Jedro

Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema najprej opredelitev življenjskega primera, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, za tem opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, ter končno subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 630,82 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval, da mu mora z to, ker uporablja skupno stanovanje, za čas od marca 2000 do 22. 11. 2004 plačati 10.891,34 EUR (prej 2.610.000 SIT), od tedaj dalje pa po 187,77 EUR (prej 45.000 SIT) mesečno do vsakega desetega dne v mesecu uporabnine za stanovanje, ki jo je izračunal tako, da je najemnino, ki bi jo bilo mogoče iztržiti za celotno stanovanje in bi znašala 375,55 EUR prej (90.000 SIT) razdelil na dva enaka dela, saj je izhajal iz domneve, da njegov solastninski delež na skupnem premoženju znaša polovico.

2. Toženka na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo: na podlagi ocene, da je nesklepčen, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem prepričanju je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo zato, ker ga je sodišče druge stopnje s tem, ko je izdalo meritorno odločitev, prikrajšalo za pravico navajati dejstva in predlagati dokaze na prvem naroku ali s toženo stranko skleniti sodno poravnavo; meni, da bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v ponovno sojenje. Materialnopravno je izpodbijana odločitev zmotna, ker je zmotna presoja o nesklepčnosti tožbe: trditev, da je toženka tožniku preprečevala uporabo stanovanja, je po njegovem mnenju vsebovana že v trditvi, da je sporno stanovanje (toženka) uporabljala v celoti. Pa tudi, če mu uporabe stanovanja ne bi preprečevala, toženka stanovanja ni upravičena uporabljati v celoti, brez plačila nadomestila za delež, ki pripada tožniku. Ker stanovanje uporablja v celoti, je evidentno neupravičeno obogatena. Dodatne trditve o tem sploh niso bile potrebne.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah procesnih pravil

7. Procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe določa ZPP v 318. členu. Njegovo besedilo (in s tem predpostavke za izdajo zamudne sodbe) je bilo večkrat spremenjeno. V času, ko so bile v konkretnem primeru vložena tožba in izdani sodbi sodišča prve in druge stopnje, je po noveli ZPP iz leta 1999(1), ki je stopila v veljavo 29. 11.2002 (ZPP-A)(2), sodišče izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ni odgovorila, in če so bili izpolnjeni še nadaljnji pogoji: (1) da ni šlo za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), (2) da je utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, navedenih v tožbi in (3) da dejstva, na katera je tožnik opiral tožbeni zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vsi navedeni pogoji so morali biti izpolnjeni kumulativno. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo, ker je ocenilo, da so izpolnjeni, pritožbeno sodišče pa je v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem ocenilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz v tožbi navedenih dejstev, torej, da je tožba nesklepčna. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema najprej opredelitev življenjskega primera, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, za tem opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, ter končno subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Oceno, ali so v tožbi navedena vsa pravno relevantna dejstva, determinira prav ta pravna norma. Če v tožbi niso bila navedena vsa relevantna dejstva in zato iz njih ni izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, je moralo sodišče po besedilu 318. člena ZPP, ki je veljal v času rednega postopka, s sodbo tožbeni zahtevek zavrniti – izdati tako imenovano zavrnilno zamudno sodbo (tretji odstavek 318. člena ZPP-A). V nasprotnem primeru, če so bila torej v tožbi navedena vsa relevantna dejstva in je utemeljenost zahtevka izhajala iz teh dejstev, je sodišče izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo – tako imenovano pravo zamudno sodbo (prvi odstavek 318. člena ZPP-A). V predhodni in v sedanji ureditvi je postopanje prvostopenjskega sodišča v primeru nesklepčnosti tožbe drugačno (tožnika s sklepom pozove, naj tožbo popravi oziroma naredi sklepčno). Sklepčnost, čeprav je materialnopravna kategorija, torej hkrati predstavlja procesno predpostavko za izdajo zamudne sodbe. V primeru, ko prvostopenjsko sodišče oceni, da je tožba sklepčna, po presoji drugostopenjskega sodišča pa je nesklepčna, ni ovire za spremembo (ugodilne) zamudne sodbe v zavrnilno sodbo; pri presoji sklepčnosti tožbe sta sodišči prve in druge stopnje različno uporabili materialno pravo po določbi 4. točke 358. člena ZPP pa mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje (tudi v primeru, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Posebnost v primeru zamudne sodbe je le v tem, da prvostopenjsko sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravno relevantnih dejstvih sploh ni preverjalo, ker se pasivnost tožene stranke po večinskem stališču sodne prakse in teorije civilnega procesnega prava po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih trditev tožeče stranke(3). Nobene podlage v procesnem zakonu ni bilo za rešitev, za katero se zavzema revizija: da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi presoje o nesklepčnosti tožbe sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje ter s tem tožniku omogočiti dopolnitev tožbenih navedb ali morebiti celo sklenitev sodne poravnave. Nesklepčno tožbo je bilo treba po izrecni določbi tretjega odstavka 318. člena ZPP-A zavrniti. Če tega ni storilo sodišče prve stopnje, pa bi zaradi nesklepčnosti tožbe moralo, je moralo pritožbeno sodišče v okviru svoje kontrolne funkcije odločitev spremeniti. Razveljavitev bi prišla v poštev, če ne bi bila podana katera od preostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe. V nobenem primeru pa razveljavitev ne pride v poštev samo za to, da bi se tožniku v ponovljenem postopku omogočilo nesklepčno tožbo narediti za sklepčno.

O zmotni uporabi materialnega prava

8. Tožnik svoj tožbeni zahtevek opira na določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) po kateri lahko, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Toda konkretnega dejanskega stanu, ki ga je mogoče izluščiti iz tožbenih trditev (in ki po načelu afirmativne litiskontestacije veljajo za resnične) pod pravkar povzet abstrakten dejanski stan določbe 219. člena ZOR ni mogoče subsumirati. V tožbi se je tožnik v zvezi z uporabo spornega stanovanja, za katerega je pojasnil, da je skupno premoženje pravdnih strank – bivših zakoncev, omejil na navedbo, da sam tega stanovanja ne uporablja od aprila 2000 dalje. Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja (kar velja tudi za skupno premoženje) ne utemeljuje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Tožnik bi moral zatrjevati konkretno in realno prikrajšanje. Tega ni storil, zato je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je bila njegova tožba nesklepčna. Z argumentom, ki ga ponuja v reviziji, da je trditev, da mu toženka preprečuje uporabo stanovanja, vsebovana že v trditvi, da sama uporablja sporno stanovanje v celoti in da je glede na to povsem očitno neupravičeno obogatena, hibe, s katero je obremenjena tožba, v tej fazi postopka ne more več odpraviti. Da bi v postopku uspel, bi moral zatrditi in (če ne bi bilo odločeno z zamudno sodbo tudi) dokazati, ne le, da je solastnik oziroma skupni lastnik spornega stanovanja, pač pa tudi, da mu je toženka (so)uporabo stanovanja onemogočila ter je zato okoriščena, sam pa prikrajšan.

9. Revizijski razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, potemtakem niso podani in je revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Toženka je na tožnikovo revizijo odgovorila. V zvezi s tem so ji nastali stroški plačila sodne takse in zastopanja. Ker je v revizijskem postopku uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), je upravičena do povrnitve teh stroškov, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno s taksno in z odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 96/2002 Op. št. (3): Glej Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 2004, stran 155; Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, stran 309; Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2003, stran 165; sodba in sklep II Ips 493/2003.