Jedro

Zavarovanec tožene stranke je očitno kršil cestnoprometne predpise, ki velevajo, da mora voznik paziti na pešce, ki so na vozišču (prvi odstavek 30. člena ZTVCP) in da mora ob srečavanju z drugim vozilom, če je kakšna ovira na cesti ali zaradi drugih udeležencev v prometu zmanjšati hitrost svoje vožnje in po potrebi vozilo tudi ustaviti (drugi odstavek 56. člena ZTVCP). Šlo je za ravnanje iz velike malomarnosti in ko se k temu doda, da ima že sama objektivna odgovornost v konkurenci s subjektivno oškodovančevo večjo težo, se pokaže, da tožnikov prispevek k škodi ni večji kot 60% (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi tako, da se po temelju prisodi 40 odstotkov odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko se ne ugodi reviziji glede zavrnjenega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo in mora zato tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki poleg že prisojenih 740.000,00 SIT še dodatnih 740.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1996 dalje do plačila.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 29.3.1991, ko je toženec z avtomobilom zadel tožnika kot pešca, je sodišče prve stopnje med drugim razsodilo (dne 6.2.1996), da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki 680.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. Ugotovilo je, da je tožnik prispeval k škodi 80%. Za strah bi sicer šlo tožniku 400.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT, za telesne bolečine 600.000,00 SIT od zahtevanih 900.000,00 SIT in za skaženost 400.000,00 SIT od zahtevanih 600.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je s sodbo tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo tako spremenilo, da je glavnico za nepremoženjsko škodo povišalo na 740.000,00 SIT (za telesne bolečine je odločilo, da gre tožniku vtoževani znesek, seveda ob upoštevanju soodgovornosti), v ostalem pa jo je zavrnilo, prav tako pa v celoti pritožbo toženca. (Po "uradni dolžnosti" pa je na pritožbo toženke razveljavilo odločitev o premoženjski škodi, renti in pravdnih stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje).

Proti zavrnilnemu delu obeh sodb vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njuno spremembo tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo v celoti. Trdi, da pri odškodnini za strah sodišče ni dovolj upoštevalo njegove intenzivnosti zaradi realne nevarnosti izgube okončine, pa tudi ne številnih zapletov pri zdravljenju, pri odškodnini za skaženost pa hude deformiranosti goleni, saj je slabo premična brazgotina dolga 23 cm in široka 4 cm. V zvezi z ugotovljeno soodgovornostjo pa meni, da njegova vinjenost ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode; da bi lahko toženec ustavil, ker je tožnika lahko opazil na daljšo razdaljo, in to takoj, ko je pripeljal na stransko cesto; toženec ni ravnal niti z minimumom skrbnosti.

Na vročeno revizijo toženka in toženec nista odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Delno velja pritrditi reviziji, da nižji sodišči nista pravilno porazdelili odgovornosti za nastalo škodo med tožnikom na eni strani ter tožencem in s tem toženko, pri kateri je bil tožnik odgovornostno zavarovan, na drugi strani. Pravilno sta vzeli kot materialnopravno podlago za svojo odločitev določbo tretjega odstavka 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), nista pa pri tem v vsem pripisali prave teže elementom tožnikovega - oškodovančevega prispevka k nastali škodi. Tožena stranka odgovarja objektivno, ker je škoda nastala v zvezi s toženčevo nevarno stvarjo (173. člen ZOR), vendar je potrebno zaradi tožnikovega prispevka in za oceno njegovega deleža odgovornosti pretehtati in upoštevati tudi toženčevo krivdno ravnanje. Takšna celovita presoja pa pripelje k drugačnemu rezultatu porazdelitve odgovornosti med strankama. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere so v revizijskem postopku vezani ne le pravdni stranki marveč tudi sodišče, je tožnik hodil z drugim pešcem P. po desni strani lokalne ceste tako, da je bil z levim bokom oddaljen od desnega roba vozišča 2,2 metra, čeprav bi moral(a) hoditi po pločniku ob levi strani ceste. Toda toženec, ki je opazil oba pešca, kot sam ves čas trdi, hoditi vštric, se je odločil kljub avtomobilu, ki je vozil nasproti, obvoziti pešca, pri čemer je, spet po toženčevi trditvi, zadel v tožnika in oplazil drugega pešca.

