Jedro

Tožena stranka je uspela dokazati, da so bila izpodbijana plačila opravljena v rokih, ki so bili med pravdnima strankama dogovorjeni in ki so med njima veljali za običajne. S tem pa je skladno z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP izpodbita domneva o obstoju objektivnega pogoja izpodbijanja iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in se sodišču zato ni treba nadalje ukvarjati z vprašanji ali je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “I. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek: a) cesije terjatve tožene stranke do O. D. v višini 21.345,38 EUR, po pogodbi št. ..., izvedene v korist tožene stranke s pogodbo o cesiji z dne 15. 9. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in O. D., na podlagi katere je toženka prejela plačilo svoje terjatve do tožnika v višini 21.345,38 EUR; b) plačilo denarnega zneska 10.000,00 EUR po Pogodbi o asignaciji z dne 17. 9.2009 za znesek v višini 10.000,00 EUR, sklenjeni med pravdnima strankama in G. p. V. d.d. in izvedenega v korist tožene stranke; c) plačilo denarnega zneska 36.406,12 EUR po Pogodbi o asignaciji z dne 15. 9. 2009 za znesek v višini 36.406,12 EUR, sklenjeni med pravdnima strankama in R. d.o.o. in izvedenega v korist tožene stranke; II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 21.345,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje do plačila in znesek v višini 46.406,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 9. 2010 dalje do plačila; se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 6.612,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 2.852,00 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v ponovljenem postopku znova izreklo: I. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek: a) cesije terjatve tožene stranke do O. D. v višini 21.345,38 EUR, po pogodbi št. ..., izvedene v korist tožene stranke s pogodbo o cesiji z dne 15. 9. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in O. D., na podlagi katere je toženka prejela plačilo svoje terjatve do tožnika v višini 21.345,38 EUR. b) plačilo denarnega zneska 10.000,00 EUR po Pogodbi o asignaciji z dne 17. 9.2009 za znesek v višini 10.000,00 EUR, sklenjene med pravdnima strankama in G. p. V. d.d. in izvedenega v korist tožene stranke; c) plačilo denarnega zneska 36.406,12 EUR po Pogodbi o asignaciji z dne 15. 9. 2009 za znesek v višini 36.406,12 EUR, sklenjene med pravdnima strankama in R. d.o.o. in izvedenega v korist tožene stranke. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 21.345,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 9. 2010 dalje do plačila in znesek v višini 46.406,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 9. 2010 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 6.181,08 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa od tega zneska tudi zakonske zamudne obresti za čas od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka po pooblaščenki. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, toženi stranki pa prizna vse stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Uveljavlja pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku.

Tožeča stranka je po pooblaščencu na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zaključilo je, da sta kumulativno izpolnjena oba v 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določena pogoja izpodbojnosti in sicer objektivni in subjektivni pogoj.

Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, (-) da je tožena stranka na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj prejela izpolnitev od tretjih oseb (od dolžnikov tožeče stranke) in je na takšen način zaprla terjatve do tožeče stranke; (-) sporna pravna dejanja so bila opravljena zaradi izpolnitve obveznosti tožeče stranke (stečajnega dolžnika) na podlagi dvostranske pogodbe oziroma drugega dvostranskega pravnega posla v korist tožene stranke (upnika), ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožeča stranka svojo izpolnitev opravila v roku po prejemu njene nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je običajna med njo in tožečo stranko, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enake značilnosti, kot je pravni posel na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta bili dne 4. 2. 2009 sklenjeni cesijski pogodbi, s katerima je družba S d.o.o. odstopila družbi V. d.o.o. svoji terjatvi do tožeče stranke v znesku 2.000,00 EUR in 11.510,00 EUR in da je bila sklenjena cesijska pogodba, s katero je družba S. d.o.o. odstopila družbi T. & T. d.o.o. svojo terjatev do tožeče stranke v znesku 4.320,00 EUR, ugotovilo je, da so vse te terjatve do tožene stranke nastale že v letu 2008, po navedenih cesijskih pogodbah pa so zapadle v plačilo 31. 3. 2009. Te terjatve pa je tožena stranka prevzela v začetku februarja 2009, ko še niso zapadle v plačilo in iz tega je sodišče zaključilo, da je nenavadno, da je bil pred zapadlostjo dogovorjen drugačen, daljši rok plačila.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija. Tudi po presoji pritožbenega sodišča podaljšanje roka zapadlosti pred potekom le-tega ni nenavadno, temveč pravno pravilno, poslovno korektno in običajno. Poleg tega pa ne drži, da je tožena stranka podaljšala rok plačila, temveč je na podlagi sklenjenih cesijskih pogodb iz februarja 2009, od odstopnikov terjatev (V. d. o. o. in T. & T. d. o. o.) šele pridobila terjatve do tožeče stranke in določila rok zapadlosti terjatev do tožeče stranke. Pri tem ni pomembno, kdaj je nastala in zapadla terjatev prvotnega upnika do tožeče stranke, temveč je odločilnega pomena, kdaj je nastala terjatev tožene stranke do tožeče stranke in kakšen je bil njun dogovor glede plačila le-te, saj iz neprerekanih trditev same tožeče stranke izhaja, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju izključno iz naslova odkupa oziroma prevzema terjatev in sicer je tožena stranka odkupovala terjatve raznih upnikov tožeče stranke. Ukvarjala se je torej z odkupom terjatev in bila le iz tega naslova v pravnem razmerju s tožečo stranko. Tožeča stranka pa ni trdila, da je tožena stranka prevzemala terjatve njenih upnikov zato, da bi na ta način prišla do poplačila kakšne svoje obveznosti, ki naj bi jo imela do tožeče stranke. Zato je le v okviru tega medsebojnega razmerja pravdnih strank presojati obstoj pogojev izpodbojnosti predmetnih pravnih dejanj.

ZFPPIPP v 272. členu določa domneve o obstoju pogojev izpodbojnosti, ki jih upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, lahko izpodbije. Tako velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona (objektivni pogoj) izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (ko torej ni istočasnosti izpolnitve). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa to domnevo izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstojala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (člen 272/II ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, kakšen je bil med pravdnima strankama dogovorjen rok plačila pridobljenih terjatev tožene stranke do tožeče stranke in ali je bil tako dogovorjeni rok plačila med njima običajen, saj je tožena stranka zatrjevala, da sta s tožečo stranko vseskozi poslovali na tak način in da tudi ni bila v zamudi, ker je bil med strankama tak dogovor glede rokov plačila.

Kakšen je bil med pravdnima strankama dogovorjeni rok plačila izhaja iz obravnavanih cesijskih pogodb. Sodišče prve stopnje pa je iz izpovedb bivše direktorice tožeče stranke in zakonite zastopnice tožene stranke, ki ju je v obrazložitvi sodbe povzelo, in ki jima je v tem delu povsem sledilo, ugotovilo, da so bili na začetku medsebojnega poslovanja plačilni roki dogovorjeni, kasneje so se dogovarjali za plačljivi odlog in za zapiranje z nasprotnimi terjatvami. V cesijskih pogodbah tožene stranke sklenjenih z odstopniki V. d.o.o. in T. & T. d.o.o. so bili določeni roki plačil obveznosti tožene stranke do 10. 12. 2009, v cesijskih pogodbah tožene stranke z odstopnikom B. d.o.o. in B. d.o.o. pa 30. 9. 2008 oziroma 20. 10. 2008, pri čemer je bil vnaprej dogovorjen plačljiv odlog plačila v višini 0,1 % dnevno za vsak dan zamude. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tak način določanja rokov plačila bil med pravdnima strankama običajen. Toda sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da je bil takšen način poslovanja med pravdnima strankama uveljavljen šele v kasnejšem (zadnjem) obdobju poslovanja, ne pa ves čas, torej vse od začetka njunega medsebojnega poslovanja, pri čemer pa je sledilo izpovedbi obeh zaslišanih oseb, da sta poslovali vsaj od leta 2004 in je sledilo tudi izpovedbi bivše direktorice tožeče stranke, da so zamujali s plačili, ker so tudi njihovi dolžniki zamujali s plačili njim.

