Jedro

Pravni interes za vložitev ugovora ima dolžnik, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Upnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da ni prišlo do realizacije sklepa o izvršbi in da ni bilo poseženo na premoženje dolžnikov. Poleg tega, da bi bilo v okviru izvršbe prisilno poseženo na premoženje dolžnikov, tudi ni razvidno iz spisa. Ko je sodišče prve stopnje ustavilo izvršilni postopek in ko v ustavljenem postopku ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj, bi morala dolžnika konkretizirano navajati v čem bi jima vsebinska odločitev o ugovoru prinesla konkretno in neposredno pravno korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka). Zemljiški knjigi je odredilo razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj, razvidnih iz te točke (II. točka izreka). Zavrglo je ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da upnik po vložitvi ugovora dolžnikov umaknil predlog za izvršbo. Zaradi ustavitve postopka ni meritorno odločalo o vloženem pravnem sredstvu.

2. Zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnja vlagata pritožbo dolžnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da sklep o ustavitvi izvršbe v primeru, ko je postopek odločanja o pravnem sredstvu še v teku, pomeni le konec oprave izvršbe in ne izvršilnega postopka v celoti (tako sklep Višjega sodišča v Mariboru II Ip 700/2017). V takšnem primeru se izvršilni postopek konča v celoti šele s pravnomočno odločitvijo o pravnih sredstvih, ki so bila do trenutka ustavitve izvršbe že vložena, pa o njih še ni bilo odločeno (temu sledi tudi sodna praksa Ustavnega sodišča RS, odločba Up-1273/2007). Sodišče je bilo dolžno sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe o vloženem ugovoru dolžnikov, kljub kasnejši upnikovi izjavi o umiku predloga za izvršbo, ter odločitev obrazložiti, česar ni storilo. S tem je bila dolžnikoma odvzeta možnost izpodbijanja odločitve s pritožbo. Ko zakon dopusti določeno pravno sredstvo, mora biti stranki zagotovljeno, da pravno sredstvo učinkovito uveljavi (23. člen Ustave RS). Uveljavljanje pravnega sredstva ne zajema zgolj pravice do začetka postopka, ampak tudi pravico, da sodišče vodi postopek v skladu z zakonom in konča. Tega v tem primeru ni storilo oziroma je kljub ugovoru dolžnikov, ki sta ga vložila še pred upnikovim umikom predloga za izvršbo, v celoti ustavilo izvršilni postopek. Gre za kršitev ustavnih pravic dolžnikov iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Predvsem je treba upoštevati, da odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka ni nujno vedno v korist dolžnika. Pomembno je za morebitni nadaljnji postopek nasprotne izvršbe ali pravdni postopek, v katerem bosta dolžnika, kolikor bo ugotovljeno, da je bil sklep o izvršbi (delno) neutemeljeno izdan, lahko zahtevala vrnitev zneskov, ki so bili dolžnikoma še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi neutemeljeno odtegnjeni. Pravno zmotno je tudi stališče, da sodišče v izvršbi ne sme presojati vsebine notarskega zapisa sporazuma in da zato dolžnika v izvršbi ne moreta izpodbijati vsebine tega pravnega posla z uveljavljanjem ničnosti. Stališče v izpodbijanem sklepu je v nasprotju z obsežno in ustaljeno sodno prakso Sodišča EU, ki je v zadevi Finanmadrid E.F.C, SA C-49/14 z dne 18. februarja 2016 potrdilo stališče, da je treba Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih (nepoštenih) pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki sodišču ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti presoja nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki jo je sklenil prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, kadar organ, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni pristojen opraviti navedene presoje. Dolžnika sta 8. 11. 2017 vložila tožbo zoper upnika z zahtevkom na ničnost notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Postopek, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ni pravnomočno zaključen in ni pričakovati, da bo zaključen pred morebitno prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku, če upnik ne bi umaknil predloga za izvršbo ali vložil nov predlog za izvršbo na podlagi stališča iz izpodbijanega sklepa o izvršbi, da se ni mogoče uspešno sklicevati na ničnost notarskega zapisa v izvršilnem postopku.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da v zadevi ni prišlo do realizacije sklepa o izvršbi z dne 20. 9. 2017 in pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ni bilo poseženo na premoženje dolžnikov. Dolžnika nimata pravnega interesa za ugovor po umiku predloga za izvršbo upnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnik po vložitvi ugovora dolžnikov umaknil predlog za izvršbo, zaradi česar je ustavilo postopek skladno z drugim odstavkom 43. člena ZIZ in skladno s 76. členom ZIZ razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V zvezi z vloženim ugovorom je pojasnilo, da zaradi ustavitve postopka ne odloča meritorno o vloženem pravnem sredstvu, zato ga je zavrglo. Dodalo je, da v izvršbi ne sme presojati vsebine notarskega zapisa sporazuma, zato dolžnika ne moreta izpodbijati vsebine pravnega posla z uveljavljanjem ničnosti, ampak s tožbo v pravdnem postopku.

