Jedro

Če ravnanje tretjega pomena izključnega vzroka za škodo (primerjaj drugi odstavek 177. člena ZOR), prispevek tretjega objektvino odgovorne osebe ne oprošča delno objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanca. Njena odgovornost v takšnem primeru je solidarna s tretjim. Po prvem odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti (torej oškodovancu) za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Ugovor objektivno odškodninsko odgovorne osebe, češ da bi bilo treba ugotavljati (morebitni) delež tretjega in objektivno odgovorne osebe v odškodninskem sporu, torej ni utemeljen. To je vprašanje, ki zadeva notranjo razmerje med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma in o katerem se odloča v regresni pravdi med njima.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (namesto 10.800.000,00 SIT) 9.300.000,00 SIT odškodnine in ji povrniti (namesto 1.160.258,00 SIT) 839.716,50 SIT SIT stroškov pravdnega postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 61.120,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.800.000,00 SIT in mu povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 1.160.258,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Kar je tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteval več, je sodišče prve stopnje kot pretirano zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. Sodbo izpodbija v njenem ugodilnem delu za znesek, ki presega 7.000.000,00 SIT odškodnine, in v odločitvi o stroških pravdnega postopka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma skrajno podrejeno, da dosojeno odškodnino zniža tako, da bo v skladu s sodno prakso, vse pa s stroškovno posledico.

Glede temelja odškodninske odgovornosti meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo, saj je do nezgode prišlo zaradi slabo očiščene ceste, kar ni njena odgovornost oziroma odgovornost njene zavarovanke. Odškodnina v celoti in po posameznih postavkah je dosojena močno pretirano. V kolikor bi bila dosojena odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik, pravična in primerna, je vprašanje, kolikšna bi bila primerna odškodnina za resnično težko poškodbo. Tožnikovim poškodbam bi ustrezala odškodnina v skupni višini 7.000.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 2.700.000,00 SIT, strah 500.000,00 SIT, duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500.000,00 SIT. Vse, kar je dosojeno nad tem, je pretirano. Absolutno je pretirana odškodnina za telesne bolečine. Četudi je bil tožnik kar nekaj časa v bolniškem staležu in podvržen operativnim posegom in s tem povezanimi hospitalizacijami, tega ni moč ovrednotiti v tako visokem znesku, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kar zadeva strah, se tožnik, glede na poškodbe, ni mogel bati za svoje življenje, prav tako pa ni obstajal strah, da ne bi mogel hoditi ali da bi celo ostal brez noge.

Poleg individualizacije odškodnine mora obstajati tudi objektivni vzrok za strah. Navedbe o tem, da je bil tožnik v strahu za svoj posel, nimajo močne podlage, ker je kljub njegovi daljši odsotnosti posel tekel normalno naprej. Pa tudi, če bi držale navedbe o tem, strah za posel ni pravno priznana škoda. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dosojena previsoko. Primerjalno gledano, gre "le" za poškodbo noge, ki je tožnik ni izgubila, z njo giba, hodi in je le malo omejen pri tem.

