Jedro

Tožena stranka se pravilno ni ustavila na goli ugotovitvi kriterija iz člena 84.a ZMZ-1, ampak je najprej ugotovila, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, kar ustreza določbi druge alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, in to med strankama niti ni sporno. V naslednjem koraku pa je upoštevala tudi preostale specifične okoliščine konkretnega primera.

Tožena stranka je utemeljeno izpostavila tudi nesodelovanje tožnika v postopku, čeprav odločbe izrecno ni oprla tudi na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, ki nesodelovanje v postopku opredeljuje kot kriterij za ugotavljanje nevarnosti pobega. Vendar pa se je tožena stranka na zaslišanju ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka ukvarjala z razlikami v razlogih, zakaj je tožnik podal drugo prošnjo in prvi zahtevek za ponovno uvedbo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se tujec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1993 v kraju Blida, državljan Ljudske demokratske republike Alžirije, pridrži zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo tujec pobegnil. Tujec bo pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 24. 11. 2021 od 13:00 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 24. 2. 2022 do 13:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je A. A. dne 24 11. 2021 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Vlagatelj je sicer prvo prošnjo podal dne 24. 7. 2020. Pristojni organ je postopek po vlagateljevi prvi podani prošnji s sklepom z 22. 9. 2020 ustavil, saj je ta 29. 7. 2020 samovoljno zapustil azilni dom ter se v roku treh dni vanj ni vrnil. O drugi vlagateljevi prošnji, podani dne 8. 6. 2021, pa je pristojni organ odločil v pospešenem postopku ter mu je dne 30. 6. 2021 izdal odločbo, s katero je njegovo drugo prošnjo zavrnil kot očitno neutemeljeno. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki jo je 22. 7. 2021 s sodbo opr. št. I U 1102/2021-15 kot neutemeljeno zavrnilo. Navedena sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije je postala pravnomočna 22. 7. 2021. Iz spisovne dokumentacije nadalje izhaja, da je bil vlagatelj v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013, 10. 11. 2021 s strani migracijskih organov Zvezne republike Nemčije, vrnjen v Republiko Slovenijo.

3. Vlagatelj je dne 24. 11. 2021 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ob sprejemu prvega zahtevka je povedal, da je zahteval, da bi ga iz Nemčije vrnili v Slovenijo, saj mu je tukaj všeč in si želi tukaj tudi prebivati, študirati in delati. Vlagatelj je nadalje navedel, da ga je sicer prej bilo sram o tem govoriti, zaradi česar tega ni omenjal, vendar želi sedaj povedati, da so ga v Alžiriji konec leta 2018 spolno zlorabili ter mu grozili s smrtjo. V Alžiriji je bil poročen in ima eno hčerko. Uradno se je ločil, posilila sta ga ženin brat in njegov prijatelj. Z nožem sta ga udarila po glavi. Za navedeno nima nobenih dokazil, saj zdravnika ni obiskal. Posilstva na policijo ni prijavil, je pa prijavil, da so ga napadli z nožem. Policija zadeve ni rešila. Povedal je, da je posiljevalec bogata oseba ter dejal, da je policijo verjetno podkupil. Njegov svak je posilstvo posnel ter posnetek delil s svojimi prijatelji. Rekel mu je, da bo posnetek vsem pokazal, zato je želel čim prej zapustiti državo. Spolno so ga nadlegovali tudi v Nemčiji. Vlagatelj je nadalje navedel, da si želi postati kristjan, ker muslimani niso tako dobri kot kristjani. Ko mu je bila izdana negativna odločitev, in jo je sodišče potrdilo, je zapustil Slovenijo in odšel v Nemčijo. Tam so mu rekli, da lahko, ne glede na to, da so njegovi prstni odtisi zavedeni v Sloveniji, v državi ostane. Sam tega ni želel ter jim rekel, da se želi vrniti v Slovenijo.