6. Dolžnika neutemeljeno navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje meritorno obravnavati ugovor s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up- 1273/07. V skladu z navedeno odločbo je sodišče dolžno sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe o vloženih (rednih in izrednih) pravnih sredstvih dolžnika, kljub ustavitvi izvršbe zaradi upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo, ter odločitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru je dolžniku odvzeta možnost, da se seznani z razlogi za stališče sodišča, da v takšnem primeru o pravnih sredstvih ne more več odločati, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo. V skladu z določbo četrtega odstavka 58. člena ZIZ sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Ugovor je dovoljen, če ga vloži dolžnik, ki se mu ni odpovedal ali ga umaknil in če ima pravni interes (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru dolžnikov z zavrženjem in za odločitev navedlo razloge. Poleg tega je bila odločba Ustavnega sodišča RS sprejeta v situaciji, ko je prišlo do umika predloga za izvršbo v postopku na podlagi verodostojne listine. V konkretnem primeru ne gre za takšen primer, saj je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zaradi ustavitve postopka ne odloča meritorno o vloženem pravnem sredstvu, zato je ugovor zavrglo. S tem je zavzelo stališče, da mora biti za dovoljenost ugovora podan pravni interes. Pravni interes za vložitev ugovora ima dolžnik, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Torej, da bi se z odločitvijo izboljšal njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka. Pravni interes je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pravnem sredstvu. Dolžnika ne navajata, v čem je njun pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru. V pritožbi sicer navajata, da je odločitev o ugovoru dolžnika pomembna za nadaljnji postopek nasprotne izvršbe ali pravdni postopek, v katerem bosta, kolikor bo ugotovljeno, da je bil sklep o izvršbi (delno) neutemeljeno izdan, lahko zahtevala vrnitev zneskov, ki so jima bili neutemeljeno odtegnjeni še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Vendar so te navedbe pavšalne in niso izkazane. Upnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da ni prišlo do realizacije sklepa o izvršbi in da ni bilo poseženo na premoženje dolžnikov. Poleg tega, da bi bilo v okviru izvršbe prisilno poseženo na premoženje dolžnikov, tudi ni razvidno iz spisa. Ko je sodišče prve stopnje ustavilo izvršilni postopek in ko v ustavljenem postopku ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj, bi morala dolžnika konkretizirano navajati v čem bi jima vsebinska odločitev o ugovoru prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker tega nista zmogla, poleg tega v pritožbi izpostavljata, da sta zoper upnika 8. 11. 2017 vložila tožbo na ničnost izvršilnega naslova, se neutemeljeno zavzemata, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi umika izvršilnega predloga vsebinsko obravnavati njun ugovor. Sodišče druge stopnje se ne bo posebej opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki izpodbijajo stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da v izvršbi ne sme presojati vsebine izvršilnega naslova in da morata dolžnika navedbe o ničnosti izvršilnega naslova uveljavljati v pravdnem postopku. Te navedbe je sodišče prve stopnje sicer podalo zgolj kot dodatno pojasnilo dolžnikoma glede njunih navajanj v ugovoru in ne predstavljajo razlogov, s katerimi je utemeljilo odločitev o zavrženju ugovora.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Dolžnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker jima jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).