Jedro

Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.

Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep toženke z dne 12. 7. 2023 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 9. 2023 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč je trajalo do 14. 1. 2024, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od 10. 10. 2023 do 14. 1. 2024 plača nadomestilo plače v višini 1.827,50 EUR mesečno (IV. točka izreka). Zavrnilo je zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu, reparacijo po 15. 1. 2024, reintegracijo in plačilo plače za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 15. 6. 2023 (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka (VI. točka izreka).

2.Tožnik s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter posledično zavrnitev reintegracijskega zahtevka in reparacijskega zahtevka za čas od 15. 1. 2024 dalje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi poudarja, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 ne sme predstavljati nadomestne sankcije za odpovedni razlog, ki ni bil dokazan, temveč mora temeljiti na samostojno zatrjevanih in dokazanih okoliščinah, ki presegajo vsebino odpovednih očitkov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker očitana kazniva dejanja niso bila dokazana, vendar je kljub temu sodno razvezo oprlo prav na iste očitke oziroma na subjektivno izgubo zaupanja delodajalca, ki iz teh nedokazanih očitkov izhaja. Po njenem stališču takšna obrazložitev pomeni nedopusten obid materialnopravne presoje zakonitosti odpovedi. Sklicuje se tudi na sodno prakso, po kateri izguba zaupanja ne more temeljiti zgolj na nedokazanih očitkih (Pdp 123/2025). Dalje navaja, da je toženka nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljevala izključno z očitanimi kaznivimi dejanji, ne pa tudi z okoliščinama, da tožnik delodajalca ni obvestil o prošnji tretjih oseb glede vnosa denarja priporniku oziroma da je imel pri sebi osebni mobilni telefon. Sodišče prve stopnje pa je odločitev o razvezi oprlo prav na navedeni okoliščini ter na poudarjanje nevarnosti pripornika A. A., čeprav te okoliščine niso bile zatrjevane kot samostojen razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožba nadalje opozarja, da zgolj subjektivni občutki delodajalca oziroma njegovih predstavnikov ne morejo predstavljati zadostnega razloga za sodno razvezo, še posebej kadar temeljijo na očitkih, za katere je bilo ugotovljeno, da niso dokazani. Priče po navedbah pritožbe niso konkretizirale drugih ravnanj tožnika, ki bi pomenila kršitev delovnih obveznosti ali integritete. Iz njihovih izpovedb naj bi izhajalo, da so kot problematična obravnavala le ravnanja, ki tožniku niso bila dokazana. V zvezi z očitkom glede neobveščanja delodajalca pritožba poudarja, da dokazni postopek ni pokazal obstoja pravil ali navodil, ki bi tožniku nalagala dolžnost obveščanja o poizvedbah glede zakonitega vnosa denarnih sredstev priporniku. Prav tako ni bilo zatrjevano niti dokazano, da bi pripornik A. A. denarja ne smel prejeti oziroma posedovati ali da bi takšno ravnanje predstavljalo varnostno tveganje. Tožnik je osebe zgolj seznanil z zakonitim postopkom vnosa dovoljenih predmetov, s čimer je ravnal skladno s predpisi in pričakovanji delodajalca. Glede vnosa osebnega mobilnega telefona v zaprti del zavoda pritožba navaja, da je sama toženka zatrjevala, da gre za lažjo kršitev, zaradi katere odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila podana, kar so potrdile tudi izpovedbe prič. Pritožba očita sodišču, da je zaključke oblikovalo izven trditvene podlage. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločitev o razvezi oprlo na okoliščine, ki niso bile procesno uveljavljane kot odločilne, kršilo 7. in 212. člen ZPP ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je razloge za razvezo vezalo tudi na okoliščine, za katere je predhodno ugotovilo, da ne obstajajo, je sodba obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ob tem uveljavlja tudi poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS. Ker sta zahtevka za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja neločljivo povezana z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pritožba predlaga spremembo sodbe v zavrnilnem delu tudi glede trajanja delovnega razmerja, poziva nazaj na delo ter priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja od 15. 1. 2024 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku po 1. in 2. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni dokazala očitkov, da je tožnik storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Toženka namreč ni dokazala, da je tožnik priporniku A. A. in drugim pripornikom vnašal prepovedane predmete oziroma mobilne telefone. Prav tako ni bilo dokazano, da bi tožnika v lokalu izven delovnega časa napeljevali k vnosu telefona priporniku za plačilo 500,00 EUR. Presodilo je, da izvedeni dokazi ne presegajo ravni indicev in utemeljenih razlogov za sum, kar ne zadostuje za dokaz kršitve z znaki kaznivega dejanja oziroma naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Je pa ugotovilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti s tem, ko je v zaprti del zavoda vnesel svoj osebni mobilni telefon v nasprotju z Načrtom varovanja zavoda B., vendar je ocenilo, da je šlo za enkratno kršitev iz hude malomarnosti, ki sama po sebi ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi je na predlog toženke pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo po 118. členu ZDR-1 z dnem 14. 1. 2024, tožniku pa za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze priznalo delovno dobo in nadomestilo plače. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

