Jedro

Če preizkus z elektronskim alkotestom pokaže bistveno višjo koncentracijo alkohola v organizmu, kot je v skladu z Zakonom o pravilih cestnega prometa predpisana za izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, to zadostuje za vzpostavitev utemeljenega suma storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola v takšnih koncentraciji, zaradi katere je obdolžencu potrebno izreči tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ne glede na to, da se preizkušanec z rezultatom ni strinjal in je zahteval strokovni pregled. Predlagateljica bi zato morala predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja vložiti v petih dneh od ugotovitve kršitve in kršitelja, saj je ta rok določen z zakonom in je prekluzivne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljice Postaje prometne policije C., da se obdolženemu V. G. začasno odvzame vozniško dovoljenje številka registra ..., serijska številka ... izdano pri Upravni enoti V. 5. 11. 2010. Zoper takšen sklep se pritožuje predlagateljica Postaja prometne policije C., ker sodišče stopnje ni upoštevalo dejanskih okoliščin ugotovljene kršitve. V pritožbi navaja, da so policisti dne 9. 11. 2011 ob 16.00 uri ustavili obdolženca, mu odredili preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki je po pravilni uporabi pokazal rezultat 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel obdolženec v času vožnje najmanj 0,92 miligrama. Ker pa se obdolženec z rezultatom ni strinjal, mu je bil odrejen strokovni pregled v okviru katerega so mu bili odvzeti vzorci telesnih tekočin. Te vzorce je prekrškovni organ poslal v analizo Inštitutu za sodno medicino naslednji delovni dan 10. 11. 2011, analiza pa je bila opravljena 15. 11. 2011, torej šesti dan po ugotovljenem prekršku. Rezultat analize je PPP C. prejela 18. 11. 2011 in sicer na sedež organa na L. c. ... v C., ki pa so potem bili posredovani dislocirani enoti v S. G., katere policist je vodil postopek. Nato je predlagateljica v obliki obdolžilnega predloga odstopila predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja prvostopenjskemu sodišču, ki je predlog prejelo 13. 12. 2001, kar je sicer več kot en mesec po ugotovljeni kršitvi. Tako so upoštevajoč vse potrebne okoliščine, relevantne za določitev natančne stopnje alkoholiziranosti obdolženca, v konkretnem primeru postopali na ustaljeni način ter predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sodišču posredovali, ko so prejeli rezultate analize strokovnega pregleda, ki so edini relevanten rezultat za določitev stopnje alkoholiziranosti. V kolikor bi sodišču posredovali predlog zgolj na podlagi ugotovitev preizkusa alkoholiziranosti z dne 9. 11. 2011, bi lahko pri tem storili bistveno kršitev določb postopka, saj bi v primeru naknadnega nižjega rezultata analize strokovnega pregleda s tem oškodovali imetnika vozniškega dovoljenja za časovno obdobje med odločitvijo okrajnega sodišča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter odstopom naknadno prejetih rezultatov analize. Pri tem se predlagateljici postavlja tudi vprašanje ali ne gre za kršitev načela enakopravnosti obravnave vseh kršiteljev, saj bi v konkretnem primeru imetnik vozniškega dovoljenja ob ugotovljeni enormni stopnji alkohola bil bistveno manj oškodovan zaradi odločitve kot izhaja iz sklepa, od kršitelja, ki se z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti na kraju samem strinja in je njegova stopnja alkoholiziranosti bistveno manjša. Slednjemu bi namreč policisti na kraju samem začasno odvzeli vozniško dovoljenje in bi prepoved vožnje motornega vozila trajala vsaj do odločitve organa, medtem ko je obravnavanemu kršitelju vozniško dovoljenje ter prepoved vožnje bila izrečena zgolj za 24 ur. Predlagateljica meni, da izdani sklep pomeni nedopustno uveden način postopanja v obravnavanih tovrstnih primerih oziroma neprimerno stališče sodišča in predlaga spremembo zavzetega stališča. Pritožba ni utemeljena.

Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v 113.a členu določa, da mora v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca, predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje ter da je predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sestavni del obdolžilnega predloga. Če pooblaščena uradna oseba na kraju prekrška ugotovi, da so podani pogoji s prejšnjega odstavka, storilcu takoj prepove nadaljnjo vožnjo in mu odvzame vozniško dovoljenje ter mu o tem izda potrdilo, vozniško dovoljenje pa s predlogom za odvzem pošte sodišču. Če pa je prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom ali na drug način, zaradi katerega storilec s kršitvijo ni bil seznanjen na kraju kršitve, se storilcu vožnja prepove in vozniško dovoljenje odvzame s sklepom o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga sodišče izda na podlagi prekrškovnega organa. Rok za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je določen zaradi zagotovitve časovne sorazmernosti odvzema ter posega v človekovo pravico do gibanja in drugih posledic kot npr. zaposlitev, družinske obveznosti povezane z vožnjo, rok za vložitev predloga pa teče od dneva ugotovitve prekrška in kršitelja, ki ga bo prekrškovni organ moral vključiti med navedbe obdolžilnega predloga, pri čemer je temeljni namen za določitev takšnega roka čimprej izločiti nevarne voznike iz prometa (tako Hinko Jenull v uvodnih pojasnilih Zakona o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana, 2011, stran 123 in nasl.).

