Jedro

Tožnica meni, da zastaralni rok ni začel teči pred letom 1987, ko je izvedela, da je toženec lastnik nepremičnine, v katero je investirala. To stališče ni utemeljeno. Tožnica je investirala v nepremičnino, ki jo je imela v najemu. Najemodajalec in s tem lastnik, ji je bil znan. Okoliščina, da je prvotni najemodajalec umrl, na tek zastaranja ne vpliva, kajti v zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (4. člen zakona o zastaranju terjatev, enako zdaj 363.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Na podlagi te določbe se toženec lahko utemeljeno sklicuje na čas, ki je tekel v korist njegovemu pravnemu predniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zaradi nedoslednega označevanja procesnega položaja pravdnih strank revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po končanem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe teče pravda samo še za povrnitev naložb A. G., ki ima zato položaj tožnice, proti lastniku nepremičnine D.J., ki ima zato položaj toženca. S tem revizijsko sodišče potrjuje enako stališče sodišča druge stopnje, ki pa mu pravdni stranki nista sledili.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti zneska 80.929,60 DEM. Delno je ugodilo podrednemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 346.102,70 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1993 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da so bile tožničine investicije večinoma nujne, v ostalem pa koristne. Deloma je upoštevalo toženčev ugovor zastaranja in je zato zavrnilo tisti del zahtevka, ki se nanaša na investicije v letu 1975. Pri ugotavljanju višine utemeljenega zahtevka je sodišče popravilo pomoto izvedenca, ki je pri denominaciji tedanjih dinarjev upošteval tri številčna mesta namesto štirih.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve in pravna stališča, le glede zastaranja je upoštevalo 10 letni rok po zakonu o zastaranju terjatev, kar pa na odločitev ni vplivalo. Potrdilo je tudi izračun vrednosti tožničinih investicij vključno s popravkom napake pri izračunu denominacije.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka A. G.. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka zaradi zastaranja se sklicuje na 10 letni zastaralni rok po zakonu o zastaranju terjatev. Pri tem glede začetka teka zastaralnega roka navaja, da je šele leta 1987 iz zemljiške knjige izvedela, da je toženec tisti, ki ji je dolžan povrniti vrednost investicij. Sprememba lastništva je bila v zemljiški knjigi vpisana šele leta 1978. Osporava izračun zneska in se pri tem sklicuje na izvedenca in na primerjavo zneskov, izračunanih v nemških markah. Sklicuje se na zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, pri čemer navaja, da sicer solastninskega deleža v naravi ne uveljavlja, zahteva pa plačilo deleža v denarju. To pa glede na določbe zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih še ni zastarano. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Del zahtevka, ki se nanaša na tožničine investicije v letu 1975, je bil zavrnjen zaradi ugovora zastaranja, pri čemer se je sodišče druge stopnje pravilno sklicevalo na 10 letni zastaralni rok po 14. členu zakona o zastaranju terjatev. Po ustaljeni sodni praksi se namreč uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo zakona o obligacijskih razmerjih, roki po predpisih, ki so veljali do tega trenutka. Tožnica v reviziji sprejema tako pravno stališče kot pravilno, meni pa, da zastaralni rok ni začel teči pred letom 1987, ko je izvedela, da je toženec lastnik nepremičnine, v katero je investirala. To stališče ni utemeljeno. Tožnica je investirala v nepremičnino, ki jo je imela v najemu. Najemodajalec in s tem lastnik, ji je bil znan. Okoliščina, da je prvotni najemodajalec umrl, na tek zastaranja ne vpliva, kajti v zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (4. člen zakona o zastaranju terjatev, enako zdaj 363.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Na podlagi te določbe se toženec lahko utemeljeno sklicuje na čas, ki je tekel v korist njegovemu pravnemu predniku. Tožnica je v nasprotni tožbi z dne 3.10.1986 uveljavljala od toženca povrnitev investicij. Že zato se neutemeljeno sklicuje na leto 1987, ko naj bi izvedela za toženca kot pravnega naslednika. Ne glede na to pa iz samih revizijskih navedb izhaja, da je toženec od leta 1979 dalje lastnik nepremičnin, v katere je tožnica vlagala. Podatki zemljiške knjige so javni in se šteje, da so vsakomur znani. Vendar vse to glede na določbo 4. čl. zakona o zastaranju terjatev na zastaranje ni vplivalo. Ko je tožničin zahtevek za investicije v letu 1975 tedaj dospel, kar tožnica konkludentno potrjuje s sklicevanjem na desetletni rok po zakonu o zastaranju terjatev, za tek zastaralnega roka spremembe v osebi lastnika nepremičnine niso imele pomena.

Tožnica v reviziji nasprotuje upoštevanju zastaranja tudi s stališčem, da gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. Tožnica je svoj zahtevek postavila v denarju. Terjala je povrnitev vrednosti investicij. Tak zahtevek je obveznostne narave. Temelj ima v določbah o poslovodstvu brez naročila (220. do 228.čl. zakona o obligacijskih razmerjih oz. pravna pravila par. 1035 do 1040 ODZ). Tožnica ni postavila stvarnopravnega zahtevka in se zato ne more uspešno sklicevati na pravila, ki bi veljala v tem primeru.

Vprašanje denominacije je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in sicer zakona o spremembi vrednosti dinarja (Ur.l. SFRJ št. 83/89). Sodišče prve stopnje je popravilo napako izvedenca, ki je preračunal vrednost prejšnjih dinarjev v konvertibilne v razmerju 1.000 proti 1 namesto 10.000 proti ena, v skladu z določbo 1. čl. navedenega zakona. Izračun sam pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. ZPP). Tožnica tudi ne navaja kakšne napake v računskih operacijah, sklicuje se na primerjavo z ugotovljeno vrednostjo v tuji valuti. Ta primerjava nima pravne podlage, saj je terjatev nastala v domači valuti in valutna klavzula ni bila dogovorjena. Primerjava tudi sicer ni zanesljiva, ker je bila vrednost tujih valut v posameznih obdobjih določena administrativno in ni odražala pravih vrednostnih razmerij.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).