Jedro

Ustaljena je sodna praksa Vrhovnega sodišča, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Sredstva se upravičencem odobrijo z odločbo o pravici do sredstev, ki pa ne pomeni tudi pravice do njihovega izplačila.

Pri odločanju upravnih organov o plačilu (povrnitvi) investicijskih stroškov ne gre za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika (to je o pravici do pridobitve sredstev), temveč za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja (ugodilna) odločba o pravici do pridobitve sredstev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) št. 33151-16/2008/280 z dne 7. 8. 2015, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33151-16/2008/229 z dne 4. 2. 2013.1 Izplačilo denarja je bilo zavrnjeno, ker je Agencija ob preverjanju upravičenosti do izplačila v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. 1. 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 1698/2005), ugotovila, da je tožnik izvedel dela v nasprotju s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev, saj je pomožni objekt (tribune na stadionu DTK s pomožnimi prostori) zgradil v naselju..., ki ima status mesta.

2. Ob sklicevanju na utemeljitev izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) je sodišče prve stopnje ocenilo, da se projekt skladno s četrto alinejo 1. točke navedene odločbe o pravici do sredstev navezuje na ukrep 322, pri čemer se je tudi tožnik s posebno izjavo strinjal, da bo izpolnil pogoje po Uredbi 1698/2005 in Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP). Ker tožnik ni izpolnil pogojev iz 4. točke prvega odstavka 83. člena Uredbe PRP, iz katerega je razvidno, da mora biti lokacija naložbe zunaj naselij, ki imajo skladno s sklepom Državnega zbora in sklepom Vlade Republike Slovenije status mesta, projekt "Turizem in šport" ni upravičen do sofinanciranja.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je iz potrjenega načrta izvedbenih projektov za leto 2012, priloženega vlogi za priznanje pravice do sredstev, razvidno, da je vsebina projekta izgradnja pomožnega objekta k obstoječi športni infrastrukturi na območju športnega parka na Ravnah na Koroškem. Pojasnjuje, da odločba o priznanju sredstev, na katero se nanaša navedeni načrt izvedbenih projektov, zaradi materialne pravnomočnosti učinkuje ne glede na njeno zakonitost in pravilnost. 4. Izpodbijana sodba prav tako naj ne bi imela razlogov o tožbenem ugovoru, zakaj Izjava o izpolnjevanju pogojev iz Uredbe 1698/2005 in programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Izjava o izpolnjevanju pogojev) ne vpliva na presojo upravičenosti do povrnitve stroškov, ki so nastali pri realizaciji projekta "Turizem in šport" v okviru programa LEADER. Enako naj bi veljalo za ugovore v zvezi z navedbami o protiustavnosti Uredbe PRP, ki naj bi, kljub temu da gre za podzakonski akt, izvorno ustvarjala obveznosti za posameznika. Revident se namreč ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, skladno s katerim naj bi na podlagi navedene uredbe vsak projekt, ki sodi v pristop LEADER, izpolnjeval tudi pogoje po ostalih oseh, nanašajočih se na podporo za razvoj podeželja.

5. Glede na navedeno revident predlaga ugoditev reviziji tako, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi tako, da ugodi zahtevku za izplačilo sredstev, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v tem delu vrne v nov postopek toženi stranki.

6. Tožena stranka je v neobrazloženem odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka:** _Glede dovoljenosti revizije_

7. Pogoje za dovoljeno revizijo določa 1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-12, iz katere je razvidno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je bil zavrnjen revidentkin zahtevek za izplačilo 40.061,94 EUR, kar presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

_Glede utemeljenosti revizije_

9. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, je razvidno, da je revident kandidiral za pridobitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa LEADER v okviru Programa razvoja podeželja 2007-2013, ki se sofinancira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Z odločbo o pravici do sredstev z dne 4. 2. 2013 in njenimi spremembami je tožena stranka potrdila prvi načrt izvedbenih projektov za leto 2012 v višini do 135.401,74 EUR, od katerih je bilo za sofinanciranje projekta „Turizem in šport - priložnost za razvoj podeželja“ iz naslova ukrepa "Izvajanje lokalnih razvojnih strategij", odobrenih do 40.061,94 EUR. Sredstva po načelih pristopa LEADER v obdobju 2007 - 2013 so se revidentu odobrila skladno z Uredbo PRP.

11. Pri pregledu zahtevka za izplačilo sredstev je tožena stranka v zvezi z navedenim projektom ugotovila, da se njegova vsebina nanaša na ukrep 322 - Obnova in razvoj vasi. Zato ji je revident poslal Izjavo o izpolnjevanju pogojev.

12. V okviru navedenega projekta je revident zgradil pomožni objekt - tribune na stadionu DTK s pomožnimi prostori - na zemljišču s parcelno številko 768/1, k.o. R., ki je v naselju s statusom mesta.

