Jedro

V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, v primeru, da ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Za ugotovitev, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, je tako odločilno, ali so v obstoječi služnosti obsežene tudi vožnje s "tovornim vozilom", ki ga toženec označuje kot kombinirano vozilo. Če za vznemirjanje obstoji podlaga, v konkretnem primeru zatrjevana služnost, namreč vznemirjanje ni protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna po svojem zakonitem zastopniku in drugih izpolnitvenih pomočnikih opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 209/1, k.o. ..., zlasti je dolžna opustiti izvrševanje služnosti poti po obstoječi poti, ki poteka na vzhodnem delu služeče nepremičnine parc. št. 209/1, k.o. ... v nasprotju z zemljiškoknjižno vknjiženim načinom in obsegom predmetne služnosti, predvsem z vožnjo s tovornim vozilom znamke Renault z registrskimi tablicami št. ... (I. točka izreka). Toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku in drugim izpolnitvenim pomočnikom je sodišče tudi v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način, kot izhaja iz I. točke izreka, posegati v lastninsko pravico tožeče stranke (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške postopka v višini 1.461,85 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sicer v delu, ko v 6. točki obrazložitve navaja, da med strankama ni sporno, da po predmetni služnostni poti vozi zakoniti zastopnik tožene stranke vozilo, ki je tovorno vozilo. Nadalje sodišče ugotavlja, da to izhaja iz predloženih listin obeh strank. Ne drži, da naj bi bilo dejstvo, za kakšno vozilo naj bi šlo, nesporno. Toženec ves čas zatrjuje, da je predmetno vozilo kombinirano vozilo, ki služi tako za prevoz oseb, kot tudi prevoz tovora, kar je dokazoval tudi s strokovnim mnenjem sodno zapriseženega izvedenca V. K. Ne gre za nesporno vprašanje in gre za kršitev, zaradi česar sodišče dokazov v smeri ugotavljanja dejanske uporabe predmetnega vozila v nadaljevanju ni izvajalo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Načelo stroge formalitete pri ugotavljanju upravičenosti rabe služečega zemljišča v korist gospodujočega zemljišča z vozili, ki niso taksativno našteta kot vozila, ki lahko to traso za svoje potrebe uporabljajo, je nepravilno in neživljenjsko. Toženec je zatrjeval, da vozilo, ki spada v kategorijo N1 ni vozilo, ki bi predstavljalo večjo ali enako obremenitev kot vozila, ki so našteta taksativno v zemljiški knjigi. Predmetno vozilo toženca bistveno manj obremenjuje vozišče dovozne poti kot vozila kategorije N, katerim je prevoz dovoljen. Takšno vozilo bi ob strogi formaliteti lahko pripeljalo k tožencu vsakodnevno in tudi večkrat na dan, saj omejitev ni omejena časovno, čeprav bi bilo to možno glede na določilo tretjega odstavka 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Po drugi strani bi takšno sklepanje pripeljalo do druge povsem neživljenjske situacije, ko npr. poštar in prinašalec časopisov s svojim motornim kolesom ali motornim vozilom ne bi smela peljati po služnostni poti. Ne moremo torej govoriti o taksativno naštetih vozilih, ampak gre za zgornjo še dovoljeno omejitev vozil. Ravno zaradi običajne sezonske rabe služnostne poti za takšna vozila jih je sodišče opredelilo tudi z namenom dovoza. Toženec ima svoj sedež na tem naslovu že 20 let, istovrstno vozilo uporablja in parkira na istem mestu vsaj že 16 let. Gre torej za rabo za potrebe gospodujoče nepremičnine, saj zakoniti zastopnik toženca s tem vozilom vozi v šolo tudi svoje otroke, prevaža vse potrebno za dejavnost in za družino. Kot izvajalec zaključnih del v gradbeništvu tudi ves čas skrbi za normalno vzdrževanje nepremičnin na gospodujočem zemljišču. Sodišče je celo samo navedlo v 8. točki obrazložitve, da širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je manj obremenjujoče za služečo nepremičnino in ravno to je tisto, kar dokazuje toženec, da gre za izvrševanje, ki je manj obremenjujoče za služečo nepremičnino od tistega, ki je v služnosti