Jedro

Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov je nižji sodišči pripeljala do zaključka, da dogovor v Portorožu ni bil sklenjen in da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo šele s sklenitvijo pismene predpogodbe z dne 23.11.1990, ki pa vsebuje prav vse elemente, ki so potrebni za sklenitev pogodbe o najemu poslovnega prostora. Vsa pogodbena določila so zapisana jasno in razumljivo, zaradi česar ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na določbe 100. in 101. člena ZOR. Ob ugotovitvi, da toženec svojih s pogodbo prevzetih obveznosti ni izpolnil, je odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili, materialnopravno pravilna.

Neutemeljena je tudi revizijska graja tistega dela odločitev nižjih sodišč, v katerem so bili zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Adaptacije, ki jih je izvedel v poslovnem prostoru toženec, so bile pogodbeno dogovorjene. Z njimi je tedaj toženec le izpolnil del obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 23.11.1990. Pravdni stranki sta svoje obligacijsko razmerje oblikovali svobodno (10. člen ZOR) in v njem jasno opredelili svoje pravice in obveznosti. Toženec se zato sedaj neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, ki naj bi bilo po njegovem mnenju ob sklenitvi pogodbe kršeno, pravno zmotno pa tudi zatrjuje, da je zaradi izpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti (adaptacij poslovnega prostora) pridobil na tem poslovnem prostoru solastninsko pravico na podlagi zakona samega (23. člen ZTLR). Enako velja tudi za pravno zmotna revizijska zatrjevanja, da bi moralo sodišče toženi stranki na podlagi 217. člena ZOR, ki ureja pravna razmerja v primerih uporabe tuje stvari, ali pa vsaj ob upoštevanju splošnih določb o verzijskih zahtevkih, prisoditi vsaj denarno vrednost opravljenih adaptacij. Tudi sicer le pavšalno revizijsko zatrjevanje o obstoju zmote in prisile ni utemeljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec brez vsake sile ali kakšnega drugega vpliva podpisal pogodbo, pred podpisom jo je prečital, prejel jo je petnajst dni pred podpisom, tako da je imel precej časa za temeljito pretehtanje vseh pogodbenih pogojev, v vsem času od prejema pogodbe pa do njenega podpisa pa ni nanj izvajal nihče nobenih pritiskov ali mu dajal kakšnih drugih vzpodbud, ki bi ga pripravile k podpisu pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost za 28.500 DEM z zamudnimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled v DEM in izprazniti poslovni prostor v Ljubljani, ... ter ga izročiti v posest in razpolaganje tožeči stranki. Tožbena zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerima je tožena stranka zahtevala ugotovitev solastninske pravice na poslovnem prostoru do višine 35/100, izstavitev zemljiškoknjižne listine in plačilo zneska 1.699.731 SIT z zamudnimi obrestmi, pa je kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 100.553 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da med tožencem in tožnikom v Portorožu ni bila sklenjena ustna pogodba o oddaji poslovnega prostora. To naj bi po mnenju pritožbenega sodišča potrjevala izpovedba priče J.P., ki naj bi po navedbah sodišča druge stopnje izpovedal, da "meni, da so se takrat zmenili fiksno glede oddaje enega lokala v hiši", pri čemer naj bi se izraz "fiksno" po interpretaciji višjega sodišča nanašal le na dejstvo oddaje lokala, ne pa tudi na pogoje najema. Takšno stališče pritožbenega sodišča pa je v nasprotju z listinskimi dokazi, saj je P. zaslišan na obravnavi dne 24.11.1992 jasno izpovedal, "da meni, da so se takrat dogovorili glede pogojev oddaje" in glede najemnine, ki naj bi znašala 1.000 DEM mesečno, pri čemer je ostalo nejasno le vprašanje, kdaj se bo, zaradi toženčevih adaptacij, začela plačevati najemnina. Sicer pa sta se pravdni stranki v Portorožu zmenili o vseh bistvenih elementih najemne pogodbe. Toženčeve adaptacije poslovnega prostora bi se morale poračunavati z najemnino, kar potrjuje tudi dejstvo, da v predpogodbi z dne 23.11.1990 ni navedeno, kdaj zapade v plačilo prvi obrok najemnine. Ni sprejemljiva razlaga tožeče stranke, da v predpogodbi ni naveden začetek plačevanja najemnine zato, ker ob sestavi predpogodbe še ni imela odprtega računa v banki. Nekatere določbe predpogodbe so tudi nejasne, zato bi jih moralo sodišče v skladu z določili 100. in 101. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - razlagati v korist tožene stranke. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da so bile obveznosti tožene stranke previsoke, zaradi česar je bilo kršeno načelo enakosti dajatev v obligacijskih razmerjih. Predpogodbo je toženec res podpisal, vendar pa v dobri veri, da bo v resnici veljal dogovor iz Portoroža. Če dogovor v Portorožu res ne bi bil sklenjen, potem tožnik izmed dvajsetih ponudnikov za najem poslovnega prostora ne bi izbral ravno toženca. Predpogodbo je toženec podpisal v zmoti. Mislil je, da gre le za začasno pogodbo. Koliko bi lahko znašala mesečna najemnina, bi moralo sodišče ugotoviti z izvedencem. Tudi glede zahtevkov iz nasprotne tožbe je materialno pravo zmotno uporabljeno. Toženec je izvedel adaptacijo z vednostjo tožnika. Z adaptacijami je bistveno izboljšal substanco poslovnega prostora. Zato mu po 23. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - pripada solastninski delež. Solastninsko pravico je tedaj toženec pridobil že na podlagi zakona. Sporna je lahko le višina solastninskega deleža. Če pa sodišče že ni ugodilo stvarnopravnemu zahtevku tožene stranke, bi moralo toženi stranki prisoditi na podlagi določbe 217. člena ZOR vsaj vrednost adaptacij. Sicer pa bi bil tožnik v primeru, če bi moral toženec res plačati tako visoko najemnino, neupravičeno obogaten. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugoditi tudi ob upoštevanju pravil, ki veljajo za verzijske zahtevke. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi zapisniki, ni prav nobenega nasprotja. Tisti del P. izpovedbe, ki ga navaja pritožbeno sodišče in v katerem je Puh izpovedal, "da meni, da smo se takrat zmenili fiksno glede oddaje enega lokala v hiši" je v razlogih sodbe sodišča druge stopnje zapisan dobesedno tako, kot je to navedeno v zapisniku obravnave z dne 24.11.1992. Revizijska kritika razlage izraza "fiksno", ki ga je priča P. v tem delu izpovedbe uporabil, pa predstavlja kritiko dokazne ocene pritožbenega sodišča, ki pa ni bila narejena in ne temelji le na delu izpovedbe navedene priče, ampak temelji na oceni njegove celotne izpovedbe in vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP). Kritika te dokazne ocene pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP). Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov pa je nižji sodišči pripeljala do zaključka, da dogovor v Portorožu ni bil sklenjen in da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo šele s sklenitvijo pismene predpogodbe z dne 23.11.1990, ki pa vsebuje prav vse elemente, ki so potrebni za sklenitev pogodbe o njemu poslovnega prostora. Vsa pogodbena določila so zapisana jasno in razumljivo, zaradi česar ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na določbe 100. in 101. člena ZOR. Ob ugotovitvi, da toženec svojih s pogodbo prevzetih obveznosti ni izpolnil, je odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili, materialnopravno pravilna.

