Jedro

Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.

Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 29.10.2020 in (II.) zavrnilo predlog predlagateljice A. d.o.o., da se kot nova tožnica pridruži drugo tožnici.

2. Zoper II. točko navedenega sklepa se je pritožila predlagateljica A. d.o.o. iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter zaradi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS), kršitve pravice do sodnega varstva (23. člena Ustave RS) in kršitev pravice do poštenega sojenja (člen 6(1) EKČP) ter kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva (člen 13 EKČP) in predlagala, (1.) naj višje sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Drugo tožnica in toženka sta v odgovorih na pritožbo predlagali njeno zavrnitev. Priglasili sta stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa zavrnilo predlog družbe A. d.o.o., da se kot nova tožnica pridruži drugi tožnici. Pojasnilo je, da druga tožnica in družba A. d.o.o. nista materialni sospornici (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), saj nista v pravni skupnosti glede spornega predmeta, pri zahtevku gre zgolj za eno pravico in ne pravice obeh, ki bi se opirale na bistveno isto vrstno podlago ter nista solidarni upnici, temveč sta zgolj stranki medsebojnega pravnega posla - cesije. Prav tako ne gre za formalno sosporništvo (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Zato niso podani pogoji za vstop predlagateljice v pravdo na strani drugo tožnice.

6. Pritožnica trdi, da je sodišče le obvestila o pridružitvi tožeči stranki in ni ničesar "predlagala". Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje obvestilo o pridružitvi družbe A. d.o.o. kot tretje tožnice k drugi tožnici res obravnavalo kot predlog (čeprav pritožnica ni predlagateljica, temveč je (kot to ves čas trdi) tožnica, ki se pridružuje tožbi druge tožnice kot naknadna sospornica, in ki trdi, da je stvarnopravno legitimirana za tožbeni zahtevek ter da ji 191. člen ZPP dovoljuje, da vstopi v pravdo tako, da se pridruži drugi tožnici, ki ji je terjatev odstopila), višje sodišče ocenjuje, da navedeno za odločitev v zadevi ni pravno pomembno. Tudi če bi sodišče prve stopnje opisano pritožničino vlogo obravnavalo le kot obvestilo o pridružitvi k tožbi, to pritožnici, kot je to že sama ugotovila, ne bi moglo prinesti ugodnega razpleta: Kot je sama navedla, v primeru, če se pritožnica "pridruži k _drugi tožnici, sodišče ne bi odločalo o tem, ali dopusti ali ne dopusti pridružitve. Če bi ocenilo, da pogoji za sosporništvo po 191. členu ZPP niso podani, bi moralo tožbo obravnavati ločeno. Ker pa ima pritožnica položaj enotnega sospornika z drugo tožnico, bi bilo tako ločeno tožbo potrebno zaradi litispencence zavreči."_ Kot je pravilno ugotovila pritožnica, bi prišlo _"do absurdne situacije, ko sodišče po eni strani ne dovoli pridružitve k tožbi, ker šteje, da tožnici ne izpolnjujeta pogojev za sosporništvo, po drugi strani pa zaradi litispencence tudi ne dovoli ločene tožbe, ker šteje, da sta tožnici enotna sospornika."_

7. Skladno z drugim odstavkom 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave tožniku pridruži nov tožnik, če so za to izpolnjeni pogoji po prvem odstavku navedenega člena. Te pogoje predstavlja bodisi obstoj pravne skupnosti bodisi opiranje zahtevkov na bistveno istovrstno dejansko ali pravno podlago in če gre za solidarne terjatve oziroma solidarne obveznosti.

