Jedro

Obramba je dokazne predloge prvič navedla šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zato jih ni mogoče presojati z vidika morebitnih kršitev pravic obrambe, ampak kot uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega S.K. s sodbo z dne 7.12.2004 spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in mu na podlagi te zakonske določbe izreklo kazen deset mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 70.760 SIT in nagrado ter potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na šest mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi v njej določno opredelil, iz katerih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo "vrne v nov postopek".

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, očitki, ki jih uveljavlja zahteva, pa so predvsem dejanske in ne pravne narave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega S.K. v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo pritožbo takratnega obsojenčevega zagovornika le kot izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka, saj je pritožnik izpodbijal sodbo iz vseh razlogov in se določno skliceval na "celotni" 370. člen ZKP. Poudarja, da je iz vsebine pritožbe razvidno, da je obsojenčev zagovornik izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje. Vložnik sicer ne pojasni, katero kršitev naj bi s takim ravnanjem storilo sodišče druge stopnje, je pa očitno, da uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Navedbam v zahtevi ni mogoče pritrditi. Iz pritožbe obdolženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je razvidno, da jo je ta vložil "v smislu določila 370. člena ZKP, zlasti zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka". V skladu s predlogom, v katerem se je zavzemal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojencu določeno kazen zniža na šest mesecev zapora in njeno izvršitev pogojno odloži za dobo dveh let, obsojenca pa oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, je obtoženčev zagovornik v obrazložitvi pritožbe utemeljil pritožbo le v tem obsegu, torej glede razloga iz 4. točke 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP.

Okvir preizkusa napadene sodbe določa pritožnik z uveljavljanjem pritožbenih razlogov, druge napake ali pomanjkljivosti, ki jih ne uveljavlja, pa lahko odpravi drugostopenjsko sodišče samo v obsegu, izrečno določenem v zakonu (1. in 2. odstavek 383. člena, 386. člen, 387. člen in 3. odstavek 392. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da mora vložnik, v konkretnem primeru je šlo za obsojenčevega zagovornika, ki je vložil pritožbo, zatrjevane pravne ali dejanske napake in pomanjkljivosti določno obrazložiti. Če tega ne stori, utemeljenosti njegovih trditev sploh ni mogoče preizkusiti. Obsojenčev zagovornik varnostnega ukrepa po 69. členu KZ v obrazložitvi pritožbe in predlogu sploh ni omenil; prvostopenjsko sodbo je izpodbijal le zaradi odločbe o obsojencu izrečeni zaporni kazni, ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Te navedbe je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presodilo, zato so nasprotna vložnikova zatrjevanja neutemeljena. Zagovornik obsojenega S.K. tudi v zahtevi ni pojasnil, s katerimi navedbami je takratni obsojenčev zagovornik v pritožbi izpodbijal dejansko stanje, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Vložnik tudi nima prav, ko s trditvami, da bi drugostopenjsko sodišče že po uradni dolžnosti moralo ugotoviti bistvene kršitve določb ZKP, ker da prvostopenjska sodba nima razlogov o relevantnih dejstvih, da je dokazna ocena je pomanjkljiva in da se je zato sploh ne da preizkusiti, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo obtožbi in prezrlo, da je oškodovanka S.C. duševno prizadeta oseba, ki ni sposobna realno oceniti dogajanja okoli sebe, niti logično izpovedovati ter da je sama povedala, da je obsojenca prijavila le zaradi raztrgane majice in udarca v lice, na sodišču pa ponazorila, kako hudo ji je, s tem da se je prijela za srce, obsojenčev zagovornik ponuja drugačno presojo verodostojnosti oškodovankinega pričevanja, kot jo je v pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Dejansko stanje obsojenčev zagovornik izpodbija tudi s trditvami, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je oškodovanka fizično močnejša od obsojenca, da je fizično nemogoče, nelogično in neverjetno, da je obsojenca na zadnjem sedežu avtomobila brcala, odrivala, vpila, pljuvala, tepla ter da je v strahu pred materjo očitno hlinila in želela opravičiti svoje pohajkovanje. Da je oškodovankina izpovedba nezanesljiva, si prizadeva vložnik dokazati tudi z nadaljnjimi trditvami, da je v kazenski zadevi, ki je tekla pred istim sodiščem in je bil zoper domnevne storilce celo odrejen pripor, izvedenec medicinske stroke ugotovil, da pri oškodovanki ni sledov posilstva, na kar se je tudi izkazalo, da je oškodovanka prijavila kaznivo dejanje posilstva, ker ji je bil odvzet mobitel. Med izpodbijanje dejanskega stanja sodijo tudi navedbe v zahtevi, da je oškodovanka v citiranem kazenskem postopku navajala, da spolnih izkušenj ni imela, čeprav je v obravnavani zadevi povedala, da je z obsojenim S.K., torej že prej, imela spolne odnose. Tudi navedbe v zahtevi, da je očitno, da obsojenec glede na svoje osebnostne lastnosti ni sposoben učinkovito varovati svojih interesov in se braniti pred sodiščem, pač pa se ob problemih zapre vase in obmolkne, obsojenčev zagovornik glede tega dejstva, ki ga sodišče v rednem postopku ni razjasnjevalo, uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V kontekstu izpodbijanja pravilnosti pravnomočne sodbe je treba presojati tudi navedbi obsojenčevega zagovornika, da bo nujno potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ugotovil oškodovankino duševno stanje, predvsem kako se ta vede v materini prisotnosti, prav tako pa da bo potrebno odrediti tudi psihiatrični pregled obdolženca zaradi ugotovitve, ali se je ta glede na svoje osebnostne lastnosti v postopku sploh sposoben učinkovito braniti. Teh dokaznih predlogov obramba v rednem postopku ni podala, pač pa jih je prvič navedla šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, zato jih tudi ni mogoče presojati z vidika morebitnih kršitev pravic obrambe, ampak kot uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Katera kršitev naj bi bila podana, ker se "obsojenec niti ni posvetoval s svojim zagovornikom", čeprav je takšno možnost imel, pa zahteva tudi ne obrazloži. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče v primeru zavrnitve zahteve obsojenca oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brezposeln, brez sredstev za preživljanje in v času vložitve zahteve pa na prestajanju zaporne kazni. Vrhovno sodišče takemu predlogu ni sledilo, saj je obsojenec še mlad človek, po poklicu zidar, da pa njegove gmotne razmere niso tako skromne, kot poskuša prikazati vložnik, priča tudi dejstvo, da si je vzel zagovornika po pooblastilu. Zaporno kazen pa je tudi že prestal. Glede na to Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo obsojenec zmogel plačati stroške postopka, ne da bi bilo pri tem ogroženo njegovo preživljanje. Ob upoštevanju naštetih okoliščin in dejstva, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu, je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP obsojencu določilo povprečnino v znesku 150.000 SIT.