Jedro

Tožnik je podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ker mu tožena stranka v obdobju šestih mesecev plač za avgust, september, oktober in november 2012 ni izplačala ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je skladno z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Tožniku, ob izkazani kršitvi tožene stranke iz prvega odstavka 112. člena ZDR, ni treba posebej dokazovati še pogoja iz 110. člena ZDR, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 112. člena ZDR, subjektivni razlog pa se v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja. To pomeni, da je tožnik s tem, ko je dokazal, da so mu bile plače izplačane prepozno (dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR), izpolnil pogoj iz 110. člena ZDR, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati odpravnino v višini 1.135,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje (1. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna odškodnino namesto odpovednega roka v višini 2.714,88 EUR bruto, od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter mu plača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka je zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen del letnega dopusta za leto 2012 v višini 1.231,49 EUR bruto (3. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne 314,27 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka v ugodilnem delu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov, ki so se nanašali na ugotavljanje soglasja tožnika k zamiku rokov za plačilo plače, v zvezi s tem pa naj bi selektivno povzelo izpoved tožnika in prezrlo trditveno podlago tožene stranke. Navaja, da tožena stranka ustnega dogovora res ni zatrjevala, je pa navedla in izpovedala, da so bili zamiki rokov vezani na finančno stanje družbe, s katerimi je bil tožnik enako kot ostali zaposleni seznanjen, neodobravanja v zvezi s tem pa ni izražal. Meni, da je svojo voljo za soglasje k zamikom izplačevanja plače tožnik izrazil s konkludentnim ravnanjem. Nadalje navaja, da je tožnik zlorabil izredno odpoved, zato je nezakonita. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo trditveno podlago tožene stranke, da je tožnik vedel, da se finančno stanje tožene stranke izboljšuje ter da zaradi obsega dela zaposluje nove sodelavce, tožnik pa je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je z njo želel prisiliti toženo stranko k sprejemu predloga za dolgoročno sodelovanje, saj je vedel, da se je tožena stranka poslovno stabilizirala in pridobila redne posle, ki so omogočali redno plačevanje vseh obveznosti družbe in obetali tudi dobičke. Natančno pojasnjuje dogajanje v mesecu decembru 2012 in okoliščine glede podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika in navaja, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem A.A. in B.B. v zvezi s tem. Kot nerazumljiv in pavšalen graja zaključek sodišča, da te okoliščine ne vplivajo na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da izredne odpovedi tožnik ni podal zaradi izgube zaupanja ter nezmožnosti za nadaljnje sodelovanje s toženo stranko in da izredna odpoved tožene stranke ne predstavlja prave volje tožnika oziroma ni resna. Trdi, da tožnik ni imel volje podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnih kršitev pri izplačilu plač, temveč je šlo za pogajalsko taktiko, kar tudi podrobneje pojasnjuje. Meni, da je tožnik izredno odpoved zlorabil z namenom, da se premoženjsko okoristi oziroma škoduje toženi stranki in ne z namenom zavarovanja svojih delovnopravnih pravic. Opozarja na subjektiven odnos tožnika do izredne odpovedi in trdi, da je tožnik jasno povedal, da odpovedi ne bo podal, če bo tožena stranka sprejela pogoje za poslovno sodelovanje. Pojasnjuje svoje videnje pojma zlorabe pravic. Sodišču očita, da ni upoštevalo navedb tožene stranke v zvezi s tem in tudi ni izvedlo predlaganega dokaza, zaradi česar je sprejelo napačen zaključek glede dejanskega stanja in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno trdi, da izpodbijana sodba nima pravno relevantnih dejstev, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sodba pa ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po predpisanem postopku in iz utemeljenih razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, da je torej podal veljavno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi štirikratnega neizplačila plačil za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno določenem roku v roku šestih mesecev. Glede na to mu je prisodilo odpravnino in odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Kot podlago za svojo odločitev je pravilno upoštevalo prvi odstavek 110. člena v povezavi s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR).

6. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je tožnik soglašal z zamikom rokov za plačilo plače ter da je zlorabil institut izredne odpovedi s strani delavca. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da med strankama ni sporno, da tožena stranka tožniku v obdobju šestih mesecev plač za avgust, september in oktober in november 2012 ni izplačala ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Ugotovilo je, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi se s tožnikom ustno dogovorila za podaljšanje rokov za izplačilo plač, kar priznava tudi tožena stranka sama v pritožbi. Pri tem ni pravno odločilno, ali je bil tožnik kot delavec seznanjen z razlogi za kasnejše izplačevanje plače ali ne, ali je izražal v zvezi s tem neodobravanje in ali so bile plače nato izplačane v rokih, kot jih je napovedala tožena stranka na sestankih. Tovrstnih trditev tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot trditveno podlago za sklenjeni dogovor o zamiku izplačevanja plač. Ob odsotnosti trditev o takem (ustnem) dogovoru, sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov o obstoju takega dogovora, saj gre za dokaze, predlagane v informativne namene (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357).

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka smiselno zatrjevala, da je tožnik konkludentno pokazal, da se strinja z dogovorom o podaljševanju rokov plač, je neutemeljeno. Sodišče bi prekoračilo svoja pooblastila, če bi trditvam strank dajalo smisel in pomen, ki ga prej niso imele, s tem pa bi nasprotno stranko prikrajšalo za kontradiktorno obravnavanje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 151/2004 z dne 26. 5. 2005). Glede na to sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B. v zvezi z vprašanjem, ali je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen (usten oziroma konkludenten) dogovor o podaljšanju roka za plačilo plač v spornih mesecih.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni tožnikova resna izjava volje zaradi zlorabe instituta izredne odpovedi s strani delavca za povzročanje škode toženi stranki. Ob nespornem dejstvu, da so bile tožniku plače v spornem obdobju izplačane po izteku pogodbeno oziroma zakonsko določenega roka, in ob ugotovitvi sodišča, da tožena stranka ni zatrjevala obstoja dogovora o podaljšanju roka za plačilo plač tožniku, je za odločitev o tem, ali je izredna odpoved delavca zakonita ali ne, odločilno le, ali je tožnik izpolnil procesne pogoje za veljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. in 112. členu ZDR. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil vse zakonsko predpisane formalne obveznosti (pisno opozorilo in obvestilo inšpektorja za delo) za veljavnost izredne odpovedi.

Ob ugotovljeni kršitvi tožene stranke (zamujanje s plačilom plač tožniku), tožena stranka ne more uspeti z dokazovanjem, da je izredna odpoved zloraba pravic tožnika. Tožnik je imel ob izpolnjenem pogoju iz 112. člena ZDR po samem zakonu možnost, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, to zakonsko možnost pa je tudi izkoristil. Motivi, ki so ga vodili k temu, da je uporabil navedeno zakonsko možnost, za presojo veljavnosti odpovedi niso bistveni, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov v tej smeri.

8. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da bi moral tožnik ob izkazani kršitvi tožene stranke iz prvega odstavka 112. člena ZDR posebej dokazovati še pogoj iz 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 112. člena ZDR, subjektivni razlog pa se v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja (prim. sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 671/2014 z dne 21. 8. 2014). To pomeni, da je tožnik s tem, ko je dokazal, da so mu bile plače izplačane prepozno (dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR), izpolnil pogoj iz 110. člena ZDR, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožniku torej ni treba posebej dokazovati okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, zaradi česar je skladno z določbo drugega odstavka 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožena stranka višini prisojenih zneskov ni ugovarjala, zato je pritožbeno sodišče napravilo le uradni preizkus tega dela odločitve in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo pravilno dejansko stanje.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).