Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in tudi ne pretrganja. Praviloma mora biti kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Veljajo pa tudi izjeme, ko storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, škoda pa je nedvomno povzročena s kaznivim dejanjem. Gre za primere, ko je storilec umrl med kazenskim postopkom oz. če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost. Šele v takšnih primerih lahko sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja v pravdnem postopku. Tožnik teh okoliščin ni navedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zastaranja zavrnilo plačilo zneska 18.726,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2006 do plačila.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper v uvodu navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1), ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da terjatev ni zastarala, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Policija v zvezi z ovadbami svojega dela očitno ni opravila, zato bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem postopku samo presojati oziroma ugotavljati obstoj kaznivih dejanj. Tožnik je namreč jasno in določno konkretiziral vse zakonske znake kaznivih dejanj tatvine in poškodovanja tuje stvari. Neizdaja obsodilne sodbe ob jasnem stališču pravne teorije in sodne prakse ni ovira, da civilno sodišče v okviru predhodnega vprašanja ne bi samo odločalo o obstoju kazenske odgovornosti oziroma kaznivih dejanj. Šele po ugotovitvi obstoja očitanih kaznivih dejanj v okviru predmetnega postopka, bi se prvo sodišče lahko opredeljevalo do ugovora zastaranja tožbenega zahtevka v zvezi z uporabo določb 353. člena OZ. Tožnik trdi, da je toženka s posekom še zadnjih desetih dreves in z predrugačenjem površine parcel med decembrom 2009 in decembrom 2010, ko je teren pregledoval revirni gozdar gospod Š., storila obe očitani kaznivi dejanji, zaradi česar je bilo zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno na gozdnih parcelah v letu 2006 pretrgano in je torej začelo teči znova spomladi leta 2010. Ker je tožnik vložil tožbo 31. 12. 2014 in ne šele 2. 1. 2015, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje v 9. in 11. točki obrazložitve sodbe, je z dnem 31. 12. 2014 zastaranje petletnega absolutnega zastaralnega roka po 352. členu OZ pretrgano. Sicer pa tudi triletni zastaralni rok 31. 12. 2014 ni potekel, ker tožnik ob vložitvi druge kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon leta 2010 zoper neznanega storilca ni vedel, kdo mu je povzročil škodo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Meni, da tožnik ni podal trditvene podlage, ki bi zadostila izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine ali poškodovanja tuje stvari. Tako ni izkazan protipraven namen prilastitve tožene stranke do posekanega lesa oziroma kako je bila tuja stvar s posegom toženke poškodovana. Toženka na nepremičninah ni izvajala nobenih del v obdobju 2009, 2010. Poleg tega bi moral tožnik izkazati obstoj njene odgovornosti za kazniva dejanja po 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb, česar pa ni storil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 2/1 in 2/2, obe k. o. X. 7. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah, to je o škodi in o storilcu, objektivni zastaralni rok pa teče od nastanka škode. Potrebno je ugotoviti, kdaj je oškodovanec imel možnost za uveljavitev odškodninskega zahtevka, torej kdaj je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti kažejo na obstoj odgovornosti določene osebe za nastalo škodo in za obseg škode. Glede na tožbeno trditveno podlago je tožnik za polovico posekanih dreves zvedel najkasneje v letu 2008, za posek še zadnjih nekaj dreves in na parcelo navoženi material pa je zvedel najkasneje v marcu leta 2010 ob ogledu parcele. Iz njegove nadaljnje trditvene podlage, da je bil interes tožene stranke po lesu in izkoreninjenju gozda in preureditvi v čistino izkazan že v letu 2006, še toliko bolj pa je bil njen interes izkazan v letu 2010, saj je T. zaokroženo območje, v katerem sta tudi tožnikovi nepremičnini, jasno izhaja, da je bil tožniku znan oziroma bi mu moral biti znan povzročitelj škode že v marcu leta 2010, ko je ugotovil, da na njegovih nepremičninah ni bilo več nobenega drevesa. Pravilno poudarja pritožba, da je tožnik vložil tožbo dne 31. 12. 2014 in ne 2. 1. 2015, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje, vendar je kljub navedenemu triletni subjektivni rok potekel, zaradi česar je celotna vtoževana terjatev zastarala.

8. Če je škodni dogodek hkrati kaznivo dejanje in je za zastaranje kazenskega pregona določen daljši zastaralni rok, zastara odškodninska terjatev proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ), pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. V konkretnem primeru o obstoju kaznivega dejanja na matičnem področju ni bilo odločeno. Ustaljeno stališče sodne prakse(2) je, da zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in tudi ne pretrganja. Praviloma mora biti kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Veljajo pa tudi izjeme, ko storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, škoda pa je nedvomno povzročena s kaznivim dejanjem. Gre za primere, ko je storilec umrl med kazenskim postopkom oz. če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost.(3) Šele v takšnih primerih lahko sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja v pravdnem postopku. Tožnik teh okoliščin ni navedel. 9. V konkretnem primeru se torej kazenski pregon ni začel, prav tako pa tožnik ni zatrjeval ovir za morebiten kazenski postopek zoper zatrjevanega povzročitelja škode, zato je potrebno dati prednost domnevi nedolžnosti in načelu, da pravdno sodišče praviloma ne sme samo ugotavljati obstoja kaznivega dejanja.

10. Glede na navedeno je bil torej tožbeni zahtevek zaradi poteka zastaralnega roka, v katerem bi moral tožnik zahtevati sodno varstvo, materialnopravno pravilno zavrnjen.

11. Tožnik tudi ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 7. člena ZPP, saj ni izkazal namena protipravne prilastitve oziroma naklepnega uničenja oziroma poškodovanja tuje stvari (211. člen in 224. člen KZ).

12. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom nanjo ni mogel izboljšati svojega položaja, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): v nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Glej na primer odločbe II Ips 224/2012, II Ips 2/2011. Op. št. (3): Primerjaj odločbi VS RS II Ips 92/2012 in II Cp 4359/2008, na kateri se je v pritožbi skliceval tožnik, II Ips 381/2010.