Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi ostaja pri goli trditvi, da poziv k sodni ureditvi meje ne njemu, ne njegovemu pooblaščencu sploh ni bil vročen. Pri tem gre na prvi pogled sicer za zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga smiselno oziroma logično sploh ni mogoče dokazovati, vendar pa – kot je bilo že obrazloženo – v tem primeru ne gre za dokazovanje, da vročitev ni bila opravljena, temveč za dokazovanje, da vsebina javne listine (vročilnice), ki potrjuje to vročitev, ni resnična.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo med drugim odločil, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele št. ... s sosednjo parcelo ... (1. točka izreka), o ukinitvi parcel ..., ... in ... ter o nastanku novih parcel, ki jih navaja v tabeli (2. točka izreka) in o tem, da je grafični prikaz urejenih delov meje, novih delov meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in opisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta (3. točka izreka). Poleg tega je odločil še, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil postopek evidentiranja urejenega dela meje med prej navedenimi parcelami uveden na zahtevo Mestne občine Ljubljana (v tem postopku stranske udeleženke), kot lastnice parcele (med ostalimi) št. ... Zahtevi je bil priložen elaborat, izdelan po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Ker se tožnik (poleg več ostalih udeležencev postopka) ni strinjal z mejo, kot je bila pokazana v predhodnem postopku, je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je predmetni del meje ostal sporen. Toženka je zato po zaključku predhodnega postopka tožniku poslala pisen poziv, naj pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni začne sodni postopek ureditve dela meje in jo o tem obvesti. Okrajno sodišče v Ljubljani je toženko naknadno obvestilo, da predlog za sodno ureditev dela meje parcele ... s sosednjo parcelo ..., obe k.o. ..., ni bil vložen. Zato je toženka v skladu z določbami ZEN štela, da se tožnik strinja s predlaganim potekom dela meje. Poleg tega prvostopenjski organ ugotavlja še, da podatki o delih meje omogočajo njihovo evidentiranje.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da poziv tožniku, naj začne sodni postopek ureditve meje, ni bil opravljen na ustni obravnavi, temveč z dopisom z dne 29. 9. 2017, ki je bil poslan njegovemu pooblaščencu. V tem dopisu je prvostopenjski organ tožnika med drugim seznanil z zakonsko ureditvijo in s posledicami, če ne bo ravnal v skladu s pozivom. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik postopka pred sodiščem v postavljenem roku ni sprožil, zato se po četrtem odstavku 39. člena ZEN šteje, da tožnik soglaša s potekom predlagane meje.

5. Glede na tožnikovo pritožbeno navedbo, da poziv za sodno ureditev meje ni bil vročen ne njemu, ne njegovemu pooblaščencu, se organ sklicuje na vročilnico, iz katere izhaja, da je bil dopis pravilno poslan njegovemu pooblaščencu. Vročitev sicer ni bila opravljena ne po prvem, ne po tretjem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker naslovnik v določenem roku pisanja ni prevzel, zato je bilo to pisanje v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vloženo v njegov predalčnik, toženka pa vročitev šteje za "pravilno opravljeno".

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da poziv, naj pred pristojnim sodiščem prične postopek sodnega urejanja meje, ni bil vročen ne njemu, ne njegovemu pooblaščencu. Zato meni, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, izpodbijana odločba pa je nezakonita, ter sodišču predlaga, naj to odločbo v delu, ki se nanaša na del meje parcele ... s parcelo ..., obe k.o., odpravi, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Toženka je izpodbijano odločitev oprla na 39. člen ZEN, po katerem v primeru, če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, Geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN). Ta poziv se lahko vroči posebej, izven ustne obravnave, stranke pa je treba opozoriti na pravne posledice, ki nastanejo, če ne začnejo sodnega postopka (drugi odstavek 39. člena ZEN). Če ta sodni postopek ni začet, se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje (četrti odstavek 39. člena ZEN).

