Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da z ugovorom zoper sklep o izvršbi dolžnik A. A. ne bi mogel doseči uspeha v pravdi. Dolžnik bi z ugovorom dosegel razveljavitev sklepa o izvršbi, s čemer bi bilo tožeči stranki omogočeno, da poseže v premoženje dolžnika in doseže poplačilo svoje terjatve. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o tem, da bi lahko dolžnik A. A. v izvršilnem postopku tožeče stranke kot upnice prav tako vložil ugovor in z njim uspel, ocenilo kot neutemeljene in zaključilo, da s takšnim ugovorom ne bi uspel, pa so neresnične. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za predmetni postopek (pravno) pomembno zgolj dejstvo, da A. A. ugovora ni vložil. Ne drži, da bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljati tudi razveljavitev pravnih učinkov pogodbe. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko upnik pri izpodbojnih tožbah izpodbija tako obligacijsko pogodbo kot razpolagalni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta opustitev vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97375/2018 z dne 29. 10. 2018, posledično pa učinek pravnomočnosti sklepa o izvršbi VL 97375/2018 z dne 29. 10. 2018, brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine celotne terjatve tožnice do A. A. po kreditni pogodbi št. 000 oziroma po sklepu o izvršbi, opr. št. I 483/2018 z dne 10. 1. 2019, v znesku 459.336,96 EUR (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 11.942,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek v presežku, za plačilo 0,72 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške postopka v višini 2.593,53 EUR, po poteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude naprej do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter spremeni sklep o stroških postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene pravdne stroške tožene stranke.

3. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodna odločba nepravilna in nezakonita. Po njeni oceni ne temelji v na dokaznem postopku ugotovljenem dejanskem stanju, temveč predstavlja tako imenovano indično sodbo, ki temelji na enostransko navedenih indicih in domnevah tožeče stranke, ki niso podprti z nobenimi konkretnimi dokazi. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem tožene stranke in prič, vendar pa dokazna ocena sodišča ne temelji na določilu 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo citirane določbe oziroma jo je uporabilo nepravilno. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo standarda gotovosti o nekem dejstvu, temveč se je zadovoljilo z indici, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe s svojimi zaključki sledilo zagovorniku tožeče stranke, saj so nekateri razlogi sodbe dobesedno povzeti iz navedb tožeče stranke (usklajeno ravnanje družine A. ipd).

Razlogi sodišča prve stopnje so tudi medsebojno nasprotni in se jih posledično ne da preizkusiti. Po eni strani je sodišče prve stopnje sporni dogovor o delitvi premoženja kot celoto ocenilo kot ničnega in neiztožljivega (40. točka obrazložitve), medtem ko v 47. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zaključi, da bi lahko šlo za veljavno darilno pogodbo.

Sodišče prve stopnje kot bistveno zaključi, da bi bil dolžnik A. A. z ugovorom zoper sklep uspešen z uveljavljanjem preklica darila, pri čemer spregleda, da je preklic darila iz 539. člena Obligacijskega zakonika (OZ) svoboden, predstavlja enostransko izjavo volje darovalca. B. A. v postopku ni nikoli trdil, da je njegovo preživljanje ogroženo, prav tako tega ni trdila tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje tudi oceni, da je vknjižba osebne služnosti v korist staršev tožene stranke zlonamerna in spregleda, da isto zakonsko določilo omogoča, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Tožena stranka je v korist staršev na nepremičnini, ki jo je dobila v last, ustanovila služnost stanovanja, s čimer je izpolnila to zavezo, kar pa sodišče prve stopnje povsem brez dokazov pripiše poskusu zlorabe instituta izvršbe.

