Jedro

Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, za kar je pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške ne pa davčni organ in v nadaljevanju to sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja ter poslovnih knjig in dokumentacije na dan 17. 2. 2011, pri zavezancu za davek A., B.B. s.p. ugotovil, da zavezanec ne vodi poslovnih knjig in evidenc v redu in pravilno, s čimer je kršil določilo 31. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V obrazložitvi pojasnjuje, da je o ugotovitvah davčni organ dne 17. 2. 2011 sestavil zapisnik, na katerega je davčni zavezanec dne 10. 3. 2011 podal pripombe. V postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec A., B.B. s.p. ni izdal računa za prodano zelenjavo na tržnici v ... dne 17. 2. 2011, kar je ugotovila tržna inšpektorica, ko je pri njem kupovala zelenjavo. Davčni zavezanec zato ni ravnal v skladu z določili SRS 29 v povezavi z 31. členom ZDavP-2, kar je sankcionirano po 9. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Z namenom preverjanja izdajanja računov kot prvega dejanja v davčnem inšpekcijskem nadzoru, je pooblaščena oseba davčnega organa opravila nakup zelenjave na stojnici A. na tržnici ... Po prodaji brokolija je pooblaščeni osebi prodajalec C.C. zaračunal 4,00 EUR, za kar ni izdal računa. Prav tako ni položil prejete gotovine v blagajno. Navedbe zavezanca za davek, da je prodajalec seznanil pooblaščeno osebo, da se prodaja še ni začela in da blagajna še ne deluje, ne držijo. Pooblaščena oseba tudi ni izjavila, da se ji zelo mudi, ker je bil nakup opravljen sredi dopoldneva ob 9.40 uri znotraj obratovalnega časa tržnice, ki je od 7.00 do 16.00. Tudi ni mogoče slediti navedbi davčnega zavezanca, da s prodajo še ni začel. Takoj po opravljanem prvem dejanju davčnega inšpekcijskega nadzora se je davčna inšpektorica izkazala s službeno izkaznico, tako prodajalcu C.C. kot tudi B.B. Na stojnici, ki je bila v času izvajanja inšpekcijskega nadzora označena s tablo A. z napisom D.D. in označevalno tablo A., B.B. s.p., je bila razložena zelenjava, ki je bila v manjšem delu pridelek A., večinoma pa dokupljena od drugod, kar je vse razvidno iz zapisnika Inšpektorata za kmetijstvo z dne 17. 2. 2011. Davčni organ se pri tem strinja z zavezancem za davek, da za lastne pridelke A., C.C. kot članu kmetijskega gospodarstva ni potrebno izdati računa. To pa ne velja, če gre za dokupljeno zelenjavo od drugih dobaviteljev, kar sta bila v inšpiciranem primeru cvetača in brokoli. Ker gre dejansko za trgovsko blago od drugih davčnih zavezancev, za katero pa mora kupec razpolagati z verodostojno dokumentacijo in voditi trgovsko evidenco, mora za tovrstno zelenjavo v okviru svoje registrirane dejavnosti izdati tudi račun. Ni pomembno ali je omenjeno zelenjavo prodal C.C., saj brokoli in cvetača nista pridelek kmečkega gospodarstva, katere član je sam. Kolikor bi C.C. prodajal samo pridelke iz kmečkega gospodinjstva, bi moral imeti te pridelke na stojnici ločeno od preostale zelenjave in prodajati izključno te. Kljub temu, da zavezanec za davek v pripombah zatrjuje, da tega dne niti C.C. niti B.B. nista opravljala prodaje, niti vklopila blagajne, pa je iz naknadno predloženega zaključka blagajne z dne 17. 2. 2011 razvidno, da je bil tega dne opravljen registriran promet z zelenjavo v višini 109,00 EUR.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT-499-21-95/2011-2 z dne 22. 10. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi povzema celoten potek postopka in se v nadaljevanju sklicuje na 135. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da je v obravnavanem primeru iz dejanskega stanja nedvomno razvidno, da je bila prodaja zelenjave dejansko opravljena, račun pa ni bil izdan. Pri tem okoliščine, ki jih navaja pritožnik, na samo obveznost izdaje računa ne morejo imeti vpliva. Zavezanec je dolžan zagotoviti izdajo računa za prodajo pridelkov v okviru svoje dejavnosti tudi v obravnavanem primeru, ko jih ni prodal sam, temveč C.C. sicer član E. Davčni predpisi so glede izdajanja računov jasni in nedvoumni. Da pritožnik ni izdal računa za prodano blago, kar pomeni, da posledično ne vodi poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili SRS 39 in 31. členom ZDavP-2, je ugotovljeno že v zapisniku z dne 17. 2. 2011, ki je bil pritožniku vročen in na katerega je davčni zavezanec tudi podal pripombe.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je omogočeno pravno varstvo zoper odločitev prekrškovnih organov, kar izhaja tudi iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah predvsem pa iz njenega 8. člena. Z odločbo, ki je predmet te tožbe, so bile tožniku kršene njegove temeljne pravice, priznane po Ustavi in zakonu ter Konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP). Prekrškovni organ pri odločanju ni navedel, kateri materialni predpis je bil uporabljen pri odločanju o globi oziroma o razsojanju. Prekrškovni organ že na prvi stopnji odločanja ni upošteval pravice do podane pisne izjave, prav tako se o ugotovitvi prekrška kršitelj ni mogel izjaviti. Kršena je bila njegova pravica do obrambe in še več načel. Postopek, kot ga je izvedel pritožbeni organ, pomeni tudi kršitev načela legitimnosti oziroma omejenosti represij. Kršeno je bilo tudi načelo subjektivne odgovornosti.