Toženka noče zmanjševati pomena tožnikovih poškodb, vendar je pri tem potrebno ostati realen in višino odškodnine odmerjati v skladu s sodno prakso. Poleg tega toženka v spisu ni našla dokaza o tem, da bi moral tožnik v opravljanje svojega dela vlagati več truda, kot ga je pred nesrečo. Sodišče je o tem odločalo kot o nespornem dejstvu, čeprav o tem sploh ni bilo govora med postopkom, zato to predstavlja kršitev postopka. Kar zadeva stroškovni del sodbe, sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati vseh stroškov, saj je v pravdi le delno uspel in je zato upravičen le do povračila sorazmernega dela stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga stroškovno zavrnitev toženkine pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe najprej preizkusilo v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravila postopka, ker je v izpodbijani sodbi ugotovilo kot nesporno dejstvo, da mora tožnik v svoje delo vlagati dosti več truda, kot ga je pred škodnim dogodkom konec leta 1996, pritožnica pa v spisu ne najde nobenega dokaza za to. Glede tega je treba zapisati dvoje. Prvič ne drži, da bi sodišče prve stopnje omenjeno ugotovitev v izpodbijani sodbi tretiralo kot nesporno med strankama, saj kaj takega enostavno ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Drugič pa tudi ni res, da v spisu ni dokaza o tem, da mora tožnik v svoje delo vlagati dosti več truda, kot ga je moral pred prometno nesrečo. Zaslišan kot stranka na naroku dne 4. aprila 2002, je namreč povedal (toženka pa temu ni oporekala), da je njegovo delo terensko ter zahteva zdravega, aktivnega in mobilnega človeka (izpoved na list. št. 25 spisa) in hkrati, da se zaradi poškodbe leve goleni izogiba hoji po stopnicah, da mora paziti, ko vstaja s stola, ko gre iz avtomobila, da ne more teči in da tudi ne zmore hitre hoje (izpoved na list. št. 26 spisa).

Podobno stanje je opisal tudi izvedenec medicinske stroke specialist kirurg - travmatolog mag. Matej C. v izvedenskem mnenju ter njegovi dopolnitvi. Navedeno pomeni, da pritožbeni očitek v smeri kršitve določbe 214. člena ZPP oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem okviru ni utemeljen.

V pritožbeni fazi je še sporna odgovornost za škodni dogodek 27. novembra 1996, v katerem je tožniku nastala škoda, delno tudi obseg nepremoženjske škode ter višina odškodnine zanjo.

O temelju - odgovornosti za škodni dogodek: Dne 27. novembra 1996 se je zavarovanka tožene stranke peljala s svojim osebnim avtomobilom po cesti v Krškem. Ko je pripeljala v levi ovinek, je začelo njeno vozilo zanašati, trčila je v cestni robnik, nakar jo je odbilo v levo na pločnik na nasprotni strani vozišča, tam pa je trčila v pešca - tožnika.

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (prvi odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki je še veljal v času nastanka škodnega dogodka - glej prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Toženka je v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 28. marca 2002 zatrjevala, da njena zavarovanka kot imetnica nevarne stvari v danem primeru ne more biti v celoti odgovorna za nastalo škodo. Del odgovornosti naj bi bilo (tudi) na strani vzdrževalca ceste, ker ni (dovolj) posipal ceste, saj je bila ta v času prometne nesreče poledenela. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da bi se toženka oprostila dela odgovornosti za nastalo škodo le, če bi dokazala delno sokrivdo oškodovanca zanjo, medtem ko zatrjevana delna sokrivda tretje osebe (v obravnavanem primeru vzdrževalca ceste) po mnenju sodišča prve stopnje v tem postopku ni relevantna.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno povsem pravilno. Četrti odstavek 177. člena ZOR določa, da v primeru, če je za škodo kriv kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari, dolžan pa jo je poravnati v sorazmerju s svojo krivdo. Če torej ravnanje tretjega nima pomena izključnega vzroka za škodo (primerjaj drugi odstavek 177. člena ZOR), kot v obravnavanem primeru, prispevek tretjega objektivno odgovorne osebe ne oprošča delno objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanca. Njena odgovornost v takšnem primeru je solidarna s tretjim. Po prvem odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti (torej vsaka solidarno odškodninsko odgovorna oseba) odgovarja upniku (torej oškodovancu) za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Ugovor, češ da bi bilo treba ugotavljati (morebitni) delež tretjega in objektivno odgovorne osebe v odškodninskem sporu, torej ni utemeljen.

To je vprašanje, ki zadeva notranjo razmerje med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma in o katerem se odloča v regresni pravdi med njima.

