Jedro

Ker so se trditve o tem, ali je tožnik padel z vrha tobogana, torej z višine 1,70 m razhajale, sta sodišči po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da je padel z železne vezne prečke na toboganu, v višini približno 0,5 m, pri čemer bi se lahko poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju. Zaradi te ugotovitve pa je pretrgana vzročna zveza med toboganom kot nevarno stvarjo in tožnikovo škodo, saj tožnik igrala ni uporabljal v skladu z njegovim namenom, to je vzpenjanjem in spuščanjem po toboganu. Prav vseeno je, ali je imel tobogan lovilno ograjo ali mrežo, ker je tožnik padel z železne prečke, lahko pa bi se poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju. Ker torej škoda, ki jo je utrpel tožnik, ni neposredno povezana s toboganom kot nevarno stvarjo, je tožena stranka oziroma intervenientka na njeni strani (četrti odstavek 201. člena ZPP) dokazala, da nevarni tobogan ni bil vzrok poškodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati 2.050.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.9.2001 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot gojenec tožene stranke 27.7.1998 zvečer na letovanju v ... Zaradi poškodbe je utrpel nepremoženjsko škodo in ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, je določilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 800.000 tolarjev, za strah 100.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 tolarjev in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev. Proti taki sodbi so se pritožili obe pravdni stranki in intervenientka na strani tožene stranke, toda sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je intervenientka na strani tožene stranke pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali podrejeno, razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča. Protestira proti zapisu, da tožena stranka in intervenientka nista ugovarjali določenim navedbam, saj sta prerekali "vse navedbe tožeče stranke v tožbi". Zato navaja, da vztraja pri navedbah pritožbe. Meni, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke in sodišču očita, da ni razložilo zakaj šteje tobogan za nevarno stvar in zakaj naj bi bila tožena stranka odgovorna zanj. Sodiščema očita, da nista navedli pravne podlage za tako stališče, sklicevanje pritožbenega sodišča, "naj bi bil tobogan zaupan toženi stranki, pa v spisovnih podatkih nima podlage, saj ta trditev (ki je bila prerekana) ni z ničemer izkazana". Zato naj bi tudi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču še očita, da ni odgovorilo na pritožbo, češ da ni navedlo podlage sodbe. Na koncu navaja, da ni izkazano, da tožena stranka odgovarja za tobogan in da ji tudi krivdne odgovornosti ni mogoče očitati. Tožena stranka in intervenientka na njeni strani sta vseskozi navajali, da tobogan ni nevarna stvar in višje sodišče se o tem ni izreklo. Prav tako ni upoštevalo ugovora o zavlačevanju z operativnimi posegi. V zvezi s prisojeno odškodnino meni, da je močno pretirana.

Po 375. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 26/99 - 2/04) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Vročena je bila tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah zahtevkov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato sklicevanje revidentke na tisto, kar je navedeno v tožbi ali v pritožbi, revizijsko sodišče ne upošteva. Revizija je izredno pravno sredstvo (367. člen ZPP), ki ga sme vložiti le strokovno usposobljena oseba (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP), zato je treba v reviziji napisati vse razloge in jih ustrezno utemeljiti.

Kolikor revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi tega, ker sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da je tožena stranka odgovorna na podlagi vzročnosti, je utemeljena. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pojasnjuje, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost. Navedene predpostavke se med seboj prepletajo in v obravnavanem primeru nista izkazani odgovornost in vzročna zveza.

V prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), je določeno, da mora škodo povrniti tisti, kdor jo povzroči; v drugem in tretjem odstavku pa je izjemoma predvidena tudi odgovornost ne glede na krivdo. Tako se domneva, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je tožnik poškodoval pri igri, ko je padel s tobogana železne konstrukcije, ki meri v višino 1,70 m. Nesreča se je zgodila na igrišču, na katerem so se sicer redko igrali zaradi betonske podlage, betonskih plošč (četrti odstavek na 6. strani prve sodbe in zadnji odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča). Tobogan sam po sebi ni nevaren, če je narejen kot primerno igralo za otroke, toda konkretni tobogan je bil nevaren zaradi svoje konstrukcije in podlage, na katero je bil nameščen, saj je bil precej visok in ni imel zaščitne ograje ali lovilne mreže. Ker so se trditve o tem, ali je tožnik padel z vrha tobogana, torej z višine 1,70 m razhajale, sta sodišči po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da je padel z železne vezne prečke na toboganu, v višini približno 0,5 m, pri čemer bi se lahko poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju (prvi odstavek na 7. strani prve sodbe). Zaradi te ugotovitve pa je pretrgana vzročna zveza med toboganom kot nevarno stvarjo in tožnikovo škodo, saj tožnik igrala ni uporabljal v skladu z njegovim namenom, to je vzpenjanjem in spuščanjem po toboganu. Prav vseeno je, ali je imel tobogan lovilno ograjo ali mrežo, ker je tožnik padel z železne prečke, lahko pa bi se poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju. Ker torej škoda, ki jo je utrpel tožnik, ni neposredno povezana s toboganom kot nevarno stvarjo, je tožena stranka oziroma intervenientka na njeni strani (četrti odstavek 201. člena ZPP) dokazala, da nevarni tobogan ni bil vzrok poškodbe. Zato sta sodišči zmotno sodili, da je tožena stranka odgovorna na podlagi vzročnosti. Ker ni izkazana objektivna odgovornost, bosta morali sodišči ponovno presoditi, če gre za subjektivno odgovornost tožene stranke, torej za odgovornost na podlagi krivde. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer navajalo določena dejstva in menilo, da tožena stranka ni kriva (prvi odstavek na 8. strani sodbe), toda ker sta sodišči tudi ugotovili, da tudi tožnik ni prispeval k nastali škodi (prvi odstavek na 4. strani sodbe pritožbenega sodišča), bo treba popolneje ugotoviti dejansko stanje in natančno oceniti vse okoliščine primera.

Ker torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, razloženo in ocenjeno, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo izpodbijani sodbi. Ker bo sodišče prve stopnje na koncu postopka glede na uspeh pravdnih strank ponovno odločalo o pravdnih stroških, je po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo odločitev o revizijskih stroških.