Jedro

Ugotovljene spremenjene razmere - povečane življenjske potrebe otroka, dolžnost preživljanja le še enega otroka (od dveh) ter spremenjeno razmerje med zneskom OD in preživnine - terjajo zvišanje preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za svojega mladoletnega sina, namesto preživnine določene s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enota na Jesenicah, opr. št. P 105/91 z dne 18.11.1991 in valorizirano na znesek 12.414,00 SIT, preživnino v višini 18.000,00 SIT mesečno od 1.6.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek (do 25.000,00 SIT mesečne preživnine) je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 57.912,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje toženec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer spet zgolj smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V svoji obširni pritožbi poudarja, da kljub dolžnemu spoštovanju do sodniške stroke, sodnica, ki je obravnavala njegovo zadevo, ni bila sposobna odločati o tako pomembni stvari, kot je usoda ljudi, kar je tudi dokazala z načinom vodenja pravdnega postopka. Ni hotela ali mogla razumeti posebnosti toženčeve družinske drame. Po razvezi je mati otrok pričela omejevati njegove stike s sinovoma, skušala ga je tudi očrniti pred njima, rezultat tega je, da je prvi sin brez šol, nekvalificiran delavec, zato poskuša, da bi drugi sin, mladoletni K., z veseljem in večkrat prišel k njemu, zato ga vedno obdaruje in mu nudi tudi čim lepše počitnice, vse to pa stane. Sodišče mu s tem, ko mu zvišuje preživnino, praktično zmanjšuje možnost še naprej sodelovati pri sinovi vzgoji. Zaradi tega sin tudi ne bo mogel več pri njem preživljati počitnic. Nadalje poudarja težko finančno situacijo, ki je prvostopno sodišče ni upoštevalo, pri tem pa, ko sodišče upošteva njegove sedanje ugodnejše stanovanjske razmere v primerjavi s tistimi po razvezi, pa pozablja, da ko se je pred sedmimi leti moral odseliti od zakonite zastopnice, se je odpeljal v skoraj novem avtomobilu, danes pa se vozi s šest let starim avtomobilom, za katerega ima visoke stroške vzdrževanja, mesečna anuiteta pa znaša že 27.000,00 SIT, saj ga je kupil s pomočjo posojila. Poleg tega mu sodnica priznava mesečne stroške za osebno vozilo le v višini 7.000,00 SIT. Ker naredi zaradi poti v službo letno preko 40.000 km, mora opraviti šest obveznih servisov in zamenjati en komplet avtoplaščev, kar znaša skupno 188.000,00 SIT oziroma več kot 15.000,00 SIT mesečno. Poleg tega sodišče ne upošteva njegovih izdatkov za vzdrževanje ostarele matere, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Stroški za njeno zdravljenje so nujni in se bodo samo še povečevali. Nadalje se ne strinja z mnenjem prvostopnega sodišča, da priložnostna darila ne sodijo v okvir preživljanja, saj je za oblikovanje otrokove osebnosti pomembno, da ima otrok občutek, da tudi oče zanj skrbi, ne glede na to, pri kom živi. Enako velja za denar, ki ga nalaga na knjižico za sina zaradi stimulacije za njegov boljši učni uspeh, ob koncu šole pa si bo s tem denarjem izboljšal pogoje preživetja. Ni mu tudi jasno, kako je prišlo sodišče do tega, da mesečni sinovi stroški znašajo kar 50.000,00 SIT, ko pa je splošno znano, da mora danes v slovenski državi marsikatera, tudi štiri članska družina preživeti z eno plačo, ki je komaj kaj večja od 50.000,00 SIT. Tudi z njegovo mamo jima ostane za preživetje mesečno samo 32.000,00 SIT. Nadalje, sin preživi letno pri njem tudi do dva meseca in pol in je ves ta čas vsakodnevna skrb in vzgoja prepuščena njemu, torej ne le materi, kot meni sodišče, poleg tega tudi za čas, ki ga sin preživi pri njem, plačuje materi preživnino. Sprašuje se, kako naj na legalen način pride do denarja za povrnitev že zapadlih obrokov zvišane preživnine in