Jedro

Senat je o pritožbi razpravljal na seji 8. 9. 2022. Ker po njegovi oceni ni bilo utemeljenih razlogov za opustitev dokaza z zaslišanjem udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1 sprejet sklep, da se za odpravo kršitve opravi pritožbena obravnava.

Skupni deli zgradbe v etažni lastnini so deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov posameznih delov (105. člen SPZ). Med njimi SZ-1 v 5. členu našteva stopnišča, vhodne vetrolove, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostore za odlaganje odpadkov in druge prostore, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Lahko (ne nujno) pa etažni lastniki, če nekateri skupni deli služijo le nekaterim posameznim delom, te določijo kot posebne skupne dele (prim. 20. člen SZ-1).

V skladu z 19. členom ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Ne glede na to določbo izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe (20. člen ZVEtL-1).

Ob tem zavedanju in ob odsotnosti vsakršnih trditev o pravnem naslovu, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice oziroma za transformacijo ali določitev skupnih delov kot posebnih skupnih delov, zaključek, da je prišlo do priposestvovanja, nikakor ni mogoč. Gola dolgoletna uporaba (dotlej nedvomno in nesporno) skupnega dela ter izključitev drugih lastnikov od uporabe kljub še tako velikemu vložku ni mogla pripeljati do pridobitve lastninske pravice na skupnem prostoru, četudi bi se pritožnikoma to zdelo prav(ično).

Predlagatelj pridobitev teh dveh delov, ki predstavljata pokrit balkon oziroma verando (ali “gank“) ob njegovem stanovanju v prvem nadstropju izkazuje z darilno pogodbo (priloga A 4 v spisu). Besedilo darilne pogodbe takšno razlago vsekakor omogoča oziroma je ne izključuje. Ker je v pogodbi govora o odgovarjajočem deležu skupnih prostorov, pa bi bila (glede na to, kaj bi se ugotovilo o dotedanji uporabi prostorov) možna tudi razlaga, za kakršno sta se zavzemala pritožnika, torej, da gre za skupni prostor. A (z zaslišanji udeležencev postopka dopolnjeni) dokazni postopek njune razlage (in njunih trditev, da so vsi solastniki tam shranjevali pridelke, rože, sušili perilo ...) ni potrdil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo etažno lastnino na stavbi na naslovu ... (I. točka izreka); ugotovilo posamezne dele stavbe (II. točka izreka) in za vsak posamezni del ugotovilo imetnike oz. imetnika lastninske pravice (V. točka izreka); ugotovilo splošne skupne dele stavbe - zemljiško parcelo in posamezne dele, pri katerih je vzpostavilo solastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (III. točka izreka) ter ugotovilo posebna skupna dela stavbe, kjer se vzpostavi lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe z ident. št. 0000-2 (IV. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta nasprotni udeleženec A. A. in udeleženka B. B. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da predstavlja posamezni del z ident. št. 0000-6 splošni skupni del stavbe, v solastnini vsakokratnih lastnikov vseh treh posameznih delov stavbe; dela stavbe 0000-7 in 0000-8 pa posebna skupna dela, kjer se vzpostavi lastninska pravica v korist posameznega dela stavbe z ident. št. 0000-2. Opozarjata, da sodišče v zvezi z njunimi trditvami, da gre pri prostoru z ident. št. 0000-6 za njuno izključno last (zatrjujeta priposestvovanje zaradi več kot dvajsetletne uporabe prostora v dogovoru z ostalimi solastniki), ni izvajalo dokazov. Predlagala sta zaslišanje strank in svojega sina (najemnika) ter listinske dokaze – nepodpisani dogovor s 4. 3. 2013, ki ga je pripravil predlagatelj in račune za opravljena dela in material. Glede delov stavbe 0000-7 in 0000-8 povzemata trditve, da je bila uporaba do tedaj, ko si je predlagatelj verando nezakonito prilastil, skupna – šlo je za hodnik (“gank“), uporabljali so ga za shranjevanje pridelkov, rož in občasno za sušenje perila. Očitata, da ju sodišče ni zaslišalo o tem, kaj sta bila prostora ob sklenitvi darilne pogodbe 14. 11. 1986 in pred tem. Sklicujeta se tudi na popis in cenitev s 1. 7. 1960. 3. Predlagatelj in nasprotna udeleženka na pritožbo nista odgovorila.