**Presoja obravnavane zadeve**

13. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Sredstva se upravičencem odobrijo z odločbo o pravici do sredstev, ki pa ne pomeni tudi pravice do njihovega izplačila.3 Upravičenci morajo namreč za izplačilo sredstev vložiti zahtevek, utemeljenost katerega Agencija presodi po opravljeni administrativni kontroli in pregledu na kraju samem.4

14. Pri odločanju upravnih organov o plačilu (povrnitvi) investicijskih stroškov torej ne gre za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika (to je o pravici do pridobitve sredstev), temveč za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja (ugodilna) odločba o pravici do pridobitve sredstev.5 Navedeno tako že po naravi stvari ne more biti vprašanje zatrjevanega posega v revidentove pridobljene oziroma pričakovane pravice ali kršitve 31. člena Ustave.6 Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podana s tem povezana očitana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, kot neutemeljeni pa se izkažejo tudi revizijski očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe v zvezi s tožbenimi ugovori, nanašajočimi se na učinke pravnomočnosti odločbe o pravici do sredstev.

15. O vprašanju ugotovitve dejanskega stanja, da Izjava o izpolnjevanju pogojev ne vpliva na presojo upravičenosti do povrnitve stroškov, ki so nastali pri realizaciji projekta "Turizem in šport" v okviru programa LEADER, je že presodilo sodišče prve stopnje. Revident torej ne more uspeti z navedenimi ugovori glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj tega Vrhovno sodišče v postopku z revizijo ne presoja.7

16. Zato je glede na ugotovljeno vsebino navedene Izjave o izpolnjevanju pogojev in odločbe o pravici do sredstev z dne 4. 2. 2013, iz katere je prav tako razvidno, da je projekt "Turizem in šport" podprt z ukrepom 322, po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe XVI. poglavja Uredbe PRP, ki se nanaša na navedeni ukrep 322 (obnova in razvoj vasi). Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje prezrlo revidentove tožbene ugovore, da Uredba PRP v zvezi s sofinanciranjem projektov iz pristopa LEADER nezakonito in neustavno določa dodatne pogoje po ukrepih iz 3. osi8, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno navedenih listin in stališč, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Zgolj nezadovoljstvo revidenta z odločitvijo in nestrinjanje z dokazno oceno pa še ne izkazuje zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.9

17. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje ob ustrezni opredelitvi procesne dejanske podlage po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilno sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe Agencije (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), zaradi česar ni utemeljen revizijski ugovor, da se ni opredelilo do bistvenih dejstev in okoliščin. Ker je v obravnavani zadevi revidentov projekt vezan na ukrep 322 in zgrajen v naselju, ki ima skladno s sklepom Državnega zbora in sklepom Vlade Republike Slovenije status mesta10, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da projekt „Turizem in šport“ ni upravičen do sofinanciranja. Zato je zadoščeno revidentovi pravici do obrazloženosti sodne odločbe in je mogoč revizijski preizkus navedene odločitve.11

18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev.

19. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

20. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Z navedeno odločbo in njenimi spremembami so bila tožeči stranki za sofinanciranje projekta „Turizem in šport - priložnost za razvoj podeželja“ iz naslova ukrepa "Izvajanje lokalnih razvojnih strategij", odobrena sredstva v višini do 40.061,94 EUR. 2 Ker je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Tako na primer sodba X Ips 20/2014 z dne 18. 11. 2015 (11. točka obrazložitve). 4 Glej tudi 23. do 27. člen Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, ki je veljala v času odločanja upravnega organa. 5 Glej tudi sklep X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011 (12. točka obrazložitve). 6 Ustavno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da je 31. člen Ustave treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Navedeno pomeni, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat (odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012, 13. točka obrazložitve). 7 Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da nestrinjanje z dokazno oceno, ki je bila narejena na podlagi vsega zbranega procesnega gradiva, pomeni ugovor zmotnega oziroma nepopolnega dejanskega stanja, ki ni predmet revizije (prvi odstavek 85. člena ZUS-1) in ne kršitev pravil postopka v upravnem sporu (tako na primer Sodba X Ips 19/2015 z dne 18. 10. 2017, 16. točka obrazložitve). 8 Skladno z Oddelkom 3 Uredbe 1698/2005 se Os 3 nanaša na "Kakovost življenja na podeželju in diverzifikacijo podeželskega gospodarstva" (glej 52. in naslednje člene navedene uredbe). 9 Izpodbijana sodba bi bila arbitrarna le, če sodišče prve stopnje svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi ni mogoče očitati. 10 Skladno s 4. točko prvega odstavka 83. člena Uredbe PRP mora vlagatelj izkazati, da je lokacija naložbe zunaj naselij, ki imajo skladno s sklepom Državnega zbora in sklepom Vlade Republike Slovenije status mesta. 11 Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča Up-184/16-13 z dne 11. 7. 2017 (7. točka obrazložitve).