Glede na zgoraj povzeto določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1 je temeljni pogoj za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnosti stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 44415/2010–267 z dne 22. 6. 2010). Podan je, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. V primeru kot je obravnavani, ko pooblaščene uradne osebe obdolžencu odredijo preizkus z elektronskim alkotestom in ta po pravilno opravljenem preizkusu pokaže koncentracijo alkohola v organizmu, kot je v skladu 105. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) predpisana za izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, to je nad 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje z objektivnimi tehničnimi sredstvi ugotovljena stopnja alkoholiziranosti, za ugotovitev obstoja utemeljenega suma storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola v takšnih koncentraciji, zaradi katere je obdolžencu potrebno izreči tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ne glede na to, da se preizkušanec z rezultatom ni strinjal in mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je tudi opravil. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek. To pomeni, da z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe predlagateljice, da v kolikor bi sodišču posredovali predlog zgolj na podlagi ugotovitev preizkusa alkoholiziranosti z dne 9. 11. 2011, bi lahko pri tem storili bistveno kršitev določb postopka, saj bi v primeru naknadnega nižjega rezultata analize strokovnega pregleda s tem oškodovali imetnika vozniškega dovoljenja za časovno obdobje med odločitvijo okrajnega sodišča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter odstopom naknadno prejetih rezultatov analize. Te navedbe predlagateljice se namreč nanašajo na ugotavljanje dejstev in oceno dokazov v postopku o prekršku, ki se zbirajo tekom postopka o prekršku, katerega je namen ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z glavno stvarjo postopka, zato se za obstoj utemeljenega suma zahteva manj strog kriterij glede količine in kakovosti dokazov, saj obstaja možnost, ki je v obravnavanem primeru bila realna, da se v nadaljevanju postopka zberejo zadostni dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanje ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer morajo biti odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo ugotovljena z vso gotovostjo, kar je stvar dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov. V obravnavanem primeru je tako alkoholimetrična analiza eden izmed dokazov, ki ga bo sodišče ocenjevalo samega zase in v povezavi z drugimi dokazi pri odločanju o obdolženčevi odgovornosti za prekršek, za obstoj utemeljenega suma, pa bi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostovala že dejstva, ki izhajajo iz dokazov in okoliščin v zvezi z opravljenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Nenazadnje tudi sama predlagateljica v pritožbi navaja, da je pooblaščena uradna oseba dne 9. 11. 2011 ugotovila kršitev 105. člena ZPrCP. Zato bi morala predlagateljica ob takšnih ugotovitvah, zaradi spoštovanja zakonskega roka določenega v prvem odstavku 113.a člena ZP-1 vložiti predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja v roku petih dni od ugotovljene kršitve in storilca, kar je bilo 9. 11. 2011, hkrati vloženi obdolžilni predlog pa bi lahko naknadno dopolnila s predložitvijo rezultatov analize odvzetih vzorcev, ki jo je prejela 18. 11. 2011. Takšno postopanje v nasprotju s pritožbenimi trditvami ne bi predstavljalo bistvene kršitve določb postopka, četudi bi analiza telesnih tekočin naknadno pokazala nižji rezultat koncentracije alkohola v organizmu kot preizkus z elektronskim alkotestom, predvsem ker gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja glede glavne stvari. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo kršeno načelo enakopravnosti obravnavanja vseh kršitev v postopkih. Oba primera kršiteljev, ki ju predlagateljica navaja v pritožbi, bi namreč bila enako obravnavana, v kolikor bi pooblaščene uradne osebe predlagateljice postopale v skladu z določili 113.a člena ZP-1, saj bi morale začasno odvzeti vozniško dovoljenje tako tistemu kršitelju, ki se z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti strinja, kot tudi tistemu, ki zahteva še preverjanje rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom s strokovnim pregledom, v kolikor je rezultat alkotesta pokazal takšno stopnjo koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kot je to bilo v obravnavani zadevi. Ker je petdnevni rok, določen v prvem odstavku 113.a člena ZP-1 določen ravno zaradi zagotovitve časovne sorazmernosti začasnega odvzema vozniškega dovoljenja kot posega v človekovo pravico do gibanja in drugih posledic, je po mnenju pritožbenega sodišča stališče, ki ga je z izpodbijanim sklepom zavzelo prvostopenjsko sodišče, povsem primerno in pravilno. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je povsem nesprejemljivo sklicevanje predlagateljice na časovni potek odstopa zadeve drugi policijski enoti, saj gre za vprašanje organiziranosti dela, ki ne more upravičiti postopanje predlagateljice izven z ZP-1 določenih pravil. Glede na naravo ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in njegovega vpliva na človekove pravice in svoboščine, bi morala biti vsa postopanja potrebna za realizacijo tega ukrepa hitra, učinkovita in dodelana, nikakor pa odsotnost organiziranosti dela ne bi smela biti obdolžencem v škodo. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita, razlogi navedeni v obrazložitvi pa primerni, pritožba predlagateljice pa je neutemeljena.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).