4. Senat je o pritožbi razpravljal na seji 8. 9. 2022. Ker po njegovi oceni ni bilo utemeljenih razlogov za opustitev dokaza z zaslišanjem udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil na podlagi 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ter 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sprejet sklep, da se za odpravo kršitve opravi pritožbena obravnava. V skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP je senat hkrati odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, saj ne gre za zapleteno zadevo glede dejanskih in pravnih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

5. Na pritožbeni obravnavi je sodišče zaslišalo vse udeležence postopka in pregledalo listinsko gradivo v spisu.

6. Pritožba ni utemeljena.

_O pravni podlagi_

7. Skupni deli zgradbe v etažni lastnini so deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov posameznih delov (glej 105. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Med njimi Stanovanjski zakon (SZ-1) v 5. členu našteva stopnišča, vhodne vetrolove, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostore za odlaganje odpadkov in druge prostore, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Lahko (ne nujno) pa etažni lastniki, če nekateri skupni deli služijo le nekaterim posameznim delom, te določijo kot posebne skupne dele (prim. 20. člen SZ-1). Po četrtem odstavku 105. člena SPZ je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.

8. V skladu z 19. členom ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Ne glede na to določbo izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe (20. člen ZVEtL-1).

_O skupnem delu 0000-6_

9. Pritožnika za pridobitev tega spornega dela (izdelane sobe na neizdelanem skupnem podstrešju) nista predložila nobenega pravnega naslova, ki bi izkazoval pravni temelj pridobitve (samo1) lastninske pravice. Prav tako nista predložila pravnega naslova, ki bi izkazoval povezanost (uporabe) njunega posameznega dela stavbe z delom 0000-6 v obdobju od nastanka etažne lastnine, torej od leta 1986, ko je bila sklenjena darilna pogodba. Na kakšnem pravnem naslovu temeljita dobro vero za svoje (zatrjevano) priposestvovanje spornega dela, nista pojasnila niti v pritožbenem postopku. Nasprotno. Udeleženka je iskreno izpovedala, da se zaveda, da z možem nista mogla postati lastnika podstrešne sobe samo zato, ker jo je njun (tedaj tudi že polnoletni) sin preuredil.2 Ob tem zavedanju in ob odsotnosti vsakršnih trditev o pravnem naslovu, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice oziroma za transformacijo ali določitev skupnih delov kot posebnih skupnih delov, zaključek, da je prišlo do priposestvovanja, nikakor ni mogoč. Gola dolgoletna uporaba (dotlej nedvomno in nesporno) skupnega dela ter izključitev drugih lastnikov od uporabe kljub še tako velikemu vložku ni mogla pripeljati do pridobitve lastninske pravice na skupnem prostoru, četudi bi se pritožnikoma to zdelo prav(ično).

10. Dokazno oceno listin, ki jo je v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napravilo sodišče prve stopnje (posebej najemne pogodbe s 1. 4. 2015, sklenjene s sinom pritožnikov, iz katere povsem jasno izhaja, da so lastniki spornega prostora vsi etažni lastniki oz. tedaj še navidezni solastniki), in ji pritrjuje pritožbeno sodišče, torej potrjujejo tudi izpovedi udeležencev postopka. Nepodpisani osnutek dogovora o fizični delitvi stavbe s 4. 3. 2013, do katerega se je povsem pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, dokazne ocene ne more spremeniti. Popis in cenitev s 1. 7. 1960 pa glede na to, da je etažna lastnina nastala z darilno pogodbo s 14. 11. 1986, ne moreta biti odločilna.

