Jedro

Utemeljen je tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je tožena stranka izvedla postopek, in sicer izredno sejo Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017 brez njegove prisotnosti, v zapisniku navedene seje pa zapisala, da obsojenec ni podal dodatnih pojasnil k prošnji za pogojni odpust, tako da v konkretnem primeru pravica do izjave stranke v postopku ni bila v polnosti uveljavljena oziroma tožniku tako ni bila dana možnost udeležbe v postopku na učinkovit način ter tako ni imel možnosti izjaviti se o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Komisije za pogojni odpust št. 7200-381/2016/13 z dne 29. 3. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 462,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša skupaj 563,64 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika, roj. ... 1988, ki ga je obsodilo Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo št. I Ks 57736/2011 z dne 14. 10. 2016 na kazen 2 leti in 10 mesecev zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja kazni, z izrekom pod točko 2 pa je ugotovila, da v zvezi s tem postopkom posebni stroški niso nastali. Tožnik je kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. (v nadaljevanju ZPKZ C. oziroma Zavod ) nastopil dne 24. 6. 2016, izteče pa se mu 7. 4. 2018. 2. Uvodoma tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bila navedena odločitev sprejeta na podlagi 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na seji Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017, medtem ko je iz obrazložitve razvidno, da je o tožnikovi prošnji predhodno že odločila na redni seji dne 7. 3. 2017 in ji je ugodila tako, da se tožnika pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora dne 31. 5. 2017, pod pogojem, da bo postavljen pod varstveno nadzorstvo z nalogo obiskovanja srečanj Anonimnih alkoholikov. Odločba o pogojnem odpustu ni bila izdana, saj so se v času od odločitve, da se tožnik pogojno odpusti, do datuma pogojnega odpusta pojavile okoliščine in dejstva, ki so zahtevale ponovno odločanje Komisije za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) o vloženi prošnji tožnika in so take narave, da zaradi njih Komisija ne bi ugodila prošnji in predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela v času do datuma pogojnega odpusta.

3. V nadaljevanju povzema navedbe tožnika v prošnji za pogojni odpust z dne 21. 2. 2017, ki ji je priložil tudi listine, ki jih je Komisija prebrala v dokaznem postopku, glede ostalih dokazov pa navaja, da jih ni bilo in da drugih dokazov tudi sama Komisija ni pridobila po uradni dolžnosti, saj je ocenila, da je že na podlagi vseh navedenih dokazov ugotovila vsa pravno relevantna dejstva. Pri tem še navaja, da iz zapisnika Komisije z dne 7. 3. 2017 izhaja, da je obsojenec, sedaj tožnik, kaznivo dejanje ponovno obžaloval ter poudaril, da ima na prostosti urejeno zaposlitev, podal pa je tudi dodatna pojasnila v zvezi s svojo prošnjo in poročilom Zavoda ZPKZ Dob pri Mirni št. 720-2241/2016/20 z dne 21. 2. 2017, ki ga v svoji obrazložitvi tožena stranka podrobno povzema (v katerem Zavod podaja pozitivno mnenje k tožnikovi vlogi za pogojni odpust in kot ključno dejstvo izpostavlja, da je tožnik prvič na prestajanju zaporne kazni, da hodi na delo in je opravil obravnavo odvisnosti od alkohola, oškodovankama mesečno vrača protipravno pridobljeno premoženjsko korist, vlogi pa je priložil potrdilo družbe A. d.o.o., da ga bo zaposlila kot voznika viličarja; tožnik ni v nobenem drugem kazenskem postopku, zunaj zavodske ugodnosti koristi že vse od meseca decembra 2016 ter se vedno vrača pravočasno, družina pa ga podpira).

4. Nadalje v obrazložitvi navaja, da iz dopolnitve poročila Zavoda ZPKZ C. ... št. 720-2241/2016/20 z dne 21. 2. 2017 (pravilno: št. 720-2241/2016/21 225008 z dne 20. 3. 2017) izhaja, da je Zavod podal okoliščine in dejstva, pomembna za odločitev, ter so, po oceni Zavoda, take narave, da narekujejo ponovno odločanje: tožnik se je namreč dne 15. 3. 2017 vrnil iz prostega izhoda zunaj Zavoda ter pri tem poskušal vnesti brezžični sprejemnik USB, ki omogoča internetno povezavo, kar pa je glede na pravila zavodskega Hišnega reda prepovedano in spada med lažje disciplinske prestopke, zaradi česar so mu bile v Zavodu začasno ustavljene zunaj zavodske ugodnosti, prav tako pa Komisiji Zavod predlaga, da o tožnikovi prošnji ponovno odloča ter ga pogojno ne odpusti, saj na podlagi navedenega ne morejo utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. 5. V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da iz zapisnika Komisije št. 7200-381/2016/12 z dne 29. 3. 2017 izhaja, da dodatnih pojasnil k prošnji in poročilu oziroma dopolnitvi poročila obsojenec (sedaj tožnik) ni podal. 6. Nadalje navaja, da morajo biti za pogojni odpust obsojenca kumulativno izpolnjeni tako formalni pogoji, ki jih v konkretnem primeru sicer tožnik izpolnjuje, predstavljajo pa ustrezen delež prestane kazni v skladu s 1., 2. in 3. odstavkom 88. člena KZ-1, kot tudi materialni pogoj, ki predstavlja ugotovitev v smislu 5. odstavka 88. člena KZ-1, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

