Jedro

Ker je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja (so)lastninske pravice zavrnilo, ker tožnik ni navedel vseh pravnorelevantnih dejstev, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s tem zahtevkom nepotrebno.

S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, mu ni bila kratena možnost, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu, ki mora biti stranki v skladu z 22. členom Ustave zagotovljena v sodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik v zemljiško knjigo še nevpisane 16,88 m2 velike kleti v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu ..., stoječe na zemljišču parc. št. 1176, vl. št. ..., k.o. ..., s pripadajočo garažo v vrtnem zidu na Ulici talcev v velikosti 12 m2, in solastnik funkcionalnega zemljišča, skupnih prostorov, delov in naprav. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice na ime tožnika v zemljiški knjigi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pa odločilo, da jih tožnik nosi sam.

Tožnik je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je zaslišanje strank in dveh prič predlagal z namenom dokazati trditve o tem, da je dejanski lastnik kleti in solastnik pripadajočih skupnih delov, ne pa z namenom dokazovanja velikosti, lege in označbe kleti ter dokumentacije za preureditev, kot je navedeno v izpodbijani sodbi. Ena priča bi potrdila, da mu je posodila denar za nakup, druga pa je bila dejanski prodajalec garaže. Zavrnitev dokazov iz pravde opr. št. P 347/2003 z utemeljitvijo, da gre za predlog za vpogled v zapisnike o zaslišanju prič iz navedene pravde, je nerazumljiva. Predlagal je namreč izvedbo dokazov iz te pravde, ne pa branje zapisnikov o zaslišanju prič, ki niso bile zaslišane. Nadalje ne drži trditev v izpodbijani sodbi, da je zahtevek nesklepčen in da je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je to ugotovila le v zvezi s trditvami, da je stanovanje njegovo in ne skupna last, sicer pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in ne zavrglo, kot bi moralo storiti v primeru nesklepčnosti. Ker so navedeni razlogi v izpodbijani sodbi nejasni ter med seboj v nasprotju in ker izrek sodbe nasprotuje razlogom ter je zato nerazumljiv, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Iz enakih razlogov je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zavrnitev vseh dokaznih predlogov tožeče stranke je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave. Tožnik je bil s tem postavljen v neenakopraven položaj v dokaznem postopku. Zavrnitev predloga za njegovo zaslišanje, pri čemer mu je bilo vabilo "vročeno" na podlagi fikcije vročitve, čeprav je kot eden od "izbrisanih" imel in ima še vedno velike težave tako z bivanjem kot z delom, je vplivalo na njegovo ustavno pravico do možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu. Tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroške revizije pa upošteva kot nadaljnje pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske oziroma solastninske pravice pravilno zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala navedb, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka. Zavzelo je stališče, da zgolj s sklenitvijo kupne pogodbe lastninske pravice ni mogel pridobiti (s tem se revident strinja). Nadalje je navedlo, da je s priposestvovanjem po tožnikovih izrecnih trditvah ni pridobil, morebiten obstoj zunajzakonske skupnosti pa sam po sebi tudi ne more biti podlaga za pridobitev izključne lastnine. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila tožba v tem delu nesklepčna, je torej pravilno. Tožnikovo stališče, da bi moralo sodišče v primeru nesklepčnosti tožbo (in ne tožbeni zahtevek, kot je navedel tožnik) zavreči, nima podlage v procesnih predpisih.

Ker je sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske oziroma solastninske pravice zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni zatrjeval dejstev, na podlagi katerih bi tožbeni zahtevek sploh mogel biti utemeljen, je vsako izvajanje dokazov v zvezi s tem zahtevkom postalo odveč. Četudi bi predlagani dokazi potrdili obstoj zatrjevanih dejstev, bi bilo tožbeni zahtevek - ob prej opisani pomanjkljivosti - še vedno treba zavrniti. Očitki o kršitvah, ki naj bi bile storjene pri izvedbi dokaznega postopka v zvezi z zahtevkom na ugotovitev lastninske in solastninske pravice, so že iz tega razloga neutemeljeni.

Očitek bistvene kršitve določb postopka in s tem v zvezi 22. člena Ustave RS, ki naj bi jo bilo sodišče storilo z neizvedbo dokazov, predlaganih s strani tožnika, pa ni utemeljen niti glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Revident ima sicer prav, da mora biti v skladu z 22. členom Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic v sodnih postopkih, stranki v postopku dana možnost, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu, vendar zatrjevana kršitev v obravnavani zadevi ni bila storjena. Tožnika je v postopku zastopal odvetnik. S tem mu je bila dana možnost, da navede dejstva in predloži dokaze, predstavi svoje pravno razumevanje zadeve ter se izjavi o navedbah, dokaznih predlogih in pravnih gledanjih nasprotne stranke. Z opustitvijo zaslišanja tožniku navedena pravica ni bila kratena. Glede na to, da mu je bilo vabilo na zaslišanje pravilno vročeno - tožnik namreč ne zatrjuje, da vročitev ne bi bila pravilna -, pa je pravilno tudi stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da je neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke v primeru, ko se ne odzove na vabilo, v skladu z ZPP. Revizijsko sodišče le dodaja, da tako stališče niti z vidika 22. člena Ustave RS ni sporno. Da sodišče ne bi bilo izvedlo še kakšnega drugega dokaza, ki ga je bil predlagal v zvezi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, tožnik ne zatrjuje. Očitek, naslovljen na stališče sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za "izvedbo vseh dokazov iz pravde z opr. št. P 347/2003", pa ne more biti utemeljen že iz razloga, ker tožnik tega dokaznega predloga kljub opozorilu sodišča na glavni obravnavi ni opredelil tako določno, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil predlagan za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Četudi bi bili sodišči prve in druge stopnje navedeni dokazni predlog - kot zatrjuje revident - razumeli napačno, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke glede stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).