_O posebnih skupnih delih 0000-7 in 0000-8_

11. Predlagatelj pridobitev teh dveh delov, ki predstavljata pokrit balkon oziroma verando (ali “gank“) ob njegovem stanovanju v prvem nadstropju izkazuje z darilno pogodbo (priloga A 4 v spisu). Besedilo darilne pogodbe takšno razlago vsekakor omogoča oziroma je ne izključuje.3 Ker je v pogodbi govora o odgovarjajočem deležu skupnih prostorov, pa bi bila (glede na to, kaj bi se ugotovilo o dotedanji uporabi prostorov) možna tudi razlaga, za kakršno sta se zavzemala pritožnika, torej, da gre za skupni prostor. A (z zaslišanji udeležencev postopka dopolnjeni) dokazni postopek njune razlage (in njunih trditev, da so vsi solastniki tam shranjevali pridelke, rože, sušili perilo ...) ni potrdil. Pritožbeno sodišče tako na podlagi zaslišanj vseh udeležencev postopka ugotavlja, da je bila sporna veranda ves čas obstoja etažne lastnine del stanovanja v prvem nadstropju oziroma je služila le temu stanovanju, torej stanovanju, ki je sedaj v lasti predlagatelja; do materine (darovalkine) smrti pa ga je skupaj z njim uporabljala tudi mati. Iz izpovedi pritožnikov sicer izhaja, da sta na balkon, “gank“ ali pokrito verando prihajala tudi ona, a povsem jasno je, da po maminem naročilu in za njene potrebe, ne pa, da bi tam shranjevala svoje pridelke, rože ali sušila perilo. Udeleženka B. B. je prepričljivo izpovedala, da na verandi ni hranila svojih stvari, da za to ni bilo potrebe in je tudi sedaj ni, le dostop je bil do mamine smrti prost. Podobno je izpovedal tudi nasprotni udeleženec. Razloga, da jima ne bi verjelo, pritožbeno sodišče ne najde. Po prepričanju sodišča je razumljivo, da je mati, ki je imela očitno z vsemi otroki in snahama lepe in pristne odnose ter so jo vsi obiskovali in ji nesebično pomagali, dopuščala dostop na sporno verando. Po drugi strani pa je povsem jasno, da sta jo uporabljala le skupaj s predlagateljem, po sklenitvi darilne pogodbe lastnikom stanovanja v prvem nadstropju, ostali pa zgolj po njenem naročilu, torej zanjo. Dokazno oceno listin, ki jo je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napravilo sodišče prve stopnje in ji pritrjuje pritožbeno sodišče, torej potrjujejo tudi izpovedi udeležencev postopka.

12. Zaključek sodišča prve stopnje, da ta dela služita le predlagateljevemu posameznemu delu in je bilo tako že ob sklenitvi darilne pogodbe, je torej pravilen. Pravilen je zato sklep, da gre za posebna skupna dela stavbe, ki pripadata vsakokratnemu lastniku posameznega dela z ident. št. 0000-2.4 _Odločitev o pritožbi in podlaga zanjo_

13. Dopolnjen dokazni postopek (1. odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1) je torej pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1).

14. ZVEtL-1 nima posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, zato se uporabljajo določbe ZNP-1. Ta v 1. odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Vsak udeleženec zato sam krije stroške pritožbenega postopka.

1 Torej ne skupne lastnine skupnih delov. 2 Trditvam, da jo je preuredil na svoje in njune stroške ostali udeleženci niso niti nasprotovali, sicer pa za pridobitev lastninske pravice na skupnem prostoru niso pravno odločilne. 3 Balkon praviloma pripada stanovanju ob katerem se nahaja. Za pridobitev sestavnega dela stanovanja je bistveno, da gre za njegov del. Ali je (vsak) del naveden v pravnem naslovu, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice, ni odločilno. V tem (najpogostejšem) primeru balkon niti ni poseben skupni del, ampak sestavina posameznega dela. V tej zadevi je situacija videti drugačna, ker stavba do sklenitve darilne pogodbe ni bila v lasti več oseb. 4 Mogoča (a v dejanskem smislu nič drugačna) pa bi bila celo lastninska rešitev, nakazana v 3. opombi zgoraj.