O obsegu nepremoženjske škode in odškodnini zanjo:

1. Telesne bolečine Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in intenziteti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik, pritožnica ne izpodbija in se zato pritožbeno sodišče v izogib podvajanju na tem mestu nanje le sklicuje. Vse dejanske ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo prvostopenjsko presojo, da je tožnikov tožbeni zahtevek glede odškodnine za telesne bolečine do višine 4.500.000,00 SIT utemeljen.

Posebno težo za določitev take višine odškodnine pritožbeno sodišče vidi v intenziteti telesnih bolečin v času po vseh štirih operativnih posegih in številnih nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje zdrobljenega zloma zgornjega dela tožnikove leve goleni. Čeprav je šlo "le" za poškodbo noge, kot je zapisano v pritožbi, je treba zdrobljeni zlom zgornjega dela leve goleni, ki ga je utrpel tožnik, šteti kot težko telesno poškodbo - tako jo je ocenil tudi medicinski izvedenec v svojem mnenju. Zaradi nje je tožniku nastala izredno močna kožna oteklina, ki se je na zunaj kazala kot mehurji, oža nad mehurji pa je odmrla, zaradi česar je bilo treba iz solidnega mavca napraviti mavčevo korito, ki je omogočalo redno negovanje zaradi odmrle kože nastalih odprtih ran. Pri oškodovancu je prišlo tudi do deformacije leve goleni v varus položaj, kar pomeni navznoter zvito levo golen oziroma nepravilno razporejenost sil v kolenskem sklepu.

Da bi preprečili popoškodbeno artrozo, ki se zaradi tega lahko razvije, so morali oškodovancu napraviti še tako imenovano korektivno osteotomijo in ker to ni pomagalo, še mozaik plastiko. Zaradi vsega navedenega in tudi ostalega, kar tu ni bilo posebej poudarjeno, izhaja pa iz sodbe sodišče prve stopnje, na prvi stopnji dosojena odškodnina ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR in dosojenim odškodninam v drugih podobnih primerih.

2. Strah Dejanske ugotovitve, ki so na razpolago glede obsega primarnega in sekundarnega strahu, so v izpodbijani sodbi obsežne. Pritožnica teh ne izpodbija, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal strah za usodo svoje firme oziroma meni, da tovrstni strah sploh ni pravno priznana škoda. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s pritožnico, da strah oškodovanca za usodo njegove firme oziroma njegovega posla ni pravno priznana nepremoženjska škoda. Vendar hkrati ocenjuje, da sodišče prve stopnje tožniku ni imelo namena in tudi ni dosodilo odškodnino iz tega naslova, temveč je le ugotovilo, da si je tožnik v tej zvezi poiskal strokovno pomoč in v tem videlo dodaten dokaz o intenzivnosti njegovega (sekundarnega) strahu pred morebitnimi posledicami zdravljenja. Zato je pritožbeno sodišče v okviru te odškodninske postavke le še preverilo toženkine pritožbene trditve, da je bila odškodnina zanjo dosojena previsoko. Po presoji pritožbenega sodišča to ne drži. Tožnik je utrpel hud primarni strah, saj je videl, kako je avto udaril vanj in ob udarcu glave ob tla celo pomislil, da bo umrl. Ko je občutil, da ne more premikati noge, se je zbal, da ima poškodovano hrbtenico in da bo ostal paraliziran. Četudi se ni pričakovalo in dejansko tudi ni prišlo do katastrofalnih posledic, kot je amputacija noge, na kar v pritožbi opozarja pritožnica, je bil tudi sekundarni tožnikov strah zelo intenziven in glede na številne komplikacije poškodbe tudi dolgotrajen. Oškodovanec se je upravičeno intenzivno bal za uspeh zdravljenja več kot leto dni po poškodbi, potem pa še pred operativnima posegoma štiri oziroma pet let po poškodbi, pri čemer se je zavedal, da tudi nadaljnji operativni posegi ne bodo stoodstotno rešili njegovih težav. Take ugotovitve pomenijo, da je dosojena odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT za strah primerna. 3. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti Je pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni upoštevalo vsa izhodišča za pravilno uporabo pravnega standarda "pravična denarna odškodnina", pri čemer za neprimernost na prvi stopnji dosojene odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT govorijo predvsem drugi primerljivi primeri. Primerna satisfakcija za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje, po oceni pritožbenega sodišča znaša 3.500.000,00 SIT.