4. Po podanem prvem zahtevku je pristojni organ vlagatelju ustno na zapisnik izrekel ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Povedal je, da svojega imena nikoli ni spreminjal. Do drugačnega zapisa osebnih podatkov (B. B.) je prišlo zaradi pravopisne napake ter različne izgovorjave njegovega imena. Rojen je bil ... 1993 in je državljan Alžirije. Po prvi podani prošnji je iz Slovenije zbežal, po drugi pa je Slovenijo zapustil, ko je prejel negativno odločitev. Prvič je zbežal, saj je želel na Dansko, kjer je imel osebne dokumente, da bi te dostavil v postopek. Drugič pa je odšel, ker mu je tako svetovala njegova odvetnica. Sedaj bo v Sloveniji ostal, saj bi si tukaj želel urediti svoje življenje Ko je bil glede na prejšnje samovoljne zapustitve Slovenije, vprašan, zakaj bi tokrat bilo drugače, je prosilec navedel, da ga je prvič bilo strah deportacije na Hrvaško, saj dokumentov pri sebi ni imel, drugič mu je pa zapustitev Slovenije svetovala odvetnica. Dodal je še, da je v Nemčiji sam prosil, da ga v Slovenijo vrnejo. Tukaj si resnično želi ostati. Vlagatelj je nadalje povedal, da ne razume, zakaj se mu je omejilo gibanje na Center za tujce. Če bi vedel, da bo pridržan, bi ostal v Nemčiji.

5. Glede na navedeno, je pristojni organ najprej presojal, ali je vlagatelj dejansko izrazito begosumen. Po pregledu celotne spisovne dokumentacije pristojni organ ugotavlja, da je prosilec ozemlje Slovenije predhodno že (večkrat) samovoljno zapustil. Glede na podatke iz evidence pristojnega organa o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito je razvidno, da je vlagatelj ozemlje Slovenije prvič samovoljno zapustil zgolj nekaj dni po podani prošnji za mednarodno zaščito (prvo prošnjo je podal 24. 7. 2020, iz Slovenije pa odšel 29. 7. 2020). Slednje je storil kljub temu, da je ob podaji prošnje eksplicitno zatrdil, da bo počakal na odločitev pristojnega organa ter bil pred tem seznanjen, da mu bo v primeru ugotovitve, da je izrazito begosumen. Ko je bil pozvan k pojasnitvi, zakaj je ozemlje Slovenije takrat samovoljno zapustil ter tako onemogočil pristojnemu organu izvedbo nadaljnjega postopka, je vlagatelj povedal, da je to storil, saj je želel prevzeti osebne dokumente in dokazila, ki naj bi ga čakala na Danskem pri prijatelju. Strah ga je bilo, da bi ga brez dokumentov deportirali na Hrvaško. Prstojni organ pa navedenega ne more sprejeti kot ustrezno opravičilo. Nelogično se zdi, da bi vlagatelja dokumenti čakali na Danskem pri prijatelju, če sam tam sploh ni bil prisoten. Četudi pa bi slednje bilo res, bi mu dokumente lahko prijatelj iz Danske poslal v Slovenijo. Izgovor, da vlagatelj ni vedel, kam bi mu dokumente lahko dostavili je neoprijemljiv, saj bi mu prijatelj lahko s pomočjo modernih telekomunikacijskih sredstev, do katerih je vlagatelj očitno imel dostop, če je preko njih po podaji druge prošnje prejel sliko osebne izkaznice, sprva dostavil vsaj njihovo fotografijo. Vlagatelj torej po oceni pristojnega organa z ničemer oprijemljivim ni opravičil svojega samovoljnega odhoda po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Pristojni organ kot dodatno izpostavlja še, da je vlagatelj ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še enkrat, in sicer po izdaji odločitve pristojnega organa ter po sodbi, s katero je bila odločitev pravnomočno potrjena. Slednje je storil kljub trditvam, da mu Slovenija predstavlja ciljno državo in, da je ne želi zapustiti. Ob predpostavki, da je prosilec v postopku imel na voljo pomoč pooblaščenca (tako sodelavcev Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, kakor tudi svetovalke za begunce) in bi si dejansko želel ostati v Sloveniji, bi se lahko pri njih oziroma uradnih osebah pozanimal, katere so njegove nadaljnje možnosti za obstanek. Na tej točki pristojni organ dvomi tudi, da bi mu svetovalka za begunce (ki jo vlagatelj pojmuje kot odvetnico) svetovala, naj iz Slovenije pač odide, brez da bi mu omenila nadaljnje možnosti za obstoj v Sloveniji.

