Jedro

Določbo 3. odst. 129. člena Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZTPZ - Ur. l. SFRJ, št. 51/64) je glede na določbo 1. odst. 126. člena TZPZ (ki določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu zakona) potrebno uporabiti skupaj z določbo 3. odst. 21. člena zakona. Ta je določal, da so bile za starostno pokojnino zavarovane tudi osebe, ki so bile po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, če so delale poln delovni čas. Zato gre pri določbi 3. odst. 129. člena ZTPZ samo za posebno ureditev primerov iz 3. odst. 21. člena zakona. Osebam iz 3. odst. 21. člena zakona se čas, prebit po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, všteva v zavarovalno dobo do 31.12.1957 ne glede na to, ali je bil za ta čas plačan prispevek za socialno zavarovanje ali ne, po 31.12.1957 pa samo, če je bil za ta čas plačan navedeni prispevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca z dne 15.6.2000 ter da se mu v pokojninsko dobo prizna čas od 4.9.1956 do 31.12.1957. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama tudi ni sporno, pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tudi pritožba ne oporeka zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je šlo v obravnavani zadevi za vajeniško razmerje, saj je bil v obdobju, ki ga tožnik uveljavlja, učenec poklicne šole. Šolanje je bilo sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega pouka ter je imel tožnik v času šolanja status učenca; šlo za za obvezno prakso v času šolanja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo razloge, zaradi katerih se na navedeni dejanski stan ne nanaša določba 3. odst. 129. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64), na katerega uporabo napotujejo določbe 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami), kot je veljal v času toženčevega postopka. V določbi 3. odst. 129. člena TZPZ res ni izrecno navedeno, da ureja vštevanje v zavarovalno dobo časa praktičnega dela po končanem šolanju. Določbo 3. odst. 129. člena pa je potrebno glede na določbo 1. odst. 126. člena, ki določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu zakona, potrebno uporabiti in razlagati skupaj z določbo 3. odst. 21. člena zakona. Ta je določal, da so bile za starostno pokojnino zavarovane tudi osebe, ki so bile po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, če so delale poln delovni čas. Ob opisani pravilni razlagi se izkaže, da gre pri določbi 3. odst. 129. člena samo za posebno ureditev primerov iz 3. odst. 21. člena zakona in sicer v toliko, da se osebam iz 3. odst. 21. člena zakona čas prebit po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi všteva v zavarovalno dobo do 31.12.1957 ne glede na to, ali je bil za ta čas plačan prispevek za socialno zavarovanje ali ne, po 31.12.1957 pa samo, če je bil za ta čas plačan navedeni prispevek.

Glede na pritožbeno vprašanje pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so bile osebe iz 3. odst. 21. člena v zvezi s 3. odst. 129. člena TZPZ osebe, ki so končale šolanje, nato pa so bile na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, kar pomeni po sedanjih predpisih v statusu pripravnika.

Glede na pritožbeno stališče, po katerem naj bi vpogled v jugoslovansko prakso sodišč pred letom 1991 pokazal drugačno, pritožniku naklonjeno sliko, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je praksa slovenskega socialnega sodišča tudi pred letom 1991 enaka praksi po tem letu.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 18.4.2000 (A/4) pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da mnenje upravnega organa ni pravni vir, ki bi ga moralo sodišče upoštevati pri obravnavanju in odločanju v posamezni zadevi.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.