7. Glede tožnikovega izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev pa tožena stranka pojasnjuje (v 3. odstavku na str. 4 izpodbijane odločbe), da /.../ „je Komisija ugotovila, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni (dne 1. 5. 2017 bo prestal 67,1 % kazni). V okviru ocene ali obsojenec izpolnjuje materialne pogoje pa je na eni strani kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da ima obsojenec urejeno bivališče na prostosti ter zaposlitev, s katero bi se lahko preživljal“. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka (v 4. odstavku na str. 4 izpodbijane odločbe) ugotavlja, da je na drugi strani razlogov za ponovitveno nevarnost več in (v 5. odstavku na str. 4. izpodbijane odločbe) zaključuje: “Glede na tožnikovo obsežno predhodno obsojenost, nekritičnost v odnosu do oškodovancev ter neurejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti komisija ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe“.

8. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi odprave navedene odločbe, za katero meni, da je nezakonita, zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da prestaja kazen zapora v ZPKZ C., kjer je vložil prošnjo za pogojni odpust. Njegovi prošnji je bilo ugodeno, vendar odločba ni bila izdana, ko so se v času od odločitve do datuma pogojnega odpusta pojavile okoliščine, ki so zahtevale ponovno odločanje, zaradi katerih je bila nato izdana sedaj izpodbijana odločba z dne 29. 3. 2017, s katero je odločeno, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Tožnik izpostavlja, da je sama tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalen pogoj za pogojni odpust, vendar ne izpolnjuje materialnih pogojev. Toženi stranki očita protislovje v njeni obrazložitvi, s tem, ko je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti na eni strani upoštevala, da ima tožnik urejeno prebivališče ter zaposlitev, s katero bi se lahko preživljal, na drugi strani pa je ugotovila, da je razlogov za ponovitveno nevarnost več, saj je bil pred nastopom kazni tožnik obsojen 12 krat; tudi njegov odnos do oškodovancev ni povsem primeren, saj je od nekaj sto evrov škode povrnil le nekaj deset evrov, kar zagotovo ne pomeni tiste kritičnosti, ki se sicer zahteva, da je mogoče oceniti obsojenčev odnos do vrnitve premoženja, ki je bilo protipravno pridobljeno, kot odnos, ki bo v bodoče preprečeval izvrševanje novih kaznivih dejanj (zoper premoženje); nadalje, da je sprva res kazal prizadevanja, da v Zavodu učinkovito sodeluje v procesu resocializacije in ga je zato pogojno odpustila, zaključuje pa, da je z zlorabo dogovora glede prepovedi vnosa nedovoljenih predmetov dokazal, da mu ni mogoče zaupati, kar je dodaten razlog (čeprav v primerjavi z vsemi prejšnjimi še relativno nepomemben) za nezaupanje glede obljub obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Nadalje tožnik izpostavlja citat iz izpodbijane odločbe, da „ Komisija v izpodbijani odločbi ugotavlja, da glede na obsežno predhodno obsojenost, nekritičnost v odnosu do oškodovancev ter neurejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti, Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločila kot izhaja iz 1. točke izreka predmetne odločbe“ ter glede na navedeno očita toženi stranki, da je pri izdaji izpodbijane odločbe zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 237. člena ZUP, saj se odločbe ne da preizkusiti, njeni razlogi pa so v popolnem nasprotju sami s seboj, ko na eni strani ista dejstva in iste razloge, ki utemeljujejo upravičenost, da se prošnji tožnika ugodi, po drugi strani tožena stranka uveljavlja za to, da njegovo prošnjo zavrne. Tožnik poudarja, da mora glede na določilo 2. odstavka 107. člena ZIKS-1 tudi odločba o pogojnem odpustu imeti vsebino, predpisano v 214. členu ZUP. Tudi iz odločbe izdane po prostem preudarku pa bi moralo biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je tožena stranka navedla, ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi vnosa nedovoljenega sredstva dne 15. 