6. Zgoraj opisana vlagateljeva ravnanja samovoljnih zapustitev ozemlja Slovenije nakazujejo torej na njegovo nepripravljenost sodelovanja. Takšno ravnanje vlagatelja pa kaže na zlorabo azilnega postopka, saj lahko oseba tudi po pravnomočno zavrnjeni prošnji, pri policiji še vedno uveljavlja dovolitev zadrževanja, v primeru da njegova odstranitev iz države iz utemeljenih razlogov ne bi bila mogoča. Upoštevaje zgoraj predstavljena dejstva, pristojni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru torej podana objektivna okoliščina iz druge alineje 84. a člena (in to dvakrat), na podlagi česar je mogoče sklepati, da obstaja nevarnost, da bo vlagatelj ozemlje Slovenije utegnil vnovič zapustiti. Četudi zatrjuje, da bo tokrat (tretjič) na ozemlju Slovenije počakal in ga ne bo samovoljno zapustil, ker mu je v Sloveniji dobro in je tudi želel, da ga nemški migracijski organi vrnjeno v Slovenijo, pa temu, pristojni organ ne more slediti, saj mu glede na prejšnja njegova ravnanja ne gre verjeti. Zato mu je nujno potrebno omejiti gibanje, saj bo lahko v nasprotnem ponovno nedovoljeno prehajal meje držav članic, kakor je to počel že v preteklosti.

7. Čeprav konkretnem primeru osebni razgovor z vlagateljem zaenkrat ni predviden, pa pristojni organ poudarja, da je vlagatelj v konkretnem primeru navedel okoliščine, ki jih v predhodnih postopkih ni navajal, čeprav so takrat že obstajale. Zaradi tega je potrebno najprej ugotoviti, ali obstajajo upravičeni razlogi, da jih ni navedel in v primeru, da obstajajo, tudi skrbno preučiti, ali novi razlogi pomembno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite Zaradi kompleksnosti primera in predhodnega vlagateljevega nedovoljenega prehajanja mej držav članic, je izrednega pomena, da vlagatelj ostane na voljo za pojasnila do pravnomočnosti samega sklepa, s katerim bo odločeno o njegovem zahtevku, torej tudi v morebitnem upravnem sporu. Kot je navedlo Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I U 1308/2020-20 z 18 9 2020, pridobivanje dejstev ob sodelovanju osebe ni vezano zgolj na fazo postopka do zaključka osebnega razgovora. Omenjeno sodišče je v 39. točki iste sodbe to stališče tudi pojasnilo: »Določitev elementov oziroma dejstev, na katerih temelji prošnja, je relevantna tudi za postopek pred sodiščem oziroma za pridobivanje dejstev v sodnem (pritožbenem) postopku, torej dokler ne postane odločitev tožene stranke pravnomočna. Če tožba v upravnem sporu ni vložena z iztekom roka za tožbo oziroma z dnem, ko upravni akt postane pravnomočen, v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 preneha tudi podlaga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.«

8. Na podlagi vseh predstavljenih dejstev pristojni organ ocenjuje, da so pogoji, da se prosilcu omeji gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izpolnjeni.

9. Pristojni organ je v nadaljevanju preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju dejstva, da je vlagatelj predhodno že samovoljno zapustil azilni dom, kljub temu, da je zatrjeval, da bo v Sloveniji ostal, pristojni organ ocenjuje, da ne bi imel težav slednjega zopet ponoviti. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo pravnomočno odločeno o njegovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. V azilnem domu naloge varovanja opravljata samo dva varnostnika in en receptor. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo vlagatelj, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo.

10. V tožbi tožeča stranka pravi, da morajo za omejitev gibanja po določbi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji: (i) izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavljal, (ii) ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti in (iii), ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.1

11. Iz izpodbijanega sklepa v prvi vrsti sploh ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima tožena stranka namen ugotavljati, posledično pa seveda ni izkazana nobena vzročna zveza, po kateri bi bil izrek ukrepa omejitve gibanja potreben za ugotavljanje tega dejstva. Tožena stranka celo navaja, da osebni razgovor s tožečo stranko sploh še ni predviden, nato pa pavšalno navaja, da naj bi tožeča stranka v konkretnem primeru navedla okoliščine, ki jih v predhodnih postopkih ni navajala, čeprav naj bi takrat že obstajale. Katere naj bi bile te okoliščine, tožena stranka ni navedla. Zaradi tega naj bi bilo potrebno najprej ugotoviti, ali obstajajo upravičeni razlogi, da teh dejstev ni navedel, in nato preučiti, ali ti razlogi povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka tako sama izrecno navaja, da sploh ne ve, katera dejstva naj bi se v postopku ugotavljala, posledično pa tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi določeno dejstvo, ki naj bi ga bilo v postopku za mednarodno zaščito potrebno ugotavljati, obstajalo. Že prvi pogoj za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tako ni podan.