dovoljeno. Sodišče med drugim navede, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitev služnosti. Ne gre za nove potrebe, saj toženec takšno služnost zatrjuje in služnost izvršuje že več kot 16 let. Višje sodišče v Ljubljani je v postopku vzpostavitve služnostne pravice hoje in vožnje besedno zvezo "z vsemi vozili" nadomestilo z besedno zvezo "z osebnimi vozili, vozili za praznjenje greznice, vozili za prevoz drv in kurilnega olja ter vozili za potrebe vzdrževanja nepremičnin", ker naj bi lastnika gospodujočega zemljišča v tistem postopku zatrjevala (le) vožnjo s takšnimi vozili. Gre za opis večjih vozil, seveda lastnika ne moreta našteti vseh vozil. Toženec ves čas navaja, da ne gre za običajno tovorno vozilo ampak kombinirano vozilo, ki je namenjeno tudi prevozu oseb. Ravno iz mnenja izvedenca izhaja tudi, da gre za vozilo do maksimalne skupne dovoljene teže 3,5 ton. S svojo vožnjo toženec ne povzroča kakršnekoli dodatne obremenitve, ki ne bi bila vsebovana v določeni služnosti. Ravno način vožnje zastopnika toženca in posledice oziroma vpliv na služeče zemljišče predstavljajo bistveno vprašanje v tem postopku. Zaradi voženj toženca služnostna pot ni obremenjena nič več, kot bi bila, če bi toženec dostopal z drugim vozilom enake nosilnosti, ki bi bilo namenjeno le prevozu oseb. Ravno zato je toženec predlagal ogled na kraju samem. Sodišče bi moralo opraviti preizkus z vozilom toženke in si način dovoza in izvoza ogledati ter oceniti, ali gre za vznemirjanje ali ne. Sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo. Sodišče bi dokaz moralo izvesti, saj se je ugovoru toženca pridružil tudi tožnik. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je nemogoče zgolj s pregledom fotografij in posnetkov v spisu ugotoviti, kašen naj bi bil vpliv voženj vozila toženca na obremenitev služečega zemljišča. Sodišče v točki 11 zaključuje, da registracija poslovne dejavnosti toženca na naslovu ... predstavlja nove potrebe gospodujočega zemljišča, te pa ne morejo imeti za posledico razširitve služnosti. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju s trditvami in rezultati dokaznega postopka, saj ima toženec svojo dejavnost na naslovu ... že vsaj dvajset let, od tega že šestnajst let tudi takšne vrste vozilo. Ne gre torej za nove potrebe gospodujočega zemljišča. Najbolj nelogična pa je ugotovitev sodišča v 14. točki obrazložitve, ko navaja, da je očitno, da se služnostna pot za takšno dejavnost, kot jo opravlja toženec, predhodno ni uporabljala in da mora biti pot dovolj utrjena oziroma široka oziroma takšne kvalitete, da brez škode prenese tudi obremenitev, kot je v konkretnem primeru. Služnost poti namreč toženec izvaja že preko 16 let. Pot je vsekakor dovolj utrjena. Poleg prevozov za potrebe družine toženec v svojem vozilu hrani določeno vrednejše orodje in vozila ne more puščati enostavno ob glavni cesti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je pri nepremičnin parc. št. 209/1, k.o. ..., katere lastnik je tožnik, v zemljiški knjigi vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili, vozili za praznjenje greznic, vozili za prevoz drv in kurilnega volja ter vozili za potrebe vzdrževanja nepremičnine po obstoječi poti na vzhodnem delu parc. št. 209/1, k.o. ... v širini približno 3 metre, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 209/3, k.o. ..., pri čemer je bila vsebina in obseg služnosti ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1717/2009 z dne 7. 11. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 859/2012. Sodišče je nadalje (kot nesporno) ugotovilo, da je tožena stranka pravna oseba, ki se ukvarja z zaključnimi deli v gradbeništvu, njen zakoniti zastopnik B. B. je zet skupnih lastnikov gospodujoče nepremičnine. Po predmetni služnostni poti vozi zakoniti zastopnik toženca z vozilom bele barve znamke Renault z registrskimi tablicami ... Gre za tovorno vozilo. Vožnje z navedenim vozilom je tožnik označil za vznemirjanje, poseg v njegovo lastninsko pravico in zanikal, da bi bil toženec upravičen izvajati vožnje z navedenim vozilom.