Navzlic nepravilni hoji obeh pešcev (kršitev določb po prvem odstavku 103. člena, po 104. in 105. členu zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90, 11/91 in Ur. list RS, št. 13/91 - ZTVCP), pa toženec ne bi smel v nastalem položaju obvoziti pešcev, ne da bi počakal, da bi imel za to dovolj prostora na voljo. Takraten položaj na cesti namreč obvoza pešcev ob nezmanjšani hitrosti objektivno ni dovoljeval. Pri 6,10 metra široki cesti in širini 2,2 metra, kolikor sta jo s hojo zavzemala pešca, toženec pri 1,38 metra širokem vozilu ob tem, da je nasproti vozilo drugo vozilo, ni imel objektivnih možnosti varno zapeljati mimo pešcev. Glede na razdaljo, na katero ju je lahko zagledal v soju luči, je imel dovolj možnosti, da bi ustrezno reagiral - zmanjšal hitrost in po srečanju z nasprotnim vozilom zavil dovolj levo, da bi varno obvozil tožnika, ki je takrat pomenil oviro na cesti. Tako je očitno kršil cestnoprometne predpise, ki velevajo, da mora voznik paziti na pešce, ki so na vozišču (prvi odstavek 30. člena ZTVCP) in da mora ob srečavanju z drugim vozilom, če je kakšna ovira na cesti ali zaradi drugih udeležencev v prometu zmanjšati hitrost svoje vožnje in po potrebi vozilo tudi ustaviti (drugi odstavek 56. člena ZTVCP). Šlo je za ravnanje iz velike malomarnosti in ko se k temu doda, da ima že sama objektivna odgovornost v konkurenci s subjektivno oškodovančevo večjo težo, se pokaže, da tožnikov prispevek k škodi ni večji kot 60% (tretji odstavek 177. člena ZOR). Po povedanem je revizija utemeljena v opisanem obsegu, kar zadeva temelj odgovornosti.

Neutemeljena pa je v delu, v katerem spodbija samo višino odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. V zvezi z odškodnino za strah je seveda zelo tehtna okoliščina, da je bil ta hud, vendar le občasno, ob vsaki izmed treh operacij, sicer pa je bil v lahki obliki trajno prisoten kar 14 mesecev, in pa dejstvo, da je bil tožnik zaskrbljen, da ne bi izgubil noge. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče upoštevalo obseg operativne brazgotine in očitno tudi tožnikovo starost (ob nesreči 36 let). Nista pa mogli nižji sodišči "slediti tožnikovi izpovedi", kot se izraža revizija, saj tožnik v postopku pred sodiščem o okoliščinah v zvezi s to obliko odškodnine ni izpovedal nič. Dejanska opora za odmero te odškodnine je bila v izvedenskem mnenju, ki bržkone temelji na anamnestičnih podatkih in opažanjih izvedenca samega. Za obe obliki negmotne škode sta sodišči pravilno upoštevali naštete okoliščine kot pomembne za individualizacijo odškodnine. Sodišče pa mora seveda upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da omeri odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Takšna primerjava pa ne dopušča višje odmere kot, upoštevaje čas odločitve na prvi stopnji, 400.000,00 SIT za strah in toliko tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odmerjeni odškodnini iz teh naslovov sta torej pravično zadoščenje za tožnikov strah in duševne bolečine.

Glede višine odškodnin je torej revizija neutemeljena.

Po povedanem je revizijsko sodišče reviziji le delno ugodilo tako, da je zaradi zmanjšanega soprispevka tožnika k škodi (v tem revizijskem postopku je sporna le odškodnina za negmotno škodo) prisodilo tožniku poleg prisojenih 740.000,00 SIT še dodatnih 740.000,00 SIT (40% prisojenih 900.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 za strah, 400.000,00 za duševne bolečine zaradi skaženosti in 2,000.000,00 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti). To je lahko storilo po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP.

Sodišče pa ni moglo odločiti o revizijskih stroških, ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o tožnikovem predlogu o oprostitvi plačila sodnih taks.