3. 2017 ne izpolnjuje več pogoja iz 1. odstavka 88. člena KZ-1, oziroma 5. odstavka 88. člena KZ-1, s čimer tožena stranka ni zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni tudi pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Zato po mnenju tožnika izpodbijana odločba nima vsebine, ki jo glede obsega obrazložitve odločbe določa 214. člen ZUP. To pa pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, oziroma, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1). Glede na navedeno tožnik uveljavlja tudi kršitev določb materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena. Poudarja, da zgolj dejstvo, da je tožnik v Zavod iz prostega izhoda prinesel USB sprejemnik še ne pomeni kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev tožene stranke, glede na določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1, po katerem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na to, da je tožena stranka, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, vse navedene okoliščine že ovrednotila in se okoli njih izjavila, je tožnik mnenja, da zgolj nepomembna kršitev hišnega reda ne bi smela vplivati na njeno odločitev. Pri tem še poudarja, da so sankcije za kršitev hišnega reda tudi že potekle v času od 15. 3. 2017 do 15. 5. 2017. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugodi prošnji tožnika za pogojni odpust, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj sodišče toženi stranki naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in jih zavrača kot neutemeljene, pri čemer dodatno pojasnjuje, da je sicer v izpodbijani odločbi v obrazložitvi dokaza napačno zapisana številka dopolnitve poročila št. 720-2241/2016/21, z dne 21. 2. 2017 in je tako pravilna številka dopolnitve poročila št. 720-2241/2016/21 z dne 20. 3. 2017, zapisana v odstavku o dokazni oceni. S slednjim je bila tožena stranka naknadno seznanjena, da je tožnik kršil dogovor in poskusil vnesti USB napravo za povezavo z internetom, kar je po zavodskih pravilih prepovedano, zato je tožena stranka ponovno glasovala o prošnji tožnika za pogojni odpust, ki ji je sprva ugodila ter pri tem ponovno upoštevala vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, pri čemer pa je bila kršitev pravil Zavoda glede dovoljenih vnosov predmetov le povod za celovitejšo opredelitev do vseh razlogov. Navedena kršitev tako ni vplivala le na oceno tožene stranke o vedenju tožnika med prestajanjem zaporne kazni, temveč na oceno o osebnostnih spremembah tožnika, ki se presojajo v okviru prostega preudarka, ki jih tožena stranka v odgovoru na tožbo ne želi ponavljati, zato le zaključuje, da so vsi razlogi za ponovitveno nevarnost in proti ponovitveni nevarnosti med seboj usklajeni ter pravilno ugotovljeni, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. V postopku pa so bila spoštovana tudi vsa pravila splošnega upravnega postopka. Tožeča stranka je bila namreč seznanjena z dopolnitvijo poročila, pa nanj ni odgovorila, zato tudi tožena stranka ni še dodatno opravljala poizvedb glede mnenja tožnika k dopolnitvi poročil Zavoda. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo in spoštovala določbe ZUP. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani akt obdrži v veljavi ter tožbo zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa predlaga, v kolikor bo sodišče o pogojnem odpustu odločalo samo v sporu polne jurisdikcije, naj tožnika pogojno ne odpusti in naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki.

10. Stranki sta si v nadaljevanju postopka izmenjali še več pripravljalnih vlog, v katerih izrecno v celoti vztrajata pri svojih dotedanjih navedbah v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, ki sta jih še dodatno argumentirali.

K točki 1:

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za pogojni odpust obsojenca, ki temelji na določilu 7. odstavka 106. člena ZIKS-1. 13. Sodišče je po ugotovitvi, da so za meritorno obravnavanje tožnikove tožbe v upravnem sporu izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke iz 1. in 2. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razpisalo v skladu s 45. členom ZUS-1 sprva pripravljalni narok dne 11. 9. 2017 zaradi dodatne pridobitve podatkov, predložitve listin oziroma morebitne sklenitve sodne poravnave, nato pa na glavni obravnavi dne 26. 9. 2017 v dokaznem postopku vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa in listine tožnikovega osebnega spisa, ki ga vodi ZPKZ C., ter ustno zaslišalo tudi tožnika. Tedaj je na posebno vprašanje, ali je prejel vabilo na izredno sejo Komisije za pogojni odpust dne 27. 3. 2017 tožnik odgovoril, da je bil dne 27. 3. 2017 nameščen na Forenzični oddelek - Enota v Mariboru, kjer je nato ostal 3 tedne do 19. 4. 2017, tako da tedaj ni bil z ničemer seznanjen. Na posebno vprašanje, ali je bil tožnik seznanjen s poročilom ZPKZ C. in dopolnitvijo tega poročila, ki sta bila datirana v mesecu februarju in marcu 2017, ter na vprašanje, ali je bil ob njuni vročitvi seznanjen z možnostjo vložitve svojega odgovora, pa je tožnik izpovedal, da navedene dopolnitve poročila Zavoda ni prejel med časom trajanja svoje namestitve na Forenzičnem oddelku - Enoti v Mariboru, ampak šele pozneje, ko se je 19. 4. 2017 vrnil v ZPKZ C. (izpodbijana odločba pa je bila izdana 29. 3. 2017). Tožnik je ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 26. 9. 2017 sodišču dodatno predložil tudi listino, in sicer Potrdilo o začasnem zasegu predmeta - USB ključek ASUS št. S/N:GBIENW003796, izdan s strani ZPKZ C. ..., št. 251-01-65/2017-35 z dne 15. 3. 2017 (tožbena priloga A3).

14. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na poročilo Zavoda o poteku prestajanja kazni z dne 21. 2. 2017 in na dopolnitev poročila Zavoda z dne 20. 3. 2017 (s katerim tožnik ni bil seznanjen pred izdajo izpodbijane odločbe), v katerem so navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine, na podlagi katerega je tožena stranka na izredni seji Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017 v nenavzočnosti tožnika ocenila, da ni mogoče pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovil. Iz navedene dopolnitve poročila Zavoda, niti iz podatkov v spisih ni razvidno, da bi bila ta dopolnitev poročila Zavoda vročena tožniku, ki je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 26. 9. 2017 izrecno navedel, da z dopolnitvijo poročila Zavoda ni bil seznanjen preden je bila izpodbijana odločba dne 29. 3. 2017 izdana, pač pa šele po 19. 4. 2017, ko se je tožnik vrnil v Zavod iz Forenzične enote v Mariboru.

15. Zato je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je ustno zaslišalo tožnika ter vpogledalo v listine in podatke, zbrane v upravnih spisih tožene stranke in ZPKZ C., presodilo, da je utemeljen tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožena stranka izvedla postopek, in sicer izredno sejo Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017 brez njegove prisotnosti, v zapisniku navedene seje pa zapisala, (pod točko III., da obsojenec ni podal dodatnih pojasnil k prošnji za pogojni odpust), tako da v konkretnem primeru pravica do izjave stranke v postopku ni bila v polnosti uveljavljena oziroma tožniku tako ni bila dana možnost udeležbe v postopku na učinkovit način ter tako ni imel možnosti izjaviti se o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP. Zato je sodišče presodilo, da gre za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo (7. odstavek 106. člena ZIKS-1). Tudi 3. odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka podana vselej, ko gre za bistveno kršitev določb postopka po ZUP ali drugega zakona, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

17. Ker glede na naravo obravnavane sporne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust (pri kateri gre za del izvrševanja kaznovalne politike, saj pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen), iz ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s stani sodišča zadržana skladno s 3. odstavkom 40. člena ZUS-, sodišče zato v konkretnem primeru ni meritorno po vsebini odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, pač pa je sledilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, prvenstvo pa glede na podatek v odredbi okrožne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru, B.B. št. I IKZ 5342/16-46 z dne 15. 9. 2016 (da bo tožnik s prestajanjem zaporne kazni nadaljeval v Zavodu za prestajanje kazni zapora D.) ugotoviti, kateri Zavod konkretno je pristojen za namestitev obsojenca in poročanje o prestajanju kazni zapora.

K točki 2:

18. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z določilom 4. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se v primeru, če je bila zadeva, kot v konkretnem primeru, rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, namreč tožniku priznajo stroški v višini 385,00 EUR, prisojeni znesek, ki ga plača toženec, pa se skladno s 4. členom Pravilnika poveča še za 10%, če mora tožnik stvar še dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami (38,50 EUR), v konkretnem primeru pa tudi na posebnem pripravljalnem naroku, ki ga je sodišče razpisalo dne 17. 9. 2017, skladno s 45. členom ZUS-1 (38,50 EUR). Po povedanem je tožena stranka dolžna navedeni znesek (462,00 EUR), povečan za 22% DDV (101,64 EUR), kar skupaj znaša 563,64 EUR, povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka od prejema te sodbe do plačila.