Jedro

Ob ugovoru, da komunalne storitve sploh niso bile opravljene, sklicevanje na zakonske obveznosti iz naslova plačevanja komunalnih storitev in okoljske dajatve in golo pojasnjevanje strukture zaračunane ocene, oprte na cenik storitev, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka I in III) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54548/2016 z dne 26. 5. 2016 razveljavi še za znesek 49,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1,14 EUR od 22. 1. 2015 naprej do plačila, - od zneska 1,14 EUR od 26. 2. 2015 naprej do plačila, - od zneska 1,14 EUR od 19. 3. 2015 naprej do plačila, - od zneska 1,14 EUR od 25. 4. 2015 naprej do plačila, - od zneska 1,14 EUR od 27. 5. 2015 naprej do plačila, - od zneska 1,14 EUR od 20. 6. 2015 naprej do plačila, - od zneska 0,07 EUR od 21. 7. 2015 naprej do plačila, - od zneska 0,07 EUR od 16. 8. 2015 naprej do plačila, - od zneska 0,94 EUR od 24. 9. 2015 naprej do plačila, - od zneska 8,69 EUR od 16. 10. 2015 naprej do plačila, - od zneska 5,24 EUR od 19. 11. 2015 naprej do plačila, - od zneska 5,24 EUR od 16. 12. 2015 naprej do plačila, - od zneska 5,24 EUR od 21. 1. 2016 naprej do plačila, - od zneska 5,24 EUR od 19. 2. 2016 naprej do plačila, - od zneska 5,83 EUR od 19. 3. 2016 naprej do plačila, - od zneska 5,83 EUR od 16. 4. 2016 naprej do plačila in za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 naprej, ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki 55,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki 196,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54548/2016 z dne 26. 5. 2016 v točki 1 za 49,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila (točka I. izreka) in za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 naprej (točka III. izreka). V preostalem je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo (za glavnico 1,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 naprej in za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR) in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Ugotovilo je, da je tožeča stranka na podlagi 47. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode za toženo stranko kot uporabnika opravljala storitve javne službe, ki jih mora uporabnik plačevati v skladu s predpisi, in sicer kot ceno za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske vode v m3 za porabljeno pitno vodo, omrežnino in okoljsko dajatev. Na podlagi 17 vtoževanih računov, ki se nanašajo na obdobje od 1. 11. 2014 do 1. 4. 2016, je tožeča stranka zahtevala plačilo zatrjevanih storitev in dajatev, sodišče pa je tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo kljub ugotovitvi, da tožeča stranka svoje obveznosti (storitev za prevzem blata iz obstoječe greznice) še ni izpolnila, češ da še ni zapadla, in kljub ugovorom tožene stranke o zgrešeni pasivni legitimaciji, neupravičenem zaračunavanju storitev in dajatev, ker storitve niso bile opravljene, o nesklepčnosti tožbe ter nekonkretiziranem tožbenem zahtevku.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točki I. in III. izreka. Uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v izpodbijanem delu z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in s povračilom pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišču očita absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1, ker kljub spornemu dejanskemu stanju (ali tožeča stranka toženo stranko sploh oskrbuje z zaračunano storitvijo javne službe - prevzem blata iz obstoječe greznice, in ali je to storitev od uveljavitve odloka in v skladu z njim sploh že kdaj opravila) ni opravilo glavne obravnave. O spornih dejstvih ni pisnih dokazov, računi opravljene storitve ne izkazujejo. Tožeča stranka na trditve tožene stranke, da zanjo ni opravila storitev javne službe, ni odgovorila. Razpis naroka je bil nujen in smiselno predlagan ob podaji dokaznega predloga za zaslišanje prič. Sodišče je kršilo določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke in se ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke, da se storitev ni izvajala in da je tožba nesklepčna. Ob podanih ugovorih tožene stranke bi morala tožeča stranka pojasniti, kako je izvajala javno službo. Svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Sodba o tem nima ustrezne obrazložitve in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo tudi ugovor tožene stranke o zgrešeni pasivni legitimaciji. Tožena stranka ni lastnik stanovanjske stavbe M. Teh ugovornih trditev tožeča stranka ni prerekala. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka stranka uporabnik storitev, je napačna in v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Odloka, ki ga sodišče samo citira. Zgolj navidezno je odgovorilo na trditve tožene stranke, da tožeča stranka za stanovanjsko stavbo Medvode nikoli ni opravila nobene storitve javne službe, ki jo zaračunava. Od uveljavitve Odloka (25. 8. 2012) ni praznila greznice, čeprav bi jo morala najmanj enkrat na tri leta. Ugotovitev o nezapadlosti terjatve je nelogična, nejasna, neobrazložena, arbitrarna, sodba pa je tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s kršitvijo 22. člena Ustave RS. Pri odločanju o višini je sodišče napačno uporabilo 36. člen Odloka, ki ga je tožeča stranka z mesečnim obračunavanjem storitev tudi napačno interpretirala. Cenik, na katerega se opira tožeča stranka in ji je sledilo sodišče, ne more samostojno določati omrežnine za greznice in okoljske dajatve. Gre za javne dajatve, ki jih država lahko predpisuje le z zakonom, lokalne skupnosti pa le ob pogojih, ki jih določa Ustava in zakon. Izvajalec javne službe ne more določiti načina obračunavanja in zapadlosti javnih dajatev, če mu tega ne predpisuje zakon.

5. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, ki poteka pretežno na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank s ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Za podlago odločbe sme vzeti le tisto procesno gradivo, ki sta ga stranki predložili sodišču pisno do točno določenega trenutka (v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v po eni pripravljalni vlogi vsake stranke - 451. in 453. člen ZPP). Pod pogoji iz 454. člena ZPP lahko izda sodbo tudi brez izvedbe naroka, med drugim v primeru spornega dejanskega stanja, o katerem je mogoče odločiti na podlagi pisnega procesnega gradiva, in če nobena stranka v pisnih vlogah ni zahtevala izvedbe naroka. V obravnavanem primeru sta bili pravdni stranki na to možnost opozorjeni, izvedbe naroka pa nista zahtevali. Z izdano sodbo brez naroka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

9. Tožeča stranka kot izvajalec obvezne lokalne javne službe od tožene stranke kot uporabnika vtožuje plačilo storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode za obdobje od aprila 2015 do marca 2016. Tožena stranka se je zahtevku uprla z ugovorom pomanjkanja pasivne legitimacije, češ da ni lastnik večstanovanjske hiše na naslovu v Občini Medvode, ker je to tretja oseba (ugovor zoper sklep o izvršbi na list. št. 11 spisa), in s tem tožena stranka ni uporabnik občinskih komunalnih storitev odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih voda, kot to določa osmi odstavek 2. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode (v nadaljevanju: Odlok2). Tožena stranka izrecnih ugovornih navedb tožene stranke o zgrešeni pasivni legitimaciji ni z ničemer prerekala. Tudi v pritožbi ponovljenim trditvam, da tožnik sploh ni lastnik obravnavane stanovanjske stavbe M., tožeča stranka ne nasprotuje, saj ni odgovorila na pritožbo. Če stranka določenih dejstev ne prereka niti izrecno niti molče, velja domneva, da neprerekana dejstva štejejo za priznana. Ob takem procesnem gradivu se izkaže, da je sodišče pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo.

10. Obveznost plačila storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode temelji na občinskem Odloku, ki ga je Občina Medvode sprejela na podlagi 149. člena ZVO-13 in Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode4. Po 3. členu te Uredbe kot tudi po 28. členu Odloka, na katerega se je oprlo sodišče, so uporabniki javne službe lastniki stavbe ali dela stavbe (fizične ali pravne osebe) na območju Občine Medvode. Ti pa so tudi zavezanci za plačilo storitev opravljanja javne službe po Uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja5 (3. točka 2. člena). Že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije bi bilo treba torej tožbeni zahtevek zavrniti najmanj v delu, ki se nanaša na ceno storitve javne službe in omrežnine (drugi odstavek 36. člena Odloka v zvezi z 21. in 20. členom Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja).

