Jedro

Ker tožeča stranka odloga ali obročnega plačila sodne takse niti ni predlagala, se sodišču prve stopnje s tem sploh ne bi bilo treba ukvarjati in tudi ni bilo razloga, da bi odločitev o (neobstoječem) predlogu morala biti vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila premalo plačane sodne takse po plačilnem nalogu I Pg 200/2017 z dne 14. 2. 2018. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče ugodi pritožbi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah – ZST-1 lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Iz prilog k spisu je razvidno, da tožeča stranka nima blokiranega transakcijskega računa, kar izhaja iz izpisa prometa na transakcijskem računu tožeče stranke za obdobje od 1. 12. 2017 do 22. 5. 2018 z dne 22. 5. 2018, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo na podlagi poizvedbe pri B. d.d., L., kjer ima tožeča stranka odprt transakcijski račun (priloga C2). Nadalje iz portala AJPES na dan 17. 5. 2018, ki prikazuje podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2017, izhaja, da je imela tožeča stranka v letu 2016 skupna sredstva v višini 228.783,56 EUR, v letu 2017 pa 221.318,57 EUR. Čisti prihodki od prodaje so v letu 2016 znašali 37.275,99 EUR, v letu 2017 pa 24.770,00 EUR. Bilančni dobiček je v letu 2016 znašal 35.063,26 EUR, v letu 2017 pa 34.939,13 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Iz izjave o premoženjskem stanju (A8) izhaja, da je iz zadnjega letnega poročila razvidno, da je imela tožeča stranka skupna sredstva v višini 228.783,56 EUR in bilančni dobiček v višini 35.063,26 EUR, kakor izhaja tudi iz navedenih podatkov s portala AJPES. Ker je tožeča stranka v zadnjih treh mesecih imela redne prilive na svoj transakcijski račun (kar izhaja iz izpisa prometa na transakcijskem računu, priloga C2), ki ni blokiran, ter razpolaga z bilančnim dobičkom, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani niti pogoji za delno oprostitev niti pogoji za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse po 2. in 3. odstavku 11. člena ZST-1. Tožeča stranka z ničemer ni izkazala tako šibkega ekonomskega in likvidnostnega stanja, ki bi pomenilo razlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

6. Pri tem pa višje sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka odloga ali obročnega plačila sodne takse niti ni predlagala. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 7. 3. 2018, je namreč navedla le, da predlaga oprostitev plačila sodne takse do višine 0,001 % dolžne sodne takse. Ker odloga ali obročnega plačila sodne takse niti ni predlagala, se sodišču prve stopnje s tem sploh ne bi bilo treba ukvarjati in tudi ni bilo razloga, da bi odločitev o (neobstoječem) predlogu morala biti vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa. Vsekakor pa je dovolj obrazloženo, zakaj tak predlog niti ni utemeljen oziroma po oceni višjega sodišča ne bi bil utemeljen niti v primeru, da bi bil postavljen.

7. Predlog tožeče stranke tudi ne vsebuje nikakršne utemeljitve, zakaj naj ne bi zmogla plačila celotne sodne takse, v njem je le trditev, da tega ne zmore. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotavljalo iz predloženih listin in iz listin, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti; s tem je tudi v celoti izpolnilo svojo raziskovalno dolžnost. Iz listin je pravilno ugotovilo, da iz podatkov ne izhaja, da tožeča stranka ne zmore plačati celotne sodne takse, tožeča stranka pa ni navedla nobenih dejstev, ki bi kazala drugače, kot pa izhaja iz listin. Po zgoraj navedenem (praktično praznem) predlogu je vložila še izpolnjen obrazec z obveznimi sestavinami predloga za taksno oprostitev in izjavo o premoženjskem stanju, ki pa dodatne utemeljitve predloga za taksno oprostitev prav tako ne vsebujeta. Kakršenkoli predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse, postavljen šele v pritožbi, pa je prepozen in o njem sodišče prve stopnje niti ni moglo odločati.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bilančni dobiček ne predstavlja dobička, ki bi se ga lahko upoštevalo. Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka ob izkazani višini bilančnega dobička sredstva za plačilo sodne takse sposobna zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti že iz tega naslova. Uporabo čistega dobička in bilančnega dobička opredeljuje 230. člen Zakona o gospodarski družbah (ZGD-1). Višje sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede načina upoštevanja bilančnega dobička.

9. Izpodbijani sklep tako vsebuje vse potrebne razloge za odločitev, ki so tudi pravilni glede na trditve in podatke, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo ob odločanju. Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.