12. Nadalje tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka citat iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1308/2020 z dne 18. 9. 2020 v celoti vzela iz konteksta, in poskuša stališče sodišča v navedeni zadevi izkriviti v svojo korist. Drži, da je Upravno sodišče v navedeni zadevi zavzelo stališče, da pridobivanje dejstev ob sodelovanju tožnika ni vezano zgolj na fazo postopka do zaključka osebnega razgovora. Vendar pa je še vedno bistveno, da se pri izreku ukrepa omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s strani tožene stranke jasno navede dejstvo oziroma dejstva, ki naj bi se ugotavljala.

13. Zgolj obrazložitev domnevne begosumnosti v vsakem primeru predstavlja zgolj enega izmed treh pogojev, po katerih je omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 upravičena. Kot dokaz predlaga zaslišanje stranke.

14. Nadalje pa je po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi v delu, v katerem tožena stranka ugotavlja domnevno begosumnost tožeče stranke. Tožeča stranka je na vprašanja tožene stranke pojasnila, da je prvič Republiko Slovenijo zapustila iz razloga, ker je šla k prijatelju na Dansko iskati osebne dokumente. Glede na dejstvo, da tožena stranka v postopku za mednarodno zaščito za izkazovanje istovetnosti vedno zahteva predložitev osebnega dokumenta v originalu, pri čemer ji kopije osebnih dokumentov ne zadoščajo, se zdi absurdno, da v izpodbijanem sklepu tožena stranka navaja, da bi lahko tožeča stranka predložila kopije svojih dokumentov. Tudi svoj drugi odhod je tožeča stranka pojasnila, in sicer ji je bilo tako svetovano. Tožeča stranka je večkrat poudarila, da želi ostati v Republiki Sloveniji, in da bo počakala na odločitev o njenem zahtevku.

15. Pri tem je relevantno, da je tožeča stranka ranljiva oseba s posebnimi potrebami, in sicer s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva (to izhaja tudi iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tožeče stranke). Gre za osebo, ki sama ni zmožna izoblikovati »naklepa« za pobeg iz države. V zvezi z navedenim tožeča stranka predlaga izvedenca psihiatrične stroke, ki bo psihično stanje tožeče stranke lahko ocenil. Pri tem je nadalje relevantno, da se duševno stanje tožeče stranke z bivanjem v Centru za tujce, ki tudi skladno z ustaljeno sodno prakso de facto predstavlja poseg v osebno svobodo in odvzem prostosti, še poslabša. Tudi v zvezi z navedenim tožeča stranka predlaga imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ocenil, kakšna škoda lahko nastane tožeči stranki zaradi omejitve osebne svobode v Centru za tujce. Do navedenega dejstva slabega duševnega stanja tožeče stranke se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sicer ni niti opredelila, kljub temu, da to dejstvo izrecno izhaja iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

16. Nadalje je kot razlog za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeno tudi izkušnje tožene stranke, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom. Tožeča stranka v zvezi z navedenim poudarja, da gre pri ukrepu omejitve gibanja prosilcu za azil za naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska Ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah. Mogoče ga je izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. Dejstvo, da 80 % prosilcev zapusti azilni dom po vloženi prošnji, se nikakor ne more šteti za okoliščine konkretnega primera, temveč gre za splošno dejstvo, ki nima nikakršne zveze z tožečo stranko, posledično pa je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi iz tega razloga.

17. Tožeča stranka dodatno na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožeči stranki ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožeča stranka se v omejenem prostoru azilnega doma namreč zelo slabo počuti, pri čemer gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 5. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo na podlagi 15. člena Ustave RS, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, in sicer sodba in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 18. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi, zahtevi za izdajo začasne odredbe naj ugodi,tako da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožeče stranke v Centru za tujce v Postojni.