10. Če se poziv iz prvega odstavka 39. člena ZEN vroča, mora biti vročen osebno, na podlagi zakona, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek 39. člena ZEN). Prav vročitev takega poziva pa je med strankama sporna, saj po eni strani toženka sama navaja, da poziv ni bil opravljen na javni obravnavi, temveč vročen posebej, po drugi strani pa tožnik navaja, da ta poziv ni bil vročen ne njemu, ne njegovemu pooblaščencu.

11. Osebno vročanje v upravnem postopku ureja 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v poštnem predalčniku (...) pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh. Na sporočilu in na dokumentu navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik v takem primeru dokumenta ne prevzame v petnajstih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, takrat pa vročevalec tudi pusti dokument v hišnem predalčniku. Naslovnik mora biti s pisnim sporočilom obveščen o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP). Kot navaja toženka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, je bil poziv v obravnavani zadevi vročen tožnikovemu pooblaščencu (prvi odstavek 88. člena ZUP) na način iz četrtega odstavka 87. člena ZUP, organ pa se pri tem sklicuje na podatke, navedene na vročilnici, ki je pripeta k pozivu z dne 29. 9. 2017. 12. Vročilnica, ki jo pravilno izpolni za to pooblaščena oseba, je javna listina (tretji odstavek 87. člena ZUP in 97. člen ZUP). Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 169. člena ZUP). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine sicer ni absolutno, saj velja le, dokler ga stranka ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Stranka mora svoje trditve utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 127/2019).

13. Tožnik v obravnavani zadevi ostaja pri goli trditvi, da poziv k sodni ureditvi meje ne njemu, ne njegovemu pooblaščencu sploh ni bil vročen. Pri tem gre na prvi pogled sicer za zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga smiselno oziroma logično sploh ni mogoče dokazovati, vendar pa – kot je bilo že obrazloženo – v tem primeru ne gre za dokazovanje, da vročitev ni bila opravljena, temveč za dokazovanje, da vsebina javne listine (vročilnice), ki potrjuje to vročitev, ni resnična. Kot rečeno, se toženka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe izrecno sklicuje na to vročilnico in njeno vsebino, s tem pa je po presoji sodišča tožniku na ustrezen način omogočila, da navede dejstva in predlaga dokaze v tem pogledu.

14. Kot je bilo prav tako že omenjeno, tožnik v tem pogledu ne navaja nobenih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da vsebina javne listine (vročilnice) ni resnična, niti s tem v zvezi ne predlaga nobenih dokazov, čeprav iz prej povzete zakonske ureditve in njene razlage v sodni praksi izhaja, da sta v takem primeru tako trditveno, kot dokazno breme na njegovi strani. Ker sta se tako tožeča kot tudi tožena stranka v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) strinjali, da sodišče lahko odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov, je sodišče vpogledalo tudi v upravni spis zadeve in se na ta način prepričalo tako o obstoju vročilnice, na katero se sklicuje toženka, kot o tem, da ta vročilnica vsebuje vse podatke, potrebne za fikcijo vročitve po četrtem odstavku 287. člena ZUP. Sodišče iz vseh navedenih razlogov nima nikakršne podlage, da ne bi sledilo ugotovitvi toženke, da je bil poziv k sodnemu urejanju meje tožnikovemu pooblaščencu vročen v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZUP, torej na način, ki nadomešča osebno vročitev, kadar je ni mogoče opraviti.

15. Drugih razlogov za nezakonitosti izpodbijane odločbe tožnik ne navaja, zato sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo obrazloženo, tožnik dejanskega stanja, ki je bistveno za odločitev, to je vsebine vročilnice kot javne listine, niti ne izpodbija, tako da relevantno dejansko stanje med strankama niti ni sporno; poleg tega pa sta se tožeča in tožena stranka strinjali, da lahko sodišče odloči na podlagi njunih navedb in pisnih dokazov, brez glavne obravnave. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS1 in 279.a člen ZPP).

16. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.