Višja odškodnina, dosojena na račun zmanjšane gibljivosti levega kolena manjše stopnje in nestabilnosti levega kolenskega sklepa v eni smeri, kar tožniku povzroča predvsem (oziroma le) težave s hojo, bi presegla pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, šla pa tudi na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati za 1.500.000,00 SIT odškodnine manj, kot po prvi sodbi, skupaj torej 9.300.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe temelji na določbi 4. točke

358. člena ZPP.

O stroških: Delna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi delno spremembo prvostopenjske odločitve o pravdnih stroških, nastalih med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je, upoštevajoč, da je bil sporen tudi temelj, uspel s približno 84 % svojega zahtevka, zaradi česar bi mu bila toženka od priznanih 1.160.258,00 SIT dolžna plačati

974.616,70 SIT. Na drugi strani, ker je toženka uspela s preostalimi 16 %, bi ji moral tožnik povrniti temu sorazmeren del njenih stroškov. Sodišče prve stopnje jih zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je tožnik uspel z večino svojega zahtevka, ni odmerjalo. Zato je to storilo pritožbeno sodišče, in sicer v okviru določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Skupaj je toženki priznalo 843.126,00 SIT stroškov pravdnega postopka, v čemer so zajeti stroški za: sestavo odgovora na tožbo v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 14 OT), sestavo prve pripravljalne vloge v višini priglašenih 800 točk (1. točka tar. št. 14 OT), sestavo nadaljnjih treh pripravljalnih vlog za vsako v višini po 750 točk (2. točka tar. št. 14 OT), zastopanje na prvem naroku v višini priglašenih 600 točk (1. točka tar. št. 15 OT), zastopanje na drugem naroku v višini 275 točk (2. točka tar. št. 15 OT), dvakratno odsotnost iz pisarne vsakič po 80 točk (tretji odstavek 13. člena OT), od vsega tega materialni stroški v višini 2 % , to je 10.170,00 SIT, ter 19 % davek na dodano vrednost v višini 96.615,00 SIT, pa še kilometrino za relacijo Brežice - Ljubljana - Brežice dvakrat po

14.000,00 SIT, takso za odgovor na pritožbo v višini 104.000,00 SIT (drugi odstavek tar. št. 1 ZST) in izvedenino v višini 109.841,00 SIT. Od skupnega seštevka bi moral tožnik toženki povrniti 134.900,20 SIT pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih terjatev (974.616,70 SIT - 134.900,20 SIT) mora toženka tožniku povrniti

839.716,50 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. V tem smislu je tudi spremenjena sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni uspeh toženke je približno tretjinski. Po odmeri pritožbenega sodišča znašajo vsi potrebni toženkini stroški pritožbenega postopka 183.360,00 SIT. V tem znesku so vsebovani stroški za sestavo pritožbe v višini 750 točk (1. točka tar. št. 16 OT), končno poročilo stranki v višini 50 točk (1. točka tar. št. 34 OT), od tega 2 % materialni stroški (1.760,00 SIT) ter 20 % davek na dodano vrednost (17.600,00 SIT) ter sodna taksa za pritožbo v višini

76.000,00 SIT (1. točka tar. št. 3 ZST). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, ker so že vsebovani v drugih priznanih stroškovnih postavkah. Glede na uspeh mora tožnik toženki povrniti 61.120,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Tožnik je dolžan kriti tudi sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Po mnenju pritožbenega sodišča stroški za odgovor namreč niso bili potrebni, saj njegova vsebina ni v ničemer prispevala h končni odločitvi tega sodišča.