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da po primerjavi tožnikovih navedb, kakor jih je podal v predhodnem postopku, ko je o njegovi prošnji bilo odločeno v pospešenem postopku, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pri utemeljevanju prvega zahtevka navedel okoliščine, ki jih v predhodnih postopkih ni navajal, čeprav so takrat že obstajale. Prvi zahtevek je namreč utemeljeval s spolno zlorabo in grožnjami s smrtjo, česar pa ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni omenjal (takrat jo je utemeljeval s finančnimi težavami ter težavami zaradi neplačevanja preživnine otroka). Iz tega razloga mora tožena stranka najprej ugotoviti, ali obstajajo upravičeni razlogi, da tožnik spolne zlorabe ni navedel že v predhodnem postopku in v primeru, da obstajajo, tudi preučiti, ali novi razlogi pomembno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Če je temu mogoče pritrditi, pa bo tožniku potem treba dovoliti podajo nove prošnje za mednarodno zaščito ter nadalje z njim, še pred odločitvijo, izvesti poglobljeni osebni razgovor. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnika mogoče označiti za begosumno osebo, saj izpolnjuje več objektivnih kriterijev begosumnosti, je izrednega pomena, da vlagatelj ostane na voljo za pojasnila do pravnomočnosti sklepa, s katerim bo odločeno o njegovem zahtevku.

20. Tožena stranka še pravi, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izčrpno obrazloženo, zakaj je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumna oseba. Tožnik je namreč že dvakrat samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije. Četudi je res, da v skladu z zakonom tožena stranka kot relevanten dokaz za izkazovanje istovetnosti upošteva predvsem originalne dokumente, slednje še ne opraviči dejstva, da je tožnik ozemlje Slovenije zapustil, glede na to, da je na voljo imel tudi alternativne možnosti pridobitve le-teh, ki jih pa ni niti pomislil izkoristiti. Glede na to, da zatrjuje, da mu je v Sloveniji dobro, in da je želel tukaj ostati, ter ob predpostavki, da je tožnik v postopku imel na voljo pomoč pooblaščenca, bi se lahko pri njem oziroma pri uradnih osebah pozanimal, v kolikor je v Sloveniji želel ostati, katere so njegove nadaljnje možnosti za obstanek v Sloveniji.

21. Kar zadeva tožnikova zatrjevanja glede težav v duševnem zdravju, pa tožena stranka pripominja, da jih tožnik predhodno, vključno na podaji zahtevka, v postopku sploh ni omenjal. Vsakokrat, ko je bil vprašan, če se dobro počuti je odgovoril pritrdilno ter zanikal, da bi imel kakšne posebne težave. Poleg tega pa ne uradna oseba in ne pooblaščenec nista nikoli v postopku opazila nobenih posebnosti pri duševnem stanju tožnika, saj bi v tem primeru slednje izhajalo iz zapisnika. Tožnikovo sklicevanje na to predstavlja manipulacijo postopka, vedoč, da slednje lahko morebiti vpliva na njegovo kredibilnost, kakor tudi verodostojnost samega postopka. Iz tega razloga tožena stranka meni, da postavitev izvedenca psihiatrične stroke v konkretnem primeru ni potrebna.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

22. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16, 5/17 - ZTuj-2D, 54/21) oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah EU za uporabe Direktive o sprejemu 2013/33/EU in podlage za pridržanje iz člena 8(3) (b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

23. V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da _„pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije“_.2

24. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje3, na področje določenega dela države4, na kraj (mesto) prebivanja5, na ozemlje ene države,6 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.7 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.8 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.9 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.10

25. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

26. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem _„svobode gibanja,_“11 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov.12 Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU13 za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.14 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem _„odvzem svobode gibanja.“_15 Vendar pa Veliki senat Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ v odstavku 100, ko se sklicuje na preteklo prakso Sodišča EU, pravi, da je _„v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“_16 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi _FMS in ostali_.17

27. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave).18

28. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),19 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt (še naprej) obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

29. Za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "_strogo omejen" ukrep_,20 in mora biti izrečen v _"izjemnih okoliščinah"_21, če je to _"nujno, razumno in sorazmerno,"_22 ker gre za _"skrajno sredstvo"_.23

30. Besedilo druge alineje prvega v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1,24 ki naj bi v notranji pravni red preneslo določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ter določba člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU se nekoliko razlikujeta. Določba člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU namreč daje poseben poudarek nevarnosti pobega ob tem, da je izrek pridržanja potreben oziroma nujen tudi zaradi določitve elementov, na katerih temelji prošnja, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti.25 Poudarek, ki se glasi _„zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil“_, daje posebno težo okoliščini begosumnosti. Zato mora sodišče najprej preveriti zakonitost ugotovitve tožene stranke glede tožnikove begosumnosti.