8. Nima prav pritožnica, ki se sklicuje na cesijsko pogodbo (sklenjeno med drugotožnico in pritožnico) in trdi, da je na njeni podlagi prišlo so vzpostavitve pravne skupnosti med pogodbenicama in da tako sklenjena cesijska pogodba predstavlja podlago, na kateri se zahtevki opirajo na isto dejansko ali pravno podlago. S cesijsko pogodbo je prenosnik na prevzemnika prenesel materialno pravico - terjatev, kar pomeni, da prenosnik ni več njen imetnik, na drugi strani pa je taka terjatev prešla na prevzemnika, ki je postal njen imetnik. Cesijska pogodba ni pravni posel in ne listina, na podlagi katere bi se med njima vzpostavila pravna skupnost, za obe stranki ne ustvarja in glede na določbe Obligacjskega zakonika - OZ ne more ustvarjati nobenih drugih materialno pravnih učinkov, kot so prej navedeni.

9. Prav tako tudi ne obstoji pogoj iz prve točke prvega odstavka 191. člena ZPP, da se pravice pritožnika in drugotožnice stranke opirajo na bistveno isto vrstno dejansko ali pravno podlago.

10. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, obstoji le ena pravica - terjatev in za stranki cesijske pogodbe ne obstoji več pravic, niti na podlagi cesijske pogodbe nista pridobili več pravic oziroma vsaka svoje določene pravice, ki bi se opirala na bistveno isto dejansko in pravno podlago.

11. Glede na navedeno v posledici sklenitve cesijske pogodbe ni izpolnjen noben od pogojev po prvem odstavku 191. člena ZPP in tako ni nobenih pogojev na strani pritožnice, da bi se predlagateljica kot sospornica pridružila drugo tožnici v tej pravdi.

12. Pritožnica opozarja, da je v primeru, kadar se v postopku odloča o pravici ali pravni koristi posameznika, tako kot v tem primeru, zahteva 22. člena Ustave RS, da se temu posamezniku zagotovi možnost, da se tega postopka udeleži in pred sodiščem predstavi svoja stališče in dokaze pod pogoji, ki ne predstavljajo vsebinsko slabšega položaja v primerjavi z drugo stranko. Pravica do kontradiktornega postopka, ki zahteva "enakost orožij", torej ureditev postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank. Navaja, da bi ji sodelovanje v postopku moralo biti zagotovljeno zaradi subjektivnega učinkovanja pravnomočne odločbe nanjo. Z izpodbijanim sklepom sodišče namreč odloča tudi o njeni pravici zahtevati plačilo po postavljenem zahtevku v tem sporu v svojo korist. Ocenjuje, da položaj sosporniškega intervenienta ne nudi enakega oziroma učinkovitega varstva pravic, saj je ta položaj podrejen položaju tožnice (četrti odstavek 201. člena ZPP).

13. Pritožničini očitki niso utemeljeni.

14. V konkretnem primeru je na podlagi odstopa terjatve prišlo do singulanrnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s druge tožnice na pritožnico. Pravnomočna sodba, izdana v takšnem postopku, učinkuje tudi na cesionarja kot singularnega pravnega naslednika tožeče stranke. Zato bi lahko imela pritožnica položaj sosporniške intervenientke iz 202. člena ZPP, ki določa, da lahko kot intervenient vstopi v pravdo oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ta oseba pa ima položaj enotnega sospornika. Na podlagi 202. člena ZPP je tako pritožnici zagotovljena pravica do sodelovanja v postopku in se soglasje obstoječih pravnih strank za vstop v pravdo ne zahteva (prim.: odločba Ustavnega sodišča RS Up 3760/07 z dne 26. 3. 2009).

15. Neutemeljena je pritožničina navedba, da lahko izbira, ali bi se drugo tožeči stranki pridružila kot sosporniška intervenientka ali kot tožnica. Višje sodišče namreč ugotavlja, da iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi pritožnica (do sedaj) sploh podala predlog za priglasitev (sosporniške) intervencije. Seveda pa to lahko stori še v nadaljevanju postopka.

16. Višje sodišče je že prej pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence (tretji odstavek 189. člena ZPP). Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka (drugi odstavek 190. člena ZPP). V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi ) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.

17. Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.

18. Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je višje sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krijeta tudi drugo tožnica in toženka, saj ti stroški za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).