6. V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, v primeru, da ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Za ugotovitev, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, je tako odločilno, ali so v obstoječi služnosti obsežene tudi vožnje s "tovornim vozilom", ki ga toženec označuje kot kombinirano vozilo. Če za vznemirjanje obstoji podlaga, v konkretnem primeru zatrjevana služnost, namreč vznemirjanje ni protipravno.

7. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ugotovitev služnosti vožnje z motornimi vozili, zlasti z osebnimi vozili in vozili navedenimi v izreku sodbe višjega sodišča, namenjena za stanovanjsko rabo in ne za poslovno dejavnost, za potrebe katere toženec uporablja predmetno vozilo Renault. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre namreč prvenstveno za tovorno vozilo, ki ga zakoniti zastopnik toženca uporablja za opravljanje svoje poslovne dejavnosti.

8. Neutemeljene so pritožbene navede in očitki sodišču prve stopnje, glede ugotovitve, za kakšno vrsto vozila gre. Formulacija v 6. točki obrazložitve je res nekoliko nespretna, vendar je mogoče ugotoviti, da med strankama ni sporno, kdo vozi sporno vozilo znamke Renault, dejstvo, da gre za tovorno vozilo pa izhaja iz priloženih listin. Tako je npr. iz priloge toženca (B2) razvidno, da je v prometnem dovoljenju navedeno, da gre za vozilo N1 tovorno vozilo, ... Neutemeljen je tako očitek sodišču, da ni ugotavljalo dejanske uporabe predmetnega vozila. Odločilno je, za kakšno vrsto vozila gre, sodišče pa je to dejstvo tudi ugotovilo. Kot že navedeno, gre prvenstveno za tovorno vozilo, ki ga zakoniti zastopnik uporablja za opravljanje poslovne dejavnosti. Toženec je zatrjeval, da je predmetno vozilo kombinirano vozilo, ki služi tako za prevoz oseb, kot tudi za prevoz tovora in to dokazoval z mnenjem izvedenca za motorna vozila in avtomobilsko stroko V. K., ki pa mu je tožnik nasprotoval. Šlo je za mnenje, pridobljeno izven postopka, medtem ko postavitve izvedenca v samem postopku toženec ni predlagal, tako da je mogoče ugotovitve izvedenca šteti le kot trditveno podlago. Glede na podatke v prometnem dovoljenju, pa zgolj dejstvo, da ima vozilo tudi tri sedeže, še ne pomeni, da je to vozilo osebno (toženec sicer zatrjuje, da gre za kombinirano vozilo). Ob povedanem je očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Toženec zatrjuje, da njegovo vozilo, ki spada v kategorijo N1, ni vozilo, ki bi predstavljalo večjo ali enako obremenitev kot vozila, ki so našteta v zemljiški knjigi, vendar neutemeljeno. Vsa navedena vozila (razen osebnih vozil), ki so izrecno našteta, namreč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vozijo po služnostni poti zgolj občasno, enkrat oziroma parkrat na leto oziroma sploh ne, medtem ko vozilo, ki ga uporablja toženec (zakoniti zastopnik), vozi po služnostni poti vsakodnevno in to večkrat. Navedba, da gre s strani toženca za bistveno manjšo obremenitev vozišča, je zato neutemeljena. Glede na formulacijo opisane služnosti ne drži, da gre za zgornjo še dovoljeno omejitev vozil, ki lahko služnost izvršujejo. Neutemeljeno je tudi opozarjanje, da je sodišče vozila (v pravdi na ugotovitev obstoja služnostne pravice) opredelilo z namenom dovoza zaradi običajne sezonske rabe služnosti poti. Ravno iz opisane opredelitve namreč izhaja, da vožnje s spornim vozilom ne predstavljajo izvrševanja, ki je manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Pri tem se toženec neutemeljeno sklicuje na določilo tretjega odstavka 213. člena SPZ, saj je omejitev razvidna že iz opisa vozil, ki so našteta v opisu služnostne pravice.

