Jedro

Po določilu 2.odst. 201.čl. ZKP se pripor iz 2.tč. 1.odst. navedenega člena odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.

Izrek

Zahtevi obd. A.V. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.3.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.1999 spremeni tako, da se pripor zoper obd. A.V. podaljša le iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sicer pa se v ostalem delu zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. A.V. je uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivi dejanji posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kranju z dne 20.2.1999 je bil zoper obd. A.V., ki mu je bila odvzeta prostost dne 19.2.1999, odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. S sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.3.1999 je bil pripor zoper obdolženca iz istih pripornih razlogov podaljšan za 2 meseca, to je do 19.5.1999 do 16. ure. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26.3.1999 pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeni.

Obd. A.V. je dne 6.4.1999 preko Uprave zaporov vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, imenovan ugovor, zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.1999 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.3.1999. V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da očitanih kaznivih dejanj ni storil, da izpovedba O.H., ki jo je podala preiskovalnemu sodniku K., v kateri ga je obremenjevala, ni verodostojna, ter da je verodostojen njen preklic prvotne izpovedbe, ko je izpovedala, da je ni posilil. Razen tega navaja, da tudi ni resnična izpovedba T.Z. v zvezi z očitanim streljanjem v lokalu "K." v M., ker je ena od prič izpovedala, da je bila strelna luknja že od prej, druga pa, da ni bilo nobenega streljanja, vendar se tem pričam ne verjame. V zahtevi za varstvo zakonitosti še navaja, da je bil sicer res že kaznovan, vendar se mu neutemeljeno očita, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja, ker očitanih kaznivih dejanj ni storil. Prav tako ni podana bojazen, da bi vplival na priče, saj so bile priče že zaslišane, zaradi česar tudi priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker obd. A.V. z zahtevo le obširno izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča o podaljšanju pripora, kar pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obd. A.V. pa v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja prav ta razlog, ko trdi, da očitanih kaznivih dejanj ni storil ter v zvezi s tem ocenjuje izpovedbe posameznih prič, zlasti tistih, ki ga po njegovem mnenju razbremenjujejo. V tem delu torej njegova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zlasti še, ker zoper njega na podlagi pravnomočne odločitve sodišča teče kazenski postopek zaradi očitanih kaznivih dejanj.

Utemeljene tudi niso njegove navedbe o tem, da ni podana nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji z elementi nasilja. Pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrediti in tudi podaljšati, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vse te okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji, so v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora obrazložene. Kaznivi dejanji, zlasti kaznivo dejanje posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, je hudo kaznivo dejanje, ni pa mogoče prezreti tudi načina, na kakršen naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje posilstva na škodo O.H., saj naj bi pri grožnjah uporabil tudi strelno orožje. Tudi njegove osebne lastnosti, zlasti pa dejstvo, da je bil doslej že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kažejo na utemeljeno nevarnost ponavljanja takih kaznivih dejanj. Obd. A.V. je bil doslej že obsojen, in sicer v letu 1993 zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 2. odstavku 222. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ-77, v letu 1994 zaradi kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 2. odstavku 223. člena KZ-77 in nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 1. odstavku 220. člena KZ-77 ter v letu 1997 zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ. Zato je treba pritrditi razlogom pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, da so podane konkretne okoliščine, ki dokazujejo realno in visoko stopnjo nevarnosti, da bi obd. A.V. na prostosti ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja, zlasti še, ker je v svojem zagovoru, v katerem je sicer zanikal izvršitev kaznivih dejanj, povedal, da ima pištolo, za katero nima dovoljenja.

Utemeljeno pa obd. A.V. izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora z navedbo, da so bile že vse priče zaslišane ter da ni zato podana nikakršna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi na priče vplival. Po določilu 2. odstavka 201. člena ZKP se namreč pripor iz 2. točke 1. odstavka navedenega člena odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen. Dne 18.3.1999, ko je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom odločilo o podaljšanju pripora, sicer še niso bile zaslišane vse priče, na katere bi obdolženec lahko vplival, pač pa so bile zadnje od prič, katerih zaslišanje je okrožni državni tožilec predlagal v zahtevi za preiskavo in v njeni razširitvi, zaslišane dne 23.3.1999, torej že pred izdajo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.1999, s katerim je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeni.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi obd. A.V. za varstvo zakonitosti delno ugodilo in odločilo, da se pravnomočni sklep o podaljšanju pripora spremeni tako, da se pripor zoper obd. A.V. podaljša le iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.