6.Niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niti očitane kršitve ustavnih jamstev iz 2. in 22. člena Ustave RS. Sodba vsebuje jasne, medsebojno skladne in logične razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa pogodbo sodno razvezalo, ne pomeni notranjega nasprotja sodbe, saj gre za dva različna pravna instituta z različno materialnopravno presojo. Sodišče prve stopnje je jasno razlikovalo med presojo obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in presojo, ali je glede na vse okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Za obe odločitvi je navedlo samostojne, razumne in pravno relevantne razloge, ki niso arbitrarni in so skladni z ustaljeno sodno prakso glede instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bila tožniku v postopku v celoti zagotovljena pravica do izjave o vseh pravno pomembnih dejstvih in dokazih. Sodišče prve stopnje se je do njegovih bistvenih navedb obrazloženo opredelilo, izvedlo predlagane dokaze ter svojo odločitev oprlo na razumno in preverljivo dokazno oceno. Zgolj nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, dokazno oceno ali materialnopravno presojo zato samo po sebi ne pomeni posega v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS niti kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave RS.

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi uporabilo kot nadomestno sankcijo za odpovedne razloge, ki niso bili dokazani. Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala očitkov o vnosu prepovedanih predmetov priporniku A. A. in sprejemanju koristi za takšno ravnanje. Prav tako je pravilno ugotovilo, da tretji očitek, to je nedovoljen vnos osebnega mobilnega telefona v zaprti del zavoda, ob vseh ugotovljenih okoliščinah sam zase ne dosega stopnje, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar odločitev o sodni razvezi ni oprta na zaključek, da je tožnik storil očitana kazniva ravnanja, niti na sklepanje o njegovi kazenski odgovornosti, temveč na objektivno ugotovljene okoliščine njegovega ravnanja, ki so z vidika narave dela pravosodnega policista nezdružljive z nadaljnjim opravljanjem varnostne funkcije v zaporu.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pravosodni policist v neposrednem vsakodnevnem stiku s pripornikom A. A., da ga je izven službenega okolja kontaktirala oseba, povezana s tem pripornikom, da je pogovor zadeval način dostave denarnih sredstev priporniku, da tožnik o takšnem kontaktu ni obvestil nadrejenih, da je nato v zaprti del zavoda vnesel svoj osebni mobilni telefon, čeprav je vedel, da je to izrecno prepovedano ter da je vse navedeno treba presojati v okviru posebne narave dela pravosodnega policista.

10.Pri odločanju o sodni razvezi v tem sporu ni bistveno vprašanje, ali je imel tožnik namen storiti kaznivo dejanje ali omogočiti nedovoljeno komunikacijo pripornikom, niti ni odločilno, ali je obstajala izrecna formalna podlaga, ki bi mu nalagala dolžnost prijave takšnega kontakta. Ključno je, da se od pravosodnega policista zaradi narave njegovega dela zahteva posebej visoka stopnja integritete, profesionalne distance, varnostne občutljivosti in samozaščitnega ravnanja, čemur tožnik ni sledil. Tak standard ravnanja nenazadnje potrjuje tudi 14. člen Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov (PINPPP), iz katerega izhaja dolžnost pravosodnega policista, da je pozoren na vse okoliščine, ki bi lahko ogrozile varnost zavoda, da jih zapisuje, o njih poroča ter po potrebi tudi ukrepa.

11.Pravosodni policist opravlja delo v okolju, kjer je zagotavljanje varnosti bistveni element delovnega procesa. Njegove naloge niso omejene zgolj na izvrševanje formalnih navodil, temveč vključujejo tudi dolžnost prepoznavanja okoliščin, ki lahko pomenijo varnostno tveganje ali ustvarjajo videz kompromitiranosti uslužbenca. Že sam neformalni stik z osebami, povezanimi s kriminalnim okoljem, glede dostave denarja priporniku, s katerim je pravosodni policist službeno povezan, predstavlja okoliščino, ki zahteva posebno previdnost in transparentnost v razmerju do delodajalca. Čeprav formalna pravila izrecno niso določala dolžnosti prijave takšnega kontakta, kot izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb odgovornih oseb utemeljeno ugotovilo, da se od pravosodnega policista pričakuje, da o takšnih neformalnih stikih z osebami, povezanimi s priporniki, obvesti nadrejene zaradi zaščite lastne integritete, zaposlenih in varnostnega sistema zavoda. Takšna presoja ni arbitrarna, temveč izhaja iz same narave dela in odgovornosti pravosodnega policista. Pri presoji sodne razveze sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo nove kršitve izven odpovednih razlogov, temveč je opravilo presojo, ali ugotovljene okoliščine še omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja v okolju, ki temelji na zaupanju in varnostni zanesljivosti zaposlenih. Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.