pravdnih stroškov. Ne strinja se s tem, da za otroka prispeva le 10% svoje plače, sicer pa bi bilo tudi zanj enostavneje in mnogo ceneje materi tožnika nakazovati 18.000,00 SIT, potem pa na otroka pozabiti. Sodnica tudi pozablja na njegove stroške prevoza na prvo obravnavno v višini 3.500,00 SIT, ki je bila preložena izključno na zahtevo matere tožnika. Pritožba ni utemeljena. Kot je tožencu pojasnilo že prvostopno sodišče, je v primeru predlaganega zvišanja preživnine, kot pravno relevantno dejstvo potrebno v skladu s čl. 132/5 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZZZDR) ugotoviti, ali so se po pravnomočni določitvi preživnine spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila določena, torej potrebe preživninskega upravičenca ali (in) zmožnosti preživninskih zavezancev (čl. 79. ZZZDR). Da so v obravnavanem primeru spremenjene okoliščine nastopile tako na strani otroka, mladoletnega preživninskega upravičenca, zaradi njegovih povečanih preživninskih potreb, kot na strani obeh preživninskih zavezancev (dolžnost preživljanja le še enega in ne več dveh otrok, 1,8 krat višji zaslužek matere v primerjavi z zaslužkom očeta, odpadlo plačevanje najemnine za stanovanje na strani toženca ter končno v korist toženca znatno spremenjeno razmerje med zneskom preživnine in zneskom njegovega zaslužka), po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče popolno ugotovi in nato na tej podlagi tudi pravilno dokazno zaključi, da navedene spremenjene razmere terjajo zvišanje preživnine, ne sicer na predlaganih 25.000,00 SIT mesečno, pač pa na 18.000,00 SIT mesečno. Ker so po prepričanju pritožbenega sodišča potrebe otroka realno ocenjene, pri toženčevih potrebah pa je prvostopno sodišče v korist toženca upoštevalo tudi stroške v zvezi z nakupom in vzdrževanjem osebnega avtomobila, ki jih sodna praksa sicer v korist preživninskih zavezancev ne priznava, saj nikakor ne morejo imeti prednosti pred otrokovim ustreznim preživljanjem, seveda toženec, ki zasluži približno 114.000,00 SIT, preživnina pa je zvišana (le) na 18.000,00 SIT (za 5.586,00 SIT), ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o svoji težki finančni situaciji, katera zvišanja preživnine ne dovoljuje. Kljub priznanim celotnim stroškom odplačevanja osebnega avtomobila in delnim glede njegovega vzdrževanja (brez dokazne ocene, da gre res za nujne življenjske stroške), tudi po presoji pritožbenega sodišča tožencu namreč ostane še vedno dovolj sredstev za plačilo zvišane preživnine. Zaradi prvostopne tolerantne obravnave toženčevih "avtomobilskih" stroškov pa je še bolj nerazumljivo, zlasti pa nepotrebno, toženčevo norčevanje glede vodenja postopka in razsodbe prvostopnega sodišča. Kar se tiče pritožbenega očitka, da ni jasno, kako je sodišče prišlo do tako visoke številke, torej 50.000,00 SIT otrokovih mesečnih potreb, je ta očitek nekorekten, saj sodišče v razlogih pojasni specifikacijo otrokovih stroškov, pri čemer tudi le delno sledi predlogu zakonite zastopnice, po katerem znašajo mesečni stroški otroka, ki se veliko ukvarja tudi s športom in računalništvom, kar 80.000,00 SIT. Glede na to pa, da prvostopno sodišče ugotovi, da je toženčev zaslužek celo nekoliko višji od povprečne plače zaposlenega v RS, je pravno nepomemben toženčev pritožbeni ugovor glede tega, da mora marsikatera slovenska družina preživeti s plačo, ki je komaj kaj večja od 50.000,00 SIT, ko pa zgolj toženčeva plača tisto, kot primer navedeno plačo, presega za 64.000,00 SIT. Otroci so namreč deležni življenjskega standarda, kakršnega jim zmorejo zagotoviti njihovi starši. V zvezi s toženčevimi pritožbenimi navedbami glede tega, da mu z zvišanjem preživnine za 5.586,00 SIT sodišče jemlje možnost otroka obdarovati ter mu nuditi počitnice, s čimer zmanjšuje možnost