Tudi ne drži, da bi izvršba oziroma po vloženem ugovoru tekoči pravdni postopek pomenil zavrnitev predloga za izvršbo oziroma tožbe zgolj iz razloga, ker sporna pogodba ne bi predstavljala verodostojne listine. Če bi tožnica spremenila podlago svoje terjatve, bi se postopek nadaljeval v pravdi. Sodišče prve stopnje tako preuranjeno in pravno neutemeljeno zaključi, da bi zgolj na podlagi navedenih ugovorov A. A. kot dolžnik v pravdi s toženko uspel. Po drugi strani sodišče prve stopnje ocenjuje, da dolžnik A. A. v izvršilnem postopku tožeče stranke kot upnice ne bi mogel uspeti z ugovorom iz kreditne pogodbe, in sicer, da se obveznosti iz te pogodbe najprej poplačajo iz premoženja družbe, če nepremičnina družbe ne bo prodana v roku dveh let, pa se preostanek izterjave nadaljuje tudi s solidarnimi poroki. Takšen ugovor bi bil po prepričanju tožene stranke lahko bistveno uspešnejši kot pa ugovor o preklicu darilne pogodbe. Izkaže se, da so zaključki sodišča o morebitnem uspehu ugovorov posameznih dolžnikov v postopkih ocenjeni bistveno pomanjkljivo in brez ustrezne ter prepričljive argumentacije o tem.

Sodišče prve stopnje je odreklo tudi verodostojnost dokazu o izvoru denarnih sredstev od prodaje plovila (bančni izpisek o prejetih sredstvih na bančni račun), z razlogom, da naj ne bi obstajalo kakšno pisno dokazilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je plovilo premična stvar, za prodajo katere zakonsko ni in ni bila predpisana kakršnakoli obličnost, zato je dvom v verodostojnost tega dokaza ter zaslišanih prič in stranke povsem brez podlage. Sodišče prve stopnje je odreklo tudi verodostojnost zaslišani priči C. C., zgolj na podlagi okoliščine, da je ta računovodkinja, kot da se računovodja ne more nikoli zmotiti, pri čemer je priča celo izrecno povedala, da je tedaj delala ponoči. Tožena stranka vztraja, da se v času vložitve predloga za izvršbo toženke zoper A. A. oznake zahtevka ni dalo vnesti v sistem e-izvršbe, o čemer bi se lahko sodišče prve stopnje prepričalo po uradni dolžnosti, saj gre za del materialnega oziroma procesnega prava, ki ga mora poznati sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi bil dogovor sestavljen z antidatiranjem za potrebe te pravde. Ta svoj zaključek sodišče prve stopnje šteje za verjeten in ne za dokazan, iz tega pa zaključi, da v času vložitve predloga za izvršbo toženka do A. A. v resnici ni imela terjatve.

Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je izpovedi tožene stranke in prič uvodoma ocenilo kot skladne, v nadaljevanju z iskanjem okoliščin, ki niso bistvene za ta postopek, iskalo domnevne neverodostojnosti na strani tožene stranke. Na primer, ukvarjalo se je z vprašanjem skrajne nenavadnosti vložitve predloga za izvršbo zoper starše, kar je povsem neprimerno, saj gre za zakonit in predpisan postopek izterjave. Nadalje je zgolj na odgovor priče A. A. na vprašanje o tem, čigava je družinska hiša, katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka ("kao" toženkina), oprlo zaključek, da naj bi šlo za manever, na podlagi katerega bi premoženje ostalo v lasti družine A. in podobno. Tudi zavrnitev razlogov tožene stranke, ki se je v postopku sklicevala na judikat VSL Sodba I Cpg 765/2012 je povsem pavšalna. Navedeni judikat postavlja dokazni standard oziroma stopnjo dokaznega bremena tožnika v postopku, ki v tem primeru zanesljivo ni bil izpolnjen.