Ker sta pravdni stranki tako poslovali vsaj od leta 2004, kot je to iz izpovedbe zaslišanih prič povzelo sodišče prve stopnje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je takšna praksa poravnavanja obveznosti tožeče stranke med pravdnima stranka vzpostavila šele v kasnejšem (zadnjem) obdobju poslovanja. Temveč je zaključiti nasprotno, to je, da je bilo takšno poslovanje med pravdnima strankama običajno in vnaprej dogovorjeno. Pri tem je pritrditi pritožbi, da od pogodbenih strank ni moč pričakovati, da bodo v tako dolgem časovnem obdobju poslovale ves čas na enak način, z enakimi roki plačila, še zlasti ne ob tako spremenjenih in vedno bolj zaostrenih gospodarskih razmerah, kot so se v spornem obdobju in se še sedaj dogajajo na področju gradbeništva, zato je logično, da se je spreminjal tudi dogovor o rokih in načinu izpolnitve obveznosti, kakor sta to skladno izpovedali obe tedanji direktorici. Tako je pritrditi pritožbi tožene stranke, da je ob razlagi sodišča prve stopnje, ki temelji na razlogovanju, da je praksa med pravdnima strankama individualiziran pravni standard, kjer morata stranki poslovno sodelovati daljše časovno obdobje in da gre za istovrstne posle, v obravnavanem primeru vsekakor izpolnjen pogoj med strankama običajne prakse. Razlaga sodišča prve stopnje o istovrstnem poslovnem sodelovanju ves čas poslovnega sodelovanja in torej v obdobju daljšem od obdobja, kot sta ga pojasnjevali direktorici obeh pravdnih strank, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prestroga.

Iz navedenega pa je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti, da je tožena stranka uspela dokazati, da so bila izpodbijana plačila opravljena v rokih, ki so bili med pravdnima strankama dogovorjeni in ki so med njima veljali za običajne. S tem pa je skladno z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP izpodbita domneva o obstoju objektivnega pogoja izpodbijanja iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in se sodišču zato ni treba nadaljnje ukvarjati z vprašanji ali je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožene stranke.

Ker po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen objektivni element izpodbojnosti, se ni potrebno ukvarjati z vprašanjem obstoja subjektivnega elementa, saj po določbi 271. člena ZFPPIPP pravno dejanje ne more biti izpodbojno, če nista izpolnjena oba elementa izpodbojnosti, torej objektivni in subjektivni element kumulativno. Pritožbeno sodišče zato pritožbe tožene stranke in sodbe sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti ni več preizkušalo.

Pritožbi tožene stranke je bilo po navedenem ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti ter tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrniti v celoti (člen 358 četrta in peta alineja ZPP).

Posledično, zaradi spremenjene odločitve, je pritožbeno sodišče moralo znova odločiti o pravdnih stroških pravdnih strank (člen 165/II ZPP). Ker tožeča stranka v pravdni ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (člen 154/I in 155/I ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov tožene stranke upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah. Toženi stranki je tako priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 1.023,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za pritožbeni postopek (pritožba z dne 27. 12. 2011) v višini 1.259,20 EUR (taf. št. 3210), nagrado za narok 1.888,80 EUR (tar. št. 3102, 2x), prevozne stroške na relaciji R. – C. – R. (2 x 300 km x 0,37 EUR) v znesku 222,00 EUR (tar. št. 6003), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupno 4.413,10 EUR, povečano za DDV in sodno takso v znesku 1.317,00 EUR (taksna tarifa 1121), skupno torej 6.612,72 EUR. Stroškov fotokopiranja vlog in prilog priglašenih po tar. št. 6000 v višini 10,00 EUR pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker teh ni specificirala.

V skladu z določilom člena 165/II in 154/I ZPP je tožena stranka upravičena tudi do pritožbenih stroškov v znesku 2.852,00 EUR in sicer do nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 1.259,20 EUR (tar. št. 3210) in pavšalnih stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002) povečano za 20 % DDV ter sodno takso 1.317,00 EUR.

Tako odmerjene pravdne stroške in pritožbene stroške mora povrniti tožeča stranka toženi stranki v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.