31. Tožena stranka je to ugotovitev oprla na dva kriterija, ki v določilu člena 84.a ZMZ-1 opredeljujeta nevarnost pobega in je na pravilen način ugotavljala begosumnost v povezavi z zahtevo, da je treba na _„podlagi posamične presoje vsakega primera“_26 ugotoviti, ali je potrebno prosilca pridržati (člen 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Kajti tožena stranka se pravilno ni ustavila na goli ugotovitvi kriterija iz člena 84.a ZMZ-1, ampak je najprej ugotovila, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, kar ustreza določbi druge alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, in to med strankama niti ni sporno. V naslednjem koraku pa je upoštevala tudi preostale specifične okoliščine konkretnega primera.

32. Argumentirala je namreč, da ni sprejemljivo pojasnilo tožnika, da je prvič odšel po osebne dokumente na Dansko, ker je bil po njih povprašan ob podaji prve prošnje, saj je bil tožnik pred tem obveščen, da ne sme zapustiti Slovenije med postopkom in je sam povedal, da tega ne bo storil. Poleg tega bi bilo od tožnika razumno pričakovati, da bi se prej pozanimal glede možnosti pošiljanja dokumentov v Slovenijo bodisi kopij ali originalov po pošti. Njegovo pojasnilo o posredniku v Franciji in da naj bi iz Francije dokumenti bili poslani na Dansko, je nezadostno oziroma zelo nenavadno, kakor je (bilo) v času odločanja tožene stranke malo verjetno tudi pojasnilo, da mu je ob priložnosti drugega odhoda iz Slovenije tako svetovala svetovalka za begunce po tem, ko je sodišče njegovo tožbo zavrnilo. Na glavni obravnavi takšnega nasveta svetovalke za begunce ni omenil, ampak je dejal, da je Slovenijo zapustil, ker je dobil negativno odločbo. Sodišče lahko v tem delu v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za ta del dokazne ocene (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

33. Nadalje v ta okvir individualne presoje begosumnosti spada tudi dejstvo, da je tožena stranka upoštevala okoliščino, da naj bi tožnik v Nemčiji sam predlagal, da se ga vrne v Slovenijo in da bi lahko ostal tudi tam, ter da si želi ostati v Sloveniji. To je sicer malo neverjetno, da bi nemški organi prosilcu ponujali možnost, da kljub določilom o pristojnosti za obravnavo prošenj po Uredbi EU št. 604/2013 ostane v Nemčiji; ni pa nemogoče, da tožnik ne bi izrazil želje, da ga vrnejo v Slovenijo. Na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi se je izkazalo, da je bil tožnik pri odhodu iz Nemčije v spremstvu varnostnih organov do letališča, na letalo pa je šel sam, karto mu je kupil organ v Nemčiji. V Sloveniji, na letališču, pa ga je pričakal organ Republike Slovenije. Vendar tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali nerazumno, ko glede na vse okoliščine skupaj ni verjela tožniku, da tokrat misli resno ostati v Sloveniji, saj so bila očitno njegovo pričakovanja glede postopka v Sloveniji drugačna, ko je še bil v Nemčiji. Potrebne verodostojnosti, da bo ostal v Sloveniji, ali sprijaznjenosti z aktualnim položajem, tožnik na glavni obravnavi ni pokazal, saj je tudi na glavni obravnavi vztrajal na izpostavljanju okoliščine o tem, kakšen je bil njegov namen v času, ko je šel iz Nemčije v Slovenijo, ne pa kakšen odnos ima v času izvajanja izpodbijanega ukrepa do postopka in njegovega obstanka tekom aktualnega azilnega postopka v Sloveniji.