Končno tožena stranka uveljavlja tudi zmotno odločitev o I. točki izreka izpodbijane sodbe. Če je sodišče prve stopnje ugodilo razpolagalnemu zahtevku tožnika na podlagi ugotovitve o neodplačnosti dogovora o delitvi premoženja med toženko ter D. A. in A. A., bi po mnenju tožene stranke tožeča stranka morala odrek pravnih učinkov opustitve vložitve ugovora in učinka pravnomočnosti sklepa o izvršbi VL 97375/2018 z dne 29. 10. 2018 zajeti s tožbenim zahtevkom, s katerim bi tak učinek uveljavljala tudi za sporni dogovor o delitvi premoženja, s čimer ni ustrezno podana vzročna zveza. Namreč, kolikor sodbeni zaključek temelji na neodplačnosti takšnega posla ali njegovega dela, bi moral sodbeni izrek učinkovati tudi na ta del posla, tega pa tožeča stranka, kljub temu, da je bila v postopku s poslom seznanjena, ni storila.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Predlaga tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ne drži, da bi izpodbijana sodba temeljila na enostransko navedenih indicih in domnevah tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sistematično in temeljito pojasnilo izpolnjenost vsakega od zahtevanih pogojev za izpodbojno tožbo. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo, višje sodišče jim v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov na več mestih obrazložitve razumljivo in življenjsko logično pojasnilo, v čem prepoznava usklajeno delovanje družine A. To je prepoznalo predvsem v časovnem sosledju, toženka je namreč sklep o izvršbi vložila štiri dni po tem, ko sta starša prejela zadnji opomin pred predčasno zapadlostjo celotne terjatve, pri čemer je od zapadlosti njene domnevne terjatve minilo že dve leti. Višje sodišče, ob upoštevanju tudi drugih okoliščin, kot na primer sicer skoraj v celoti nerealiziranega dogovora o delitvi premoženja, izpovedbe prič o izvoru sredstev oziroma razlogu za vložitev predloga za izvršbo (plačilo šolnine), ki pa niso podprte z listinskimi dokazi in drugih, pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil predlog za izvršbo vložen z namenom, da bi imela ta terjatev prednost pred terjatvijo tožnice. Ne držijo tudi pritožbeni očitki o nasprotju razlogov v zvezi z dogovorom o delitvi premoženja, ki naj se jih ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaradi nejasnosti vsebine dogovora pojasnilo, da bi ga lahko razumeli kot izročilno pogodbo ali morda kot darilno pogodbo in tudi pojasnilo razloge za eno in drugo razumevanje (kot tudi posledice, ki iz tega izhajajo).

8. Pritožbene navedbe o tem, da preklic darila ni bil mogoč, saj preživljanje tožnika A. A. ni bilo ogroženo in da naj bi ravno služnost stanovanja, ki jo je na podarjeni nepremičnini ustanovila tožena stranka, dolžniku zagotovila preživljanje, so nedovoljene pritožbene novota. Višje sodišče zgolj dodaja, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni prerekala trditev tožeče stranke o tem, da A. A. v času vložitve predloga za izvršbo ni imel sredstev za izplačilo dolga po pogodbi in da je bilo ogroženo njegovo finančno stanje. Iz izpovedb prič A. A. in D. A. (starša tožene stranke), kot izpostavlja sodišče prve stopnje (55. točka obrazložitve sodbe) tudi izhaja, da, razen pokojnine, nista imela „večjih“ sredstev.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da z ugovorom zoper sklep o izvršbi dolžnik A. A. ne bi mogel doseči uspeha v pravdi. Dolžnik bi z ugovorom dosegel razveljavitev sklepa o izvršbi, s čemer bi bilo tožeči stranki omogočeno, da poseže v premoženje dolžnika in doseže poplačilo svoje terjatve. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o tem, da bi lahko dolžnik A. A. v izvršilnem postopku tožeče stranke kot upnice prav tako vložil ugovor in z njim uspel, ocenilo kot neutemeljene in zaključilo, da s takšnim ugovorom ne bi uspel, pa so neresnične. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (21. točka obrazložitve), da je za predmetni postopek (pravno) pomembno zgolj dejstvo, da A. A. ugovora ni vložil. 10. Sodišče je pri vsaki od prič prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo njeni izpovedi. Razumljivo je tudi pojasnilo, zakaj tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede tega, da naj bil dogovor sklenjen neposredno po tem, ko naj bi mati tožene stranke na račun prejela sredstva iz naslova prodaje plovila. Ne drži, da tožeča stranka teh okoliščin ne bi prerekala, saj jih je izrecno prerekala v prvi pripravljalni vlogi. Višje sodišče se strinja tudi z dokazno oceno pričanja priče C. C. 11. Ne drži, da bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljati tudi razveljavitev pravnih učinkov pogodbe. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko upnik pri izpodbojnih tožbah izpodbija tako obligacijsko pogodbo kot razpolagalni posel. 12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk (Odvetniška tarifa, v nadaljevanju OT, prva točka tar. št. 22) ter materialni izdatki v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 306 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Tožena stranka je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.