Iz obrazložitve obravnavane odločbe pritožbenega organa kot tudi prekrškovnega organa izhaja, da je prodajo davčni inšpektorici opravil C.C. in ne tožnik. Za C.C. objektivno tožnik ne odgovarja, niti ni imel z njim sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je na zapisnik tudi povedal, da se prodaja ni pričela in da vseh cen še ni označil. Blagajna se pred prihodom inšpektorjev in ob prisotnosti inšpektorjev ni uporabljala, ampak šele ko so ti odšli. Takrat sta tožnik in C.C. dokončno pripravila blagajno za prodajo, vključila blagajno in pričela s prodajo. Iztržila sta borih 109,00 EUR. Kopije blagajniških izpisov za dan 17. 2. 2011 so pri inšpektorici in izkazujejo čas izdaje računov po odhodu inšpektorjev ter postavlja inšpektorico na laž. Posledično je kršeno tudi načelo sorazmernosti kot pomembno načelo v povezavi z načelom enakosti. Vrednost vseh še neoznačenih artiklov s cenami je približno 100,00 EUR. Zato je v nesorazmerju kazen 1.200,00 EUR in 150,00 EUR sodne takse. Odločitev pritožbenega organa temelji na neresničnih izjavah prekrškovnega organa. Tožnik zanika storitev prekrška, saj niti dejanske, niti pravne okoliščine storitve prekrška, niso bile podane. Vseh pet inšpektorjev, ki so bili takrat prisotni na celjski tržnici, je začelo opravljati inšpekcijsko nadzore takoj za tem, ko je tožnik skupaj z C.C. na vozičku pripeljal artikle za prodajo in preden sta jih razložila na stojnico in postavila zelenjavo na prodaj. Tožniku se torej očita prekršek, ki ga ni storil zlasti ob dejstvu, da sodišče izpostavlja, da je obdolženi izpolnil znake prekrška že s tem, ko ni imel označenih cen za najmanj eno vrsto v plačilnem nalogu naštete zelenjave na vidnem mestu.

Tudi glede pravne opredelitve določbe 31. člena ZDavP-2 je razlogovanje pritožbenega organa zmotno. Glede obveznosti pri izdaji računov pa veljajo določbe o subjektivni odgovornosti. V konkretnem primeru je inšpektorica štela tožnika za davčnega zavezanca, ki pa to ni mogel biti.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izvede glavno obravnavo, na kateri naj zasliši predlagane priče C.C. in F.F. ter tožnika ter vpogleda v podatke spisa, nato pa izpodbijano prvostopno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejansko okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji.

Tožba ni utemeljena.

Davčni inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega po splošnih pravilih ZUP in 72. členu ZDavP-2 o postopkih po uradni dolžnosti. Izdaja sklepa o začetku postopka je po pravilih ZUP izjema. Zato je v ZDavP-2 določeno, da se postopek začne prednostno s sklepom. Če pa tako zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne neposredno z ogledom. Tako je v tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2 določen odmik od splošnega načela, da se davčni inšpekcijski pregled začne z vročitvijo sklepa, vse z namenom, da se zaradi tega ne bi ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora. V teh primerih se davčni inšpekcijski nadzor začne, ko davčni inšpektor opravi kakršnokoli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Za tako situacijo je šlo tudi v danem primeru, ko je davčni organ izvajal nadzor s točno določenim namenom, ko je bilo za učinkovit oziroma uspešno izveden nadzor pomembno, da se davčna inšpektorica ne pojavi in predstavi prej. Pri tem davčni organ o tem, ali bo sklep izdal ali ne, odloča na podlagi lastne presoje glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti zavezanca za davek. Zoper neizdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, davčni zavezanec tudi nima pravice pritožbe. Predstavitev pooblaščene osebe v začetku davčnega inšpekcijskega nadzora iz 136. člena ZDavP-2 velja za primere, ko se postopek začne z vročitvijo sklepa. Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti, kar je bilo storjeno tudi v danem primeru. Slednje je storil iz razloga, ker gre, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, po njegovem za nedovoljeno neizdajanje računov in posledično kršitev 31. člena ZDavP-2. Predmet tega postopka je torej izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, za kar je, kot navaja tudi tožnik v tožbi, pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške ne pa davčni organ in v nadaljevanju to sodišče. Navedbe tožnika, ki se zato nanašajo na postopek in ugotovitve glede izreka o prekršku, so za omenjeni postopek nerelevantne in se sodišče posledično o njih ni dolžno izreči. Po mnenju sodišča tudi ni potrebe po izvedbi dodatnih predlaganih dokazov, saj so bile bistvene zadeve za odločitev v postopku tudi po mnenju sodišča pravilno in popolno ugotovljene. Med strankama namreč ni sporno, da tožnik za sporni nakup ni izdal računa kot tudi, da je šlo pri kupljeni zelenjavi za izdelek, ki ne spada v kmetijsko gospodarski pridelek A., D.D. oziroma C.C., pač pa za pridelek, ki ga je B.B. kupil od različnih dobaviteljev (G. d.o.o. in italijanski dobavitelj iz Padove).

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče prav tako ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.