Jedro

Ker so bile s spornim nakazilom 10.000.000,00 SIT poravnane terjatve tožene stranke, ki so zapadle v plačilo do začetka postopka prisilne poravnave, bi morale biti poplačane pod pogoji prisilne poravnave. Plačilo terjatve v celotnem znesku predstavlja dejanje neenakopravnega obravnavanja upnikov v smislu določb 15. in 17. člena ZFPPod. Plačilo terjatve nad deležem poplačila, določenega s potrjeno prisilno poravnavo, pa predstavlja neodplačno razpolaganje dolžnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. alineji 2. odstavka II. točke izreka, to je v delu, ki se nanaša na nakazilo, izvršeno dne 22. 05. 2002 v znesku 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 05. 2002 dalje ter v III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka ter v preostalem, izpodbijanem delu II. točke izreka potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka), ki se je glasil: „1. Ugotovi se, da so pravni posli, sklenjeni med I. D. in B. K. d.o.o. in tretjimi osebami in toženo stranko I. d.o.o., po računih, na podlagi katerih so bili odtujeni in odjavljeni iz prometa avtobusi: - po računu št. 94/02 z dne 18. 03. 2002 za avtobus št. šasije...., - po računu št. 91/02 z dne 13. 03. 2002, račun št. 103/02 in račun št. 134/02 za avtobus št. šasije ..., - za avtobus št. šasije 14533, - po računu št. 134/02 z dne 15. 04. 2002 za avtobus št. šasije ..., - po računu št. 93/02 z dne 15. 03. 2002 za avtobus št. šasije ..., - po računu št. 90/02 z dne 12. 03. 2002 za avtobus št. šasije …., - po računu št. 103/02 z dne 27. 03. 2002 za tovorno vozilo Zastava 35.8HP RIVAL, št. šasije …., zaradi česar se je zmanjšalo premoženje stečajne mase dolžnika I. D. in B. K. d.o.o., brez učinka do stečajne mase.

2. Tožena stranka je dolžna vrniti za poplačilo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku opr. št. St 32/2002 Okrožnega sodišča v Novem mestu v stečajno maso I. D. in B. K. d.o.o. - v stečaju, premoženjsko korist najmanj v višini 108.985,27 EUR, ki jo je pridobila z izpodbijanimi pravnimi dejanji, navedenimi v točki 1. te tožbe in glede vozil, o katerih je bilo pravnomočno odločeno s sodbo tega sodišča opr. št. Pg 207/2003 z dne 30. 08. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 939/2004 z dne 23. 03. 2006, v roku 8 dni pod izvršbo“.

Ugotovilo je, da je pravno dejanje nakazila I. D. in B. K. d.o.o. – v stečaju, dne 19. 07. 2002 v znesku 8.345,85 EUR na račun in v korist tožene stranke, brez učinka do stečajne mase in je tožena stranka za poplačilo v stečajnem postopku opr. št. St 32/2002 Okrožnega sodišča v Novem mestu v stečajno maso I. D. in B. K. d.o.o. – v stečaju dolžna vrniti premoženjsko korist v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 11. 2003 dalje (1. odstavek II. točke izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v celotnem delu glede nakazila, izvršenega dne 22. 05. 2002, v znesku 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 05. 2002 dalje; v obsegu „za poplačilo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku in glede zakonskih zamudnih obresti od 8.345,85 EUR za čas od 20. 07. 2002 do 13. 11. 2003 (2. odstavek II. točke izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 6.823,85 EUR z obrestmi (točka III. izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, dne 24. 03. 2010 po pooblaščenki, dne 25. 03. 2010 pa še sama. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ker so pritožbene navedbe v obeh pritožbah po vsebini smiselno enake, je pritožbeno sodišče odgovarjalo na obe pritožbi skupaj.

K pritožbi zoper I. točko izreka sodbe Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je v 4. odstavku 15. člena nalagal upravi, da po nastanku nelikvidnosti oziroma prezadolženosti ne sme opraviti nobenih drugih ukrepov, zaradi katerih bi upniki prišli v neenakopraven položaj. Za takšne ukrepe pa so se šteli zlasti: - preusmeritev poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo oziroma novoustanovljeno pravno oziroma fizično osebo; - pravna dejanja, ki bi bila v primeru stečaja podjetja izpodbojna po 125. oziroma 126. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Določbi 4. in 5. odstavka 15. člena ZFPPod sta veljali tudi po potrditvi prisilne poravnave, dokler podjetje ne izpolni vseh obveznosti do upnikov v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave in opravi vseh drugih metod, opredeljenih v načrtu finančne reorganizacije (4. odstavek 17. člena ZFPPod).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zatrjeval, da je stečajni dolžnik z izpodbijanimi dejanji (prodajo avtobusov, odsvojitvijo poslovnih sredstev) dejansko preusmeril poslovanje na toženo stranko, s čimer naj bi bili oškodovani upniki I. D. in B. k d.o.o. (I. D.).