34. Na glavni obravnavi se je izkazalo, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljeno izpostavila tudi nesodelovanje tožnika v postopku, čeprav odločbe izrecno ni oprla tudi na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, ki nesodelovanje v postopku opredeljuje kot kriterij za ugotavljanje nevarnosti pobega. Vendar pa se je tožena stranka na zaslišanju ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka ukvarjala z razlikami v razlogih, zakaj je tožnik podal drugo prošnjo in prvi zahtevek za ponovno uvedbo postopka. To namreč je pomembno pri ugotavljanju begosumnosti, saj je tožnik ob prvi prošnji navajal en razlog za prihod v Evropo, in sicer ekonomski razlog ter zaposlitev; za to govori celo pisna izjava tožnika v upravnem postopku. Ob podaji druge prošnje je navajal povsem drug razlog za pobeg iz Alžirije in sicer v zvezi s sodno odločbo in zaporno kaznijo v Alžiriji v povezavi z neplačevanjem preživnine po razvezi in konflikt z ženinim bratom oziroma njegove grožnje. Ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka pa je navedel še tretji oziroma dodatni razlog, to je spolno nasilje, posilstvo s strani ženinega brata ter še nekoga, da je imel sorodnik posnetek posilstva in da ga je delil s prijatelji ter da tožnik želi prestopiti v krščansko vero. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je povedal nekoliko drugače in sicer, da so ga poskušali posiliti. Želje po spremembi vere na zaslišanju na glavni obravnavi ni omenil. Na zaslišanju glavni obravnavi je povedal tudi, da nima izobrazbe, da ni hodil v šolo, kar je povezoval z nerazumevanjem informiranja v postopku, čeprav iz prve in druge prošnje izhaja, da je 7 let hodil v šolo v rojstnem kraju. Navajanje različnih ključnih oziroma bistvenih razlogov skozi vse postopke v Sloveniji zaradi katerih je zapustil izvorno državo, kjer ne gre za manj pomembne podrobnosti, v povezavi z dejstvom, da je dvakrat iz Slovenije že pobegnil predčasno, predstavlja dva pomembna kriterija begosumnosti. Upoštevajoč omenjeno drugo in peto alinejo 84.a člena ZMZ-1 ter opisane okoliščine posamičnega primera izkazujejo veliko stopnjo begosumnosti, zato s tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit. 35. Omenjeno slabo sodelovanje tožnika v postopku zaradi spreminjanja ključnih razlogov za odhod iz izvorne države pa je povezano tudi z drugim pogojem iz določila druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožeča stranka namreč nima prav, ko trdi, da tožena stranka ni navedla, katero je tisto dejstvo, ki ga brez pridržanja tožnika ne bi bilo mogoče ugotoviti oziroma pridobiti. To je tožena stranka utemeljila v tretjem odstavku na strani 4 izpodbijanega akta. Drži sicer, da bi tožena stranka lahko tudi drugače vodila razgovor s tožnikom ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Vendar pa sodišče nima indicev, da bi lahko prišlo do sklepa, da tožena stranka zaradi „slabe vere“ oziroma da namenoma ni hotela razčiščevati določenih dejstev na razgovoru dne 24. 11. 2021. Tožnik je namreč sam s spreminjanjem razlogov za strah pred preganjanjem ali resno škodo od prve prošnje z dne 24. 7. 2020 do zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 24. 11. 2021 in celo na glavni obravnavi pred sodiščem prispeval k temu, da bo v nadaljevanju potrebno dodatno razčiščevanje dejstev, ki brez tožnikove prisotnosti ne bi bilo mogoče in zaradi česar je ukrep pridržanja v do sedaj obravnavanih okvirih zakonit oziroma do tu izpodbijani akt nima elementov nezakonitosti.

36. Tožnik je sicer v upravnem postopku kot razlog, da posilstva ni omenil že v prvotnih postopkih, navedel, da ga je bilo sram. To bi lahko bil upravičen razlog, vendar je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je šlo za poskus posilstva in ko je bil posebej vprašan s strani njegove pooblaščenke, kako se počuti v Centru za tujce, je povedal, da še en mesec ne bi zdržal, vendar kakršnih koli psihičnih travm zaradi zatrjevanega strahu, ali posledic fizičnega ali psihičnega maltretiranja v Alžiriji ob tem ni omenil. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik zaslišan ob podaji prošnje dne 24. 7. 2021, nato je bil zaslišan ob podaji druge prošnje dne 8. 6. 2021, nato je bil z njim opravljen osebni razgovor dne 17. 6. 2021, ko je bil prisoten tudi predstavnik nevladne organizacije PIC, nato je bil tožnik zaslišan tudi na sodišču dne 22. 7. 2021 ob prisotnosti odvetnice in nikoli v tem obdobju se ni izkazala morebitna potreba po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke zaradi morebitne travme tožnika ali posebnega psihičnega stanja v zvezi z dejanji zoper njega v izvorni državi. Tega sodišče ni zaznalo tudi na glavni obravnavi dne 8. 12. 2021. Zato je predlog za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke zavrnilo kot očitno nepotrebnega.

