbe razvidno, da sta predmet slednje tudi nepremičnini parc. št. 491/1 in 491/2, obe vložek št. 26, k.o. ..., glede katerih je bilo s strani Občine Bovec izdano potrdilo o namenski rabi zemljišča, iz katerega je razvidno, da navedeni zemljišči nista opredeljeni kot kmetijski, temveč kot zazidani stavbi, s tem pa odpade tudi vsakršen pravni temelj, ki bi upravnemu organu dajal pravico, da odloči ali je ponudba za prodajo takih zemljišč bila skladna z določbami ZKZ. Prvostopni upravni organ je pri odločanju glede navedenih parcel prestopil meje svoje pristojnosti, saj je odločal o vprašanju, za katerega nima zakonske podlage, s sprejemom meritorne odločitve pa je tako neupravičeno posegal v pravni položaj tožeče stranke in Občine Šempeter – Vrtojba. Zahtevo bi moral v skladu z 1. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker pa je o njej vseeno odločal in predlog kasneje celo zavrnil, je s tem zagrešil nepravilnost, ki je v skladu z 1. točko 1. odstavka 279. člena ZUP navedena kot eden izmed razlogov za opredelitev odločbe kot nične. Potrebno pa je omeniti še določene procesne kršitve pri uporabi pravil o odločanju o predhodnem vprašanju, in sicer pravil o vezanosti upravnega organa na pravnomočne posamične akte, s katerimi je predhodno vprašanje že bilo razrešeno. Prvostopni organ je ignoriral pravila vezanosti na pravnomočno odločitev, določeno v 3. odstavku 147. člena ZUP, in sprejel stališče, ki je v neposrednem navzkrižju z odločitvijo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 10. 9. 2003, dn. št. 242/2003, s katero je odločeno, da je lastnik zadevnih nepremičnin z dnem oprave vpisa v zemljiško knjigo postala Občina Šempter – Vrtojba, pri čemer je ta odločba postala tudi pravnomočna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zahtevi tožeče stranke za odobritev pravnega posla prodaje nepremičnin s parc. št. 488, 489/1, 489/2, 489/3, 489/4, 489/5, 489/6, 489/7, 489/8, 489/9, 489/10, 489/11, 490/1, 490/2, 491/1, 491/2, 492 in 493, vse vložek št. 26, k.o. ..., ugodi, sam pravni posel pa odobri. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo prvostopnega organa v celoti odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu, predlaga pa tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2010 dodatno k tožbenim navedbam navaja, da je Republika Slovenija dne 13. 7. 2009 nasproti Občini Šempeter – Vrtojba pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vložila tožbo na ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 489/1, 589/2, 489/3, 489/4, 489/5, 489/6, 489/7, 489/9, 489/10, 489/11, 490/1, 490/2, 492 in 493, vse vl. št. 26, k.o. ..., ki se vodi pod opr. št. P 225/2009. Iz tega povsem jasno izhaja, da za Republiko Slovenijo ni sporno lastništvo glede nepremičnin s parc. št. 489/8 in 488, vl. št. 26, k.o. ..., saj ugotovitve obstoja lastninske pravice na opredeljenih nepremičninah z navedeno tožbo ne zahteva, iz česar izhaja, da lastništvo Občine Šempeter – Vrtojba tudi sama priznava.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odobritev pravnega posla – kupoprodajne pogodbe z dne 25. 9. 2008 med Občino Šempeter – Vrtojba in tožečo stranko. Prvostopni organ je odobritev zavrnil, ker je ugotovil, da Občina Šempeter – Vrtojba ni lastnica kmetijskih zemljišč, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, čeprav je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo. Po mnenju prvostopnega in drugostopnega organa je lastnica zemljišč Republika Slovenija, na podlagi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, v nadaljevanju ZSKZ).

Odobritev pravnega posla za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami je oblika usmerjanja pravnega prometa s tovrstnimi nepremičninami za doseganje ciljev prostorske in kmetijske politike. Odobritev se nanaša na, v civilnopravnem smislu že sklenjen zavezovalni posel in je pogoj za njegovo veljavnost (19. člen OZ). S tem posredno pomeni pogoj za veljavnost razpolagalnega posla. Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-UPB 1, Uradni list RS, št. 55/03, v nadaljevanju ZKZ) v 19. členu določa, v katerih primerih se pravni posel ne odobri (to so primeri, ko niso izpolnjeni pogoji, ki jih za odobritev določa ZKZ). V okviru svoje pristojnosti po določbah ZKZ pa je po mnenju sodišča upravni organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla oziroma poslovanju s ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij, upravičen preveriti lastništvo prodajalca na način, kot se sicer izkazuje lastninska pravica, to je s podatki iz zemljiške knjige. Če stranke v postopku zatrjujejo, da je lastništvo drugačno, gre za civilnopravni spor, ki pa v upravnem postopku odobritve pravnega posla po mnenju sodišča za odločitev v tem postopku ni predhodno vprašanje. Zato upravni organ nima podlage, da bi ga reševal sam, oziroma, da postopek odobritve pravnega posla prekine in stranki napoti na pravdni postopek.

V obravnavanem primeru vprašanje lastništva nepremičnin, ki so predmet pogodbe, za katero se je predlagala odobritev, ni sporno med strankama tega postopka (med prodajalko Občino Šempeter-Vrtojba ter prejemnikom ponudbe, to je tožečo stranko, glede na 2. odstavek 22. člena ZKZ), temveč zemljiškoknjižnemu podatku o lastništvu ugovarja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom. Gre torej za spor o lastninski pravici, ki pa ga po mnenju sodišča ni mogoče reševati v upravnem postopku odobritve pravnega posla, sicer pa tudi z odločitvijo v tem postopku Sklad ne bi dosegel učinkovanje zatrjevane lastninske pravice erga omnes, kar sicer uveljavlja. Svojo pravico mora uveljavljati v pravdnem postopku (iz podatkov spisa je razvidno, da je tožbo pred pristojnim sodiščem že vložil), in po potrebi v tem postopku svojo pravico tudi ustrezno zavarovati, da si v primeru uspeha zagotovi učinkovito sodno varstvo.

Glede na navedeno sodišče meni, da je upravni organ nepravilno odločil, ko je vprašanje lastništva sam reševal kot predhodno vprašanje in temu tožnik tudi utemeljeno ugovarja.

Ker je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru zakon ni bil pravilno uporabljen, je tožbi ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, prvostopni organ pa bo moral ravnati v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1, pri odločitvi pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava iz te sodbe.

K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ter je tožeči strani priznalo stroške v znesku 350,00 EUR, kar skupaj za 20 % DDV znaša 420,00 EUR.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.