toženčevega sodelovanja pri sinovi vzgoji, pa naj bo tožencu še enkrat pojasnjeno, da le ustrezno določena preživnina otroku garantira, da bodo njegove temeljne življenske potrebe zadovoljene, zato jo je preživninski zavezanec dolžan plačevati v prisojenem znesku, v kolikor pa zmore otroku nuditi več, to ni le njegova pravica, pač pa tudi moralna dolžnost. S plačilom dosedanje preživnine, ki je po zadnji valorizaciji znašala le 12.414,00 SIT, toženec ni bistveno doprinesel k zadovoljitvi otrokovih najnujnejših življenskih potreb. Toženec naj se tudi zaveda, da mora tisti roditelj, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, vedeti v naprej s kolikšnimi preživninskimi sredstvi mesečno razpolaga, saj je v njegovi pristojnosti zadovoljevanje vseh otrokovih potreb, ne le tistih, ki se redno ponavljajo vsak mesec, pač pa tudi tistih, ki terjajo večja finančna sredstva in jih je torej zaradi pomanjkanja tekočih sredstev potrebno planirati. V kolikor pa je ustrezen preživninski prispevek odvisen le od dobre volje in lastne presoje drugega roditelja in ta ne predstavlja njegove redne obveznosti, pa to seveda ni mogoče. Na podlagi vsega povedanega je tudi že odgovorjeno, da in zakaj priložnostna darila ne predstavljajo delne izpolnitve preživninske obveznosti, enako velja za nalaganje denarja na hranilno knjižico za mladoletnega preživninskega zavezanca kot stimulacijo za boljši učni uspeh. Pritožnik ima sicer prav, da je za oblikovanje otrokove osebnosti pomembno, da ima otrok občutek, da tudi oče zanj skrbi, pa čeprav ne živi pri njem, je pa pritožbeno sodišče prepričano, da bo kljub zvišanju preživnine za (zgolj) 5.586,00 SIT mesečno oče še vedno zmogel poskrbeti za otroka tako kot doslej. Kljub številnim pritožbenim ugovorom, pa ostaja neizpodbitno dejstvo, ugotovljeno po prvo stopnem sodišču, da sedaj, ko je preživnina zvišana na 18.000,00 SIT, ta znesek predstavlja 10 % toženčevega zaslužka, dočim je v času ob določitvi preživnine le-ta predstavljal 17%, za oba otroka pa kar 34%. Ta okoliščina pa vsekakor predstavlja upoštevanja vredno spremenjeno okoliščino na strani tožene stranke. Toženec pa izpodbija tudi stroškovno odločitev v delu, ko sodišče "pozabi" na njegove stroške prevoza na prvo obravnavno v višini 3.500,00 SIT, čeprav je bila obravnava preložena izključno na zahtevo matere tožnika. Glede na vsebino navedene pritožbene navedbe, pritožnik torej očita prvostopnemu sodišču kršitev 1. odst. 156. čl. ZPP/77, ker mu to ni priznalo njegovih tako imenovanih separatnih stroškov. Po tem določilu mora namreč stranka, ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Po vpogledu v zapisnik z glavne obravnave z dne 2.10.1998, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta obravnava ni opravljala in da se je preložila na določen čas zaradi odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke, ki je svojo odsotnost telefonsko opravičil in pojasnil, da na obravnavno ne more priti, ker se mu je v Naklem pokvaril osebni avtomobil. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka svojih stroškov za prihod na to glavno obravnavo ni priglasila (in tudi ne predlagala, da se ji povrnejo ne glede na izid pravde), prav tako tega ni storila niti na obravnavi, ki se je opravila, zaradi česar prvostopno sodišče niti ni moglo kršiti navedene določbe ZPP/77, kot ji to zmotno očita pritožba. Kot že rečeno, toženec teh stroškov ni niti uveljavljal niti specificiral, da bi mu prvostopno sodišče tako imenovane separatne stroške sploh moglo prisoditi. Na podlagi povedanega se izkaže, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tudi materialno pravo prav uporabljeno in ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemljeno pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368/77 ZPP).