Presoja izpodbijanega akta z vidika člena 8(2) in 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU:

37. Z vidika določb člena 8(2) in 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa nastopi določen problem izpodbijane odločbe, ki pa je sistemske narave. Kajti zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v notranji pravni red določbe člena 8(2), po kateri lahko države članice prosilca pridržijo, _„če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa“_ niti ni zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri _„države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“_ Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju kot odvzemu prostosti.

38. Pravil o alternativah pridržanju v ZMZ-1 namreč ni, kajti ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave še vedno pomeni odvzem prostosti glede na sodno prakso ESČP in Sodišča EU, ki jo je Upravno sodišče navedlo v prvem delu obrazložitve te sodbe. Zato je ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave zgolj alternativa in manj prisilni ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti, ni pa to alternativa pridržanju.

39. V zvezi s tem je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah že zavzelo stališče, da v okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v človekove pravice prosilca doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih, in da ta preizkus sorazmernosti in nujnosti ni možen, če zakonodajalec ne uredi alternativ odvzemu prostosti. To je torej sistemska pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru, vendar pa to ne velja v danih okoliščinah primera.

40. Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju), pri čemer se je tudi tožena stranka opredelila, da ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit, čeprav se je do tega pravno-tehnično opredelila na nepravilen način, ki ni pomenil individualne obravnave. Sodba Vrhovnega sodišča v posameznem primeru namreč ne more odpraviti obveznosti prenosa člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red.27

41. Sodišče v Upravnem sporu podaja razlago in uporablja pravo v posamičnem primeru in ne na splošno. In v tem konkretnem primeru lahko zagotovi učinkovito uporabo prava EU v povezavi z ZMZ-1, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik s svojimi ravnanji nesodelovanja ne samo prispeval, ampak je sam v odločilni meri povzročil, da je prišlo do pridržanja v Centru za tujce s tem, ko je dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo in ko je bistvene razloge za strah pred preganjanjem ali resno škodo skozi postopke večkrat spreminjal, kar pomeni, da je postopek oteževal. Dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU, v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja, ker redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju ali na območju Azilnega doma ne bi bilo ustrezno sredstvo za zagotavljanje tožnikove navzočnosti v postopku zaradi očitne visoke stopnje begosumnosti tožnika.

42. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da je izpodbijani ukrep utemeljen tudi v načelu sorazmernosti v tem smislu, da je ukrep nujen, ker ne bi bilo mogoče z nobenim milejšim ukrepom v enaki meri zagotoviti legitimnega cilja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 43. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) Obrazložitev k drugi točki izreka:

44. Ker je sodišče ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit in ker je nepopravljiva škoda v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe samo na splošno opredeljena, tožnik pa na zaslišanju na glavni obravnavi ni izrazil ali izkazal kakšne posebne stiske ob dejstvu, da je zaprt v Centru za tujce, ki bi očitno izstopala od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito, tako da ni zaznalo nobenih znakov posebne ranljivosti, je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno. Ob tem je tehtalo zatrjevano škodo na strani tožnika z varstvom javnega interesa glede učinkovitega vodenja azilnih postopkov in pri tem ni našlo elementov nesorazmernosti (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 648/2018-15 z dne 30. 3. 2018. 2 J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP so (tudi) člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 3 _Cyprus v Turkey_, 10. 5. 2001. 4 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 5 _Hajibeyli v. Azerbaijan_, 10. 7. 2008. 6 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany_, 22. 3. 2001. 7 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 8 _Ahingdane v the United Kingdom_, 28. 5. 1985. 9 _Amuur v. France_, odst. 42, 48; _Khlaifia and others v. Italy_, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 10 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 11 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 12 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 13 Ukrep pridržanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustreza ukrepu pridržanja iz člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 14 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 15 C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223. 16 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, 14. 5. 2020, odst. 100. 17 Glej: Ibid. odst. 231. 18 Glej: FMS in ostali, C-429/19 PPU, odst. 126-147; glej tudi _mutatis mutandis_: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 19 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 20 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 21 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52. 22 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63. 23 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 24 Po tem določilu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 25 Določba člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu namreč pravi, da se prosilca se sme pridržati, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, _„zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil“._ 26 O pomenu „posamične presoje“ glej: Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 40, 70-73; Al Chodor, C-528/15, odst. 34; El Dridi, C-61/11, odst. 39; Sagor, C‑430/11, odst. 41; J.N., C-601/15 PPU, odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _O.M. v. Hungary_, App. no. 9912/15, odst. 52. 27 Glej: C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, 14. 5. 2020, odst. 258.