Neutemeljena je tudi revizijska graja tistega dela odločitev nižjih sodišč, v katerem so bili zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Adaptacije, ki jih je izvedel v poslovnem prostoru toženec, so bile pogodbeno dogovorjene. Z njimi je tedaj toženec le izpolnil del obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 23.11.1990. Pravdni stranki sta svoje obligacijsko razmerje oblikovali svobodno (10. člen ZOR) in v njem jasno opredelili svoje pravice in obveznosti. Toženec se zato sedaj neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, ki naj bi bilo po njegovem mnenju ob sklenitvi pogodbe kršeno, pravno zmotno pa tudi zatrjuje, da je zaradi izpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti (adaptacij poslovnega prostora) pridobil na tem poslovnem prostoru solastninsko pravico na podlagi zakona samega (23. člen ZTLR). Enako velja tudi za pravno zmotna revizijska zatrjevanja, da bi moralo sodišče toženi stranki na podlagi 217. člena ZOR, ki ureja pravna razmerja v primerih uporabe tuje stvari, ali pa vsaj ob upoštevanju splošnih določb o verzijskih zahtevkih, prisoditi vsaj denarno vrednost opravljenih adaptacij. Tudi sicer le pavšalno revizijsko zatrjevanje o obstoju zmote in prisile ni utemeljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec brez vsake sile ali kakšnega drugega vpliva podpisal pogodbo, pred podpisom jo je prečital, prejel jo je petnajst dni pred podpisom, tako da je imel precej časa za temeljito pretehtanje vseh pogodbenih pogojev, v vsem času od prejema pogodbe pa do njenega podpisa pa ni nanj izvajal nihče nobenih pritiskov ali mu dajal kakšnih drugih vzpodbud, ki bi ga pripravile k podpisu pogodbe.

Iz navedenih razlogov v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (392. člen ZPP).