Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen.
V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 14. 12. 2015 in ugotovitev ničnosti odločbe toženca št. ... z dne 14. 8. 2012, oziroma podredno1 na odpravo že citirane odločbe z dne 14. 12. 2015 in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Sklenilo je, da se stroški tožnika krijejo iz proračunskih sredstev sodišča prve stopnje.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da družba A. d. o. o. ni poslovala, zaradi česar dejansko ni opravljal funkcije direktorja in je odpadla podlaga zavarovanja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Iz tega razloga ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da niti preizkusiti. Ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se ga zasliši in da se zasliši tudi predlagano pričo, je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Čeprav sta bila Zavod RS za zaposlovanje in center za socialno delo ves čas prijave v evidenco brezposelnih oseb seznanjena, da je družbenik in poslovodja družbe, od katere ni prejemal denarnih sredstev, ni bil opozorjen na to, da bi mu to lahko škodovalo. S tem je bil seznanjen tudi toženec, saj sta Zavod RS za zaposlovanje in center za socialno delo dolžna izvajati nadzor nad osebami, vpisanimi v evidenco brezposelnih, in ga o tem obveščati, pa kljub temu ni bil uveden postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca. O teh okoliščinah bi lahko izpovedala predlagana priča. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bil predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici prepozen. Rok iz 277. člena ZUP je nezakonit in neustaven, saj omogoča, da ostanejo veljavne tudi materialno pravno nepravilne upravne odločbe. Toženec odloča o osebnih in neodtujljivih pravicah, zato je predlagal, da sodišče zahteva ustavno sodno presojo te določbe. Pri tem predlogu vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do statusa brezposelne osebe glede na zavarovalne podlage po ZPIZ-1. Status brezposelne osebe je varovan s 158. členom Ustave RS. Poleg tega do spremembe zavarovalne podlage lahko pride le za naprej, ne pa za nazaj. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s 14., 22. in 50. členom Ustave RS. Na podlagi statusa brezposelne osebe mu je bila odmerjena starostna pokojnina, pri čemer pa ni bila upoštevana zavarovalna doba iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe, saj niso bili plačani prispevki. Sklicujoč se na odločbe Ustavnega sodišča RS opozarja, da pravica do pokojnine temelji na zavarovalniškem razmerju. Ni mu omogočena izbira med nižjo pokojnino, ki je posledica dolgoletne brezposelnosti, in višjo pokojnino na podlagi vključenosti v zavarovanje. Ker se sodišče tudi do teh trditev ni zadostno opredelilo, je podana kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22. in 50. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je informativnemu izračunu pokojnine odreklo zavezujočo naravo, kar je v nasprotju s 50. členom Ustave RS. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljanih.
5. V pritožbi zatrjevani kršitvi po 14. in tudi 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do navedb, da družba A. d. o. o. ni poslovala, da je imel status brezposelne osebe in da mu ni bila omogočena izbira med višjo ali nižjo pokojnino, nista bili storjeni. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma t. i. protispisnost pa je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin, ta kršitev ni podana.
6. Kršitev dolžnosti opredelitve bi sicer lahko predstavljala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. oziroma 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ni podana, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, je za odločitev v zadevi bistveno le to, da pogoji za uveljavljani izredni pravni sredstvi niso izpolnjeni.
7. Do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in priče. Sodišče prve stopnje je navedena dokazna predloga utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo.3 Ocenilo namreč je, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi listin v spisu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi. Navedbe v zvezi s tem, da so bili toženec, Zavod RS za zaposlovanje in center za socialno delo seznanjeni s tem, da je bil vpisan evidenco brezposelnih, pa so za odločitev v zadevi tudi nepomembne. Predlagano zaslišanje priče, ki bi o tem izpovedala, zato ni le nepotrebno, temveč tudi nerelevantno.
8. Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe (in sklepa) toženca z dne 14. 12. 2015 o zavrženju predloga za spremembo oziroma pravilno razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici in zavrnitvi predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 14. 8. 2012. S to dokončno4 in pravnomočno5 odločbo je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d. o. o. po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6 od 10. 6. 1996 dalje. Sporno je, ali so izpolnjeni pogoji za navedeni izredni pravni sredstvi, torej razveljavitev po nadzorstveni pravici in izrek ničnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje in pred njim že toženca, da ti pogoji niso izpolnjeni.
9. V pravnomočna pravna razmerja je mogoče posegati le na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, to je z izrednimi pravnimi sredstvi. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)7 , sta to tudi odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in izrek ničnosti.
10. V katerih primerih in pod kakšnimi pogoji se odločba odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Na podlagi 2. odstavka 274. člena ZUP se odločba razveljavi, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Prav ta razlog v konkretnem primeru z zatrjevanjem, da je bila v spornem obdobju zaradi že obstoječega zavarovanja po 22. členu ZPIZ-1 neutemeljeno in nezakonito za nazaj spremenjena podlaga zavarovanja, da družba sploh ni poslovala in da so bile zmotno uporabljene določbe 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)8 ter 115. a in 115. b člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1),9 uveljavlja tudi tožnik.
11. Vendar je v 277. členu ZUP izrecno določeno, da se odločba po 2. odstavku 274. člena ZUP lahko izda v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Pomeni, da se odločba po nadzorstveni pravici zaradi očitno prekršenega materialnega predpisa lahko izda najkasneje v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne pa tudi po preteku tega roka. Po upravni teoriji10 in sodni praksi pritožbenega sodišča11 je odprava odločbe po nadzorstveni pravici vezana na absolutni rok enega leta, in to ne glede na to, kdaj je bil uveden postopek za uporabo tega pravnega sredstva. Celo v primeru, da je bila zahteva za razveljavitev odločbe podana znotraj enoletnega roka, mora biti tudi odločba po nadzorstveni pravici izdana v tem roku, sicer je ni več mogoče izdati. Tako določen rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z ustavo. Ampak nasprotno, nujen je prav zaradi varovanja pravnomočno urejenih pravnih razmerij, ki so ustavno varovana kategorija,12 in pravne varnosti ter predvidljivosti kot temeljni načeli pravne države.13 Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri predlogu, da naj sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 277. člena ZUP.
12. V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen. To pa seveda pomeni, da predloga ni mogoče obravnavati po vsebini.
13. V 279. členu ZUP pa so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
14. Ker je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga očitno zmotno uporabljenega materialnega prava torej že potekel, niso pa izpolnjeni niti pogoji za izrek ničnosti odločbe z dne 14. 8. 2012, je izpodbijana odločba (in sklep) z dne 14. 12. 2015 pravilna in zakonita ter tožbeni zahtevek na njeno odpravo in ugotovitev ničnosti odločbe z dne 14. 8. 2012 utemeljeno zavrnjen. Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve 14., 22. in 50. člena Ustave RS niso podane.
15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe, in sicer v zvezi s tem, da družba, katere družbenik in poslovodja je bil tožnik, ni poslovala, v zvezi s tem, da je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb, glede pravne narave informativnega izračuna in še druge, glede na vse obrazloženo za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.14 Kljub temu je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je bila v zavarovanje po 22. členu ZPIZ-1 vključena le brezposelna oseba, ki je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ali ji je zavod za zaposlovanje plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine, ne pa prejemnik denarne socialne pomoči. 16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije svoje stroške pritožbe sam.
1 Gre zgolj za navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov. 2 ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Po 224. členu ZUP je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. 5 Po 225. členu ZUP odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. 6 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 10 Vilko Anrojna, Erik Kerševan, Ustavno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 586. 11 Psp 672/2015. 12 Glede na 158. člen Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. 13 2. člen Ustave RS. 14 V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.