11. Pritožbi je treba pritrditi, da je zmotna in sama s seboj v nasprotju tudi presoja sodišča, da je tožeča stranka kot izvajalec lokalne javne službe v odnosu do uporabnika obravnavane stanovanjske hiše izpolnila svoje zakonske obveznosti. Tožena stranka se je namreč branila tudi z ugovorom, da ni bila uporabnik storitev javne službe niti kot občasni prebivalec obravnavane stavbe, ker z odpadno vodo ne obremenjuje okolice in ker ima svojo greznico, ki jo sama vzdržuje in prazni (navedbe na list. št. 12 in na red. št. 13 spisa). Kot pravilno opozarja pritožba, tožena stranka teh trditev ni prerekala. Nasprotno, kot je ugotovilo sodišče, je celo priznala, da storitve praznjenja blata iz greznice na tri leta (še) ni opravila, ker ta obveznost še naj ne bi zapadla. Tudi ugovornih trditev tožene stranke, da greznico lahko praznijo uporabniki stanovanjske hiše sami za svojo kmetijsko dejavnost (drugi odstavek 13. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode), tožeča stranka ni prerekala. Od tega pa je odvisno, kakšna je cena storitev, ki bi jo smela kot izvajalka javne službe obračunati uporabniku (drugi odstavek 13. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode), in plačilo okoljske dajatve. Slednja se namreč ne plačuje zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, ki nastaja v objektu na kmetijskem gospodarstvu, in se zbira v nepretočni greznici, če se uporablja kot gnojilo v skladu s predpisi (drugi odstavek 3. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi odvajanja odpadnih voda6). Kljub v sodbi sicer pravilno ugotovljeni obveznosti tožeče stranke o rednem praznjenju nepretočnih greznic in zagotavljanju odvoza ter obdelavi vsebine v komunalni čistilni napravi ali (vsaj) o prevzemu blata iz obstoječih greznic najmanj enkrat na tri leta (drugi odstavek 8. člena Odloka), je ostala s strani tožeče stranke neprerekana in s tem priznana temeljna ugovorna trditev tožene stranke, da tožeča stranka od uveljavitve občinskega Odloka v letu 2012 ni opravila nobene storitve, povezane z odvajanjem in čiščenjem komunalne in padavinske vode za obravnavano stavbo, pa tudi monitoringa, ocene obratovanja, prve meritve ali katere koli druge glavne ali pomožne komunalne storitve ne.

12. Tako se izkaže, da tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o temelju in višini vtoževane terjatve, nobenega od njiju ni zmogla, in sicer zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, da za utemeljitev tožbenega zahtevka zadošča že golo sklicevanje na zakonsko obveznost uporabnika komunalnih storitev. Ob ugovoru, da komunalne storitve sploh niso bile opravljene, sklicevanje na zakonske obveznosti iz naslova plačevanja komunalnih storitev in okoljske dajatve in golo pojasnjevanje strukture zaračunane ocene, oprte na cenik storitev, ne zadošča. Pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in Odloku, a je vseeno dvostransko in odplačno. Tožeča stranka mora dokazati, da je izpolnjevala svoje obveznosti in katere ter da tožena stranka svojih obveznosti za konkretno obdobje ni izpolnila.7

13. Ker tožeča stranka materialnopravnih pogojev za nastanek terjatve v odnosu do tožene stranke ni izkazala, je treba tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi še v preostalem delu in še sporni tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek 458. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Na ostale pritožbene navedbe ni treba odgovarjati.

14. Ker je bil predlog za izvršbo neutemeljen, je tožena stranka upravičena do povračila izvršilnih stroškov, ki jih je priglasila. Nadaljnjih pravdnih stroškov ni priglasila. Zato je izrek o njih odpadel. Tožeča stranka mora torej v zvezi s postopkom na prvi stopnji povrniti toženi stranki 55 EUR izvršilnih stroškov (sodna taksa za ugovor) v roku 8 dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka8. 15. O pritožbenih stroških je odločeno v okviru priglašenega stroškovnika na pritožbi ter po Odvetniški tarifi9, ki se uporablja v tem postopku. Odmerjene pritožbene stroške v višini 196,74 EUR, ki se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja in plačilo sodne takse, mora tožeča stranka povrniti toženi v roku 8 dni, sicer bo tudi zanje dolgovala zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku prostovoljnega roka za plačilo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2012 3 Zakon o varstvu okolja, Ur. l. RS, št. 41/04 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 88/11 in 8/12. 5 Ur. l. RS, št. 87/2012. 6 Ur. l. RS, št. 80/2012 s spremembami. 7 Prim.: VSL I Cp 1371/2013 z dne 5. 2. 2014. 8 Načelnopravno mnenje občne seje VSS, 13. 12. 2006. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015.