Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja priložil zdravniško potrdilo z dne 26. 1. 2001, iz katerega izhaja, da tožnik od 27. 12. 2000 dalje iz zdravstvenih razlogov ni sposoben za delo. Pravilno je razlogovanje obeh sodišč, da iz tega izhaja nedvomen zaključek, da dne 15. 1. 2001 ni bilo podlage za ugotovitev tožnikove neopravičene odsotnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičenih odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Posledično je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da tožnik od 3. 1. 2001 dalje ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj je bil od 27. 12. 2000 do 26. 1. 2001 v bolniškem staležu. Zato je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožnik še do danes ni predložil originalnega potrdila o upravičeni zadržanosti z dela in tudi sodišče ga ni zahtevalo. Tožena stranka sumi, da je fotokopija dokumenta, predloženega v spis, ponaredek. Sodišče je na to fotokopijo, kot verodostojen dokument, oprlo sodbo. Tožnik bi se po zaključku opravičene odsotnosti moral vrniti na delo, vendar tega do dokončnosti sklepa ni storil, s čimer je pokazal, da nima namena nadaljevati delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno in določno ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Tožena stranka sicer zatrjuje, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kar bi se smiselno lahko razumelo tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

Vendar pa tožena stranka dejansko nasprotuje verodostojnosti izdanih zdravniških potrdil in dokazni oceni sodišča v zvezi s temi listinami. To pa pomeni uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem so navedbe tožene stranke o ugotovljenem dejanskem stanju tudi netočne in zavajajoče. Sodišči svoje odločitve nista oprli le na potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, temveč predvsem na zdravniško potrdilo z dne 26. 1. 2001 (priloga A2), ki ga je tožnik predložil tudi v originalu (zapisnik glavne obravnave z dne 28. 11. 2001). Na isti obravnavi je bila zaslišana tudi tožnikova osebna zdravnica, ki je potrdila verodostojnost obeh zdravniških potrdil (z dne 26. 1. 2001 in 12. 2. 2001).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Predmet spora je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bil tožnik odsoten z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnil na delo in predvsem, ali je bil odsoten neupravičeno. Dejstvo, da je bil od 3. 1. 2001 dalje tožnik odsoten z dela, ni bilo sporno. Prav tako tudi ni bilo sporno dejstvo, da se tožnik po zaključku bolniškega staleža ni več vrnil na delo. Edino sporno dejstvo, pomembno za odločitev je tako bilo, ali je bila odsotnost upravičena ali ne.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja priložil zdravniško potrdilo z dne 26. 1. 2001, iz katerega izhaja, da tožnik od 27. 12. 2000 dalje iz zdravstvenih razlogov ni sposoben za delo. Pravilno je razlogovanje obeh sodišč, da iz tega izhaja nedvomen zaključek, da dne 15. 1. 2001 ni bil podlage za ugotovitev tožnikove neopravičene odsotnosti. Pravilen je tudi zaključek obeh sodišč, da bi pristojni organ tožene stranke predloženo zdravniško potrdilo moral upoštevati kot novo dejstvo.

Tožnik je poleg tega v ugovoru opozoril tudi na dejstvo, da iz bolniškega lista za čas od 27. 12. do 31. 12. 2000 izhaja, da mu bolniški stalež še ni zaključen. Direktor tožene stranke pa v nasprotju z navedenimi dejstvi s "sklepom" z dne 28. 2. 2001 ugovor zavrne z utemeljitvijo, da ne more ugotoviti novih dejstev.

Nenazadnje je pravilna tudi navedba v obrazložitvi prvostopne sodbe, da bi bilo tožnikovo morebitno nepravilno postopanje pri obveščanju o razlogih za odsotnost z dela, lahko podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, ne pa razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).