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da bi preusmeritev poslovanja oziroma finančnih tokov na toženo stranko sicer lahko predstavljala dejanje, ki je izpodbojno v smislu določb Obligacijskega zakonika o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Vendar pa so trditve tožnika v tej smeri prepavšalne, da bi bilo na podlagi njih mogoče sklepati, da je res prišlo do prenosa poslovanja na toženo stranko. Sama prodaja avtobusov toženi stranki ter trditve o prepletenem poslovodstvu in lastništvu še ne dokazujejo prenosa poslovanja same po sebi. Iz izpovedb I. J. in F. Š., ki jih je povzelo prvostopno sodišče, pa izhaja, da je I. D. in B. K. imel ekonomsko sprejemljive razloge za prodajo avtobusov.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da so tudi trditve tožnika o tem, da je bila kupnina prenizka in da dvomi v pravilnost višine kupnine, nekonkretizirane in temeljijo v glavnem na predvidevanjih. Tožnica z ničemer ni podkrepila trditev, da se s cenitvami ne strinja, ker naj bi bile prirejene potrebam naročnika. Tožnica bi morala podati trditve o dejstvih in okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče vsaj na stopnji verjetnosti sklepati, da cenitve niso bile ustrezne in iz katerih razlogov, ter podati trditve o tem, kakšne bi bile po njenem ustrezne cenitve. Pritožbeno sodišče pripominja, da je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Prav slednje pa je tožeča stranka zasledovala s predlogom za postavitev izvedenca.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča glede trditev tožeče stranke, da kupnine niso bile plačane v celoti in se pridružuje razlogom zanjo. Prvostopno sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj sledi izpovedbi stečajne upraviteljice, da so bile kupnine v celoti plačane. Njena izpovedba v delu, ko pravi, da osebno ni kontrolirala plačila vsakega računa in finančnih tokov, dokazne ocene ne spremeni.

Očitki prvostopnemu sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, da ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem glede cenitve vozil, so torej neutemeljeni. Trditev tožnice, da bi bila izvedba dokaza z izvedencem potrebna, da se razjasni in logično poveže dejstva, pa ni v skladu s pravilom o trditvenem bremenu tožnika (212. člen ZPP).

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, razviden iz I. točke izreka zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je v zvezi s plačilom zneska 10.000.000,00 SIT (sedaj 41.729, 26 EUR) toženi stranki zmotno ocenilo, da gre pri plačilu tega zneska za odplačno razpolaganje in sicer na podlagi Pogodbe o upravljanju in vodenju gospodarske družbe I. Č. z dne 18. 08. 1998 in Pogodbe o poslovodenju gospodarske družbe I. D. d.o.o. z dne 07. 06. 1999. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče navedlo vrsto dejstev in okoliščin, ki so ga privedle do zaključka, da sporno plačilo predstavlja plačilo za opravljene storitve poslovodenja po sklenjenih pogodbah. Iz ocene prvostopnega sodišča smiselno izhaja, da za presojo zatrjevane izpodbojnosti spornega nakazila ni odločilnega pomena, ali je bil račun št. 374/2002 izdan utemeljeno in v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Odločilno namreč je, kaj je bilo plačano s spornim nakazilom. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da storitve poslovodenja za obdobje od september 1998 do junij 1999 toženi stranki niso bile poravnave in niso bile predmet konverzije v postopku prisilne poravnave (kot to zmotno navaja pritožnik), je pravilno zaključilo, da o plačilu brez podlage ni mogoče govoriti. Prvostopno sodišče je pri tem upoštevalo, da je bil J. Od 01. 01. 2001 dalje zaposlen pri I. D. d.o.o. in ne več pri toženi stranki. Dejstvo, da je bil znesek 10.000.000,00 SIT prenakazan en mesec pred izdajo računa, pa ni v prid trditvi tožeče stranke, da je šlo za nakazilo po fiktivnem računu 374/02 oziroma za nakazilo brez podlage.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da izvedenka v kazenskem postopku ni upoštevala vseh dejstev, ki so bila ugotovljena v tem pravdnem postopku in v njem podanih trditev pravdnih strank, temveč je mnenje v kazenskem postopku podala na podlagi podatkov in listin, ki so ji bile predočene v kazenskem postopku. Zato se pritožnik na to mnenje ne more uspešno sklicevati.

Pritožbeno sodišče torej v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da sporno nakazilo ni bilo opravljeno brez pravne podlage. Ne more pa se strinjati z njegovo oceno, da pri navedenem nakazilu ni šlo za neodplačno razpolaganje. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bil nad dolžnikom I. D. d.o.o. Dne 16. 02. 2001 začet postopek prisilne poravnave, prisilna poravnava pa je bila potrjena s sklepom z dne 18. 06. 2001 in je zmanjšala terjatve upnikov do dolžnika za 80 %. Ker so bile s spornim nakazilom 10.000.000,00 SIT poravnane terjatve tožene stranke, ki so zapadle v plačilo do začetka postopka prisilne poravnave, bi morale biti poplačane pod pogoji prisilne poravnave. Plačilo terjatve v celotnem znesku predstavlja dejanje neenakopravnega obravnavanja upnikov v smislu določb 15. in 17. člena ZFPPod, na katere se je tožeča stranka tudi sklicevala. Plačilo terjatve nad deležem poplačila, določenega s potrjeno prisilno poravnavo, pa predstavlja neodplačno razpolaganje dolžnika.

Prvostopno sodišče se s trditvami tožeče stranke v tej smeri ni ukvarjalo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o spornem nakazilu 10.000.000,00 SIT (sedaj 41.729,26 EUR) ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu II. točke izreka razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka pa je pritožbo zavrnilo (2. in 3. alineja zavrnilnega dela tožbenega zahtevka) in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeno sodišče se v tem delu pridružuje razlogom prvostopnega sodišča za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Pritožnik pa pritožbe v tem delu niti ni obrazložil. Prvostopno sodišče je v potrjenem delu točke II. izreka pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, vsebovano v III. točki izreka odločbe, na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP. Na podlagi te določbe je pridržalo tudi odločitev o pritožbenih stroških.

Pritožbeno sodišče je odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.