12.Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da tožnik nadrejenih ni seznanil z okoliščino, da je bil izven službe kontaktiran glede dostave denarja priporniku, čeprav je vedel, da gre za pripornika z izrazitim varnostnim profilom in da se vprašanje nanaša na osebo, s katero je bil službeno povezan. Tudi če je tožnik sogovorniku v lokalu zgolj pojasnil zakoniti postopek dostave denarja in tudi če denar sam po sebi ni prepovedan predmet, navedeno ne spremeni dejstva, da je šlo za neformalen kontakt z osebami, povezanimi s pripornikom, za katerega je bil tožnik kot pravosodni policist pristojen.

13.Navedeno je treba presojati skupaj z nadaljnjo ugotovljeno okoliščino, da je tožnik v zaprti del zavoda prav v času, ko je bil tam nastanjen pripornik A. A., vnesel osebni mobilni telefon, čeprav je vedel za izrecno prepoved takšnega ravnanja. Sodišče je pravilno razlogovalo, da je nevarnost za zaposlene, priprte, zaprte osebe, obiskovalce ter družbo kot celoto v takšnih okoliščinah večja, če bi do telefona prišel prav ta pripornik. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da pri tem ni bil dokazan naklep omogočiti uporabo telefona priporniku in da bi za takšno enkratno kršitev samostojno lahko zadoščal milejši ukrep. Vendar pa to ne pomeni, da navedene okoliščine pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni dopustno upoštevati skupaj z drugimi ugotovljenimi dejstvi. Za odločitev o sodni razvezi v tem sporu je tako bistveno, da je tožnik ravnal na način, ki je objektivno omajal zaupanje, potrebno za opravljanje dela pravosodnega policista.

1.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejstva, ki niso bila zatrjevana, in s tem ravnalo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala izgubo zaupanja v tožnika, ki naj bi izhajala iz njegovega ravnanja v zvezi s pripornikom A. A., njegovega ravnanja v nasprotju s standardi integritete pravosodnih policistov ter iz dejstva, da je v zaprti del zavoda vnesel osebni mobilni telefon. Dejanske okoliščine glede kontakta v lokalu in pogovora o dostavi predmetov priporniku A. A. so bile predmet trditvene podlage in obsežnega dokaznega postopka, o njih pa sta se obe stranki lahko izjavili. Sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo novih dejstev izven procesne podlage spora, temveč je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja opravilo materialnopravno presojo pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Okoliščina, da je sodišče nekaterim ugotovljenim dejstvom pripisalo drugačen pravni pomen, kot ga je zatrjeval tožnik, ne pomeni kršitve razpravnega načela.

2.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede posebne narave dela pravosodnih policistov. Ti so dolžni zagotavljati varnost zavoda, preprečevati nedovoljene aktivnosti ter vzdrževati red in disciplino. Gre za delo, ki temelji na visoki stopnji osebne integritete in zaupanja delodajalca v pravilnost, zanesljivost in varnostno ustreznost ravnanja zaposlenih. Zato je standard zaupanja pri teh delovnih mestih bistveno strožji kot pri običajnih delovnih razmerjih.

3.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodno razvezo oprlo zgolj na subjektivno izgubo zaupanja delodajalca. Izpodbijana sodba temelji na konkretno ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje presodilo v povezavi z naravo dela tožnika in dejavnostjo toženke. Zato ne gre zgolj za subjektivno oceno delodajalca, temveč za pravno relevantno presojo objektivne nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

4.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev v zadevi VDSS Pdp 123/2025. V navedeni zadevi je bila sodna razveza oprta izključno na iste nedokazane očitke, ki niso zadostovali za zakonitost odpovedi. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje sodne razveze ni oprlo na nedokazane očitke, temveč na druge ugotovljene okoliščine: tožnikovo komunikacijo z osebo, povezano s pripornikom A. A., glede vnosa denarja v pripor, opustitev obvestitve nadrejenih o tem dogodku ter nedovoljen vnos osebnega mobilnega telefona v zaprti del zavoda. Te okoliščine so bile presojane v povezavi z naravo dela pravosodnega policista in varnostnimi zahtevami sistema v zaporu ter tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo trajno izgubo zaupanja in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

5.Pritožba še navaja, da zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu sama po sebi še ne pomeni izgube interesa za reintegracijo. To drži. Vendar pa sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni štelo kot razlog za sodno razvezo, temveč jo je pravilno upoštevalo zgolj pri določitvi datuma razveze pogodbe o zaposlitvi.

6.Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj VS RS, opr. št. VIII Ips 101/2017.