Jedro

Kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki niso vsebovane v 1. odstavku 371. člena ZKP, pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le pod pogojem, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (t.i. relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka). Pritožnica v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 293. člena ZKP in to obrazloži, ne zatrjuje pa in ne obrazloži, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Izrecno zatrjuje, da se ne spušča v vsebino odločitve, kar z vidika odločanja pritožbenega sodišča pomeni, da se z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje strinja. Pritožnica zato s pritožbo ne more uspeti, saj bi morala, v kolikor uveljavlja pritožbeni razlog iz drugega odstavka 371. člena ZKP, poleg navedbe in obrazložitve konkretne kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, tudi zatrjevati in konkretno navesti, kako je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Glede na pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni zaznalo pravnega interesa pritožbe, ki po sami naravi stvari vsebuje trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje do enakih zaključkov priti z izvedbo dokaznega postopka na glavni obravnavi z izdajo oprostilne sodbe, ki bi posledično, glede stroškovne odločitve, (dodatno) bremenila proračun.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje (senat iz šestega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP) je z izpodbijanim sklepom, na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP, ustavilo kazenski postopek zoper obtoženega A.R. in obtoženo G.R., da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena KZ, v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki, nagrada proračun.

Proti takemu sklepu je vložila pritožbo okrožna državna tožilka V.C.B.. Navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Čeprav se za postopek s pritožbo zoper sklep ne uporablja določba 376. člena ZKP, je sodišče prve stopnje pritožbo okrožne državne tožilke vročilo obtožencema in njunima zagovornikoma. Zagovornik obtožene G.R. je podal odgovor, vendar ga pritožbeno sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati, saj odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden.

Prvi odstavek 403. člena ZKP določa, da se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo členi od 367. do 375., prvi, četrti in peti odstavek 377. člena, 385., 387. in drugi odstavek 388. člena ZKP.

Kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki niso vsebovane v 1. odstavku 371. člena ZKP, pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le pod pogojem, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (t.i. relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka). Pritožnica v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 293. člena ZKP in to obrazloži, ne zatrjuje pa in ne obrazloži, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Izrecno zatrjuje, da se ne spušča v vsebino odločitve, kar z vidika odločanja pritožbenega sodišča pomeni, da se z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje strinja (1). Pritožnica zato s pritožbo ne more uspeti, saj bi morala, v kolikor uveljavlja pritožbeni razlog iz drugega odstavka 371. člena ZKP, poleg navedbe in obrazložitve konkretne kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, tudi zatrjevati in konkretno navesti, kako je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Glede na pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje (2), pritožbeno sodišče ni zaznalo pravnega interesa pritožbe, ki po sami naravi stvari vsebuje trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje do enakih zaključkov priti z izvedbo dokaznega postopka na glavni obravnavi z izdajo oprostilne sodbe, ki bi posledično, glede stroškovne odločitve, (dodatno) bremenila proračun.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka (v obliki sodne takse za pritožbo) kot nepotreben odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obtožencev. Stroški, ki so obtoženi G.R. nastali z odgovorom na pritožbo (kot so priglašeni v stroškovniku) pa proračuna ne morejo bremeniti, ker odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden.

op. št. 1: Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po vsebini ni samostojen pritožbeni razlog, ampak je povezan s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja op. št. 2: Za postopek s pritožbo zoper sklep se ne uporablja 383. člen ZKP, zato pritožbeno sodišče na kršitev kazenskega zakona ne pazi po uradni dolžnosti)