10. Ob povedanem je neutemeljeno zatrjevanje, da toženec ne povzroča kakršnekoli dodatne obremenitve, ki ne bi bila vsebovana v določeni služnosti in sklicevanje na način vožnje zastopnika toženca, posledice oziroma vpliv na služeče zemljišče. Ne gre za manj obremenjujoče izvrševanje služnosti, glede na obseg le-te. Vožnje (zakonitega zastopnika) toženca, za katere ta nima pravice oziroma podlage, saj v služnostni pravici niso zajete, predstavljajo protipravno vznemirjanje tožnika.

11. Sodišče druge stopnje je v sodbi I Cp 859/2012 ugotovilo, da so se vožnje po sporni poti pričele že vsaj leta 1976, da je takrat pričela teči dvajsetletna priposestvovalna doba in sta tožnika v navedeni zadevi (lastnika gospodujoče nepremičnine) sporno služnostno pot priposestovala že leta 1996. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki registracijo poslovne dejavnosti toženca opredeljuje kot nove potrebe gospodujočega zemljišča. Glede tega toženec navaja, da ima dejavnost na naslovu ... registrirano že vsaj 20 let, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj takšne trditve toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. Navajal je le, da istovrstno vozilo uporablja in parkira na istem mestu že od leta 2001, medtem ko je bilo v že navedeni zadevi na ugotovitev služnostne pravice ugotovljeno, da je bila služnost priposestovana že pred tem. Ugotovitev sodišča torej ni v nasprotju s trditvami in rezultati dokaznega postopka. Toženec opozarja tudi, da ves čas skrbi za normalno vzdrževanje nepremičnin na gospodujočem zemljišču, kar je vsebovano v opisu služnosti, kar prav tako predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. V vsakem slučaju pa je normalno vzdrževanje nepremičnin le občasno in ne vsakodnevno, kakršne so vožnje toženca.

12. Neutemeljen je očitek sodišču, da bi moralo opraviti ogled na kraju samem in da bi bilo treba razveljaviti sodbo že zato, ker ogled ni bil opravljen. Toženec navaja, da bi sodišče moralo opraviti preizkus z vozilom toženca ter oceniti, ali gre za vznemirjenje ali ne. Ogled je toženec v postopku na prvi stopnji predlagal v dokazovanje trditve, kako vozilo iz asfaltirane ceste zapelje na dvorišče, ni pa predlagal preizkusa z vozilom toženca. Kot že navedeno, vznemirjanje predstavljajo vožnje, ki nimajo dopustne podlage, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ogled ni bil potreben, saj je razpolagalo s fotografijami, iz katerih je bilo razvidno dejansko stanje na kraju samem. Na dejstvo, da je tudi tožnik ugovarjal zavrnitvi tega dokaznega predloga, pa se toženec ne more sklicevati.

13. Neutemeljeni so končno tudi očitki sodišču glede ugotovitev v 14. točki obrazložitve in zatrjevanje, da je, če sme po isti poti pripeljati cisterna z oljem, ki lahko tehta tudi do 40 ton, pot dovolj utrjena tudi za vozilo do skupne teže 3,5 tone (kot je vozilo toženca), saj je v vknjiženi služnosti podlaga za takšne občasne vožnje težjih vozil, ne pa tudi za vsakodnevne vožnje tovornih vozil. 14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP).