Jedro

Tudi po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 2000, je obstajala obveznost zavarovanja za zavarovance iz 12. člena ZPIZ/92 od dneva nastanka pravnega razmerja. Vendar pa zavarovanec, ki se v zavarovanje ni prijavil pravočasno, ni mogel pridobiti statusa zavarovanca za ves čas trajanja pravnega razmerja, oziroma je tak status izjemoma lahko pridobil za največ eno leto nazaj od prijave; le v primeru sodne odločbe, ki je tak status priznavala, pa za ves čas trajanja pravnega razmerja.

Podlaga za obvezno zavarovanje poslovodnih oseb v družbah je le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni zavarovana na drugi pravni podlagi in če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18. 9. 2006 in odločbo njene Območne enote v Celju z dne 15. 5. 2006 v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi, v kateri je hkrati tudi poslovodna oseba za čas od 23. 4. 1997 do 31. 12. 2001. Ugotovilo je, da tožnik nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi, v kateri je hkrati tudi poslovodna oseba v času od 23. 4. 1997 do 31. 12. 1999, za čas od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 pa mora tožena stranka o lastnosti zavarovanca izdati nov upravni akt. V presežku je zahtevek za odpravo odločb tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2002 dalje, zavrnilo. Ugotovilo je, da za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za čas pred 1. 1. 2000 ni pravne podlage, za čas od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 pa je bilo priznanje lastnosti zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) odvisno od tega, ali je osnova družbenika oziroma poslovodne osebe za obračun dohodnine dosegala najmanj znesek minimalne plače. 2. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da za ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas pred 1. 1. 2000 ni pravne podlage in da se določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 nanaša tako na družbenike, kot na poslovodne osebe.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obširno revizijo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 48. člena in tretjega odstavka 68. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000). Tožnik od 23. 4. 1997 ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nobeni podlagi, čeprav je bil v tem času družbenik in poslovodna oseba družbe P. d.n.o. od njene ustanovitve dalje. Ves čas je pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovalno razmerje, trajalo. Za družbenike in poslovodne osebe je tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) v 12. členu predpisoval obvezno zavarovanje. Ta določba je predstavljala pravno podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca tudi za čas pred 1. 1. 2000. ZMEPIZ v drugem odstavku 48. člena jasno določa, da se ugotovi lastnost zavarovanca v primeru, če pravno razmerje še traja, za ves čas od nastanka pravnega razmerja. Jasno določbo je sodišče druge stopnje predrugačilo in jo po svoje razlagalo, s čimer je kršilo načelo zakonitosti. Tudi zakonske določbe, ki so veljale pred 1. 1. 2000, so zavarovanje predpisovale kot obveznost. Takšna opredelitev pa na nek način predpostavlja nastanek zavarovalnega razmerja. Ne glede na to, da ZPIZ-92 nima enake določbe, kot jo ZPIZ-1 vsebuje v drugem odstavku 7. člena, je ob uporabi zakonskih določb v luči predpisov o matični evidenci in ob smiselni uporabi teh določb, izpolnjen pogoj za ugotavljanje lastnosti zavarovanca tudi v primerih, ki se nanašajo na obdobje pred 1. 1. 2000. Bistvo ugotavljanja lastnosti zavarovanca je v tem, da se vzpostavi zakonito stanje, v katerem je določena oseba v razmerju do sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sankcija, ki jo je določal zakon za prekršek, ima namen kaznovanja nedopustnih ravnanj (neprijave v zavarovanje). Sankcija ni ovira za vzpostavitev zakonitega stanja z ugotavljanjem lastnosti zavarovanca za nazaj. Sodišče druge stopnje je v nekaterih zadevah zavzelo tudi drugačno stališče in je priznalo lastnost zavarovanca tudi za čas pred 1. 1. 2000. Revizija nasprotuje tudi odločitvi, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001. Meni, da se določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 o pogoju za obvezno zavarovanje (osnova za obračun dohodnine najmanj v višini minimalne plače) nanaša le na družbenike in ne tudi na poslovodne osebe. Prav tako meni, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša zgolj na osebo, ki je poslovodna oseba in družbenik hkrati. Poslovodstvo v družbi je pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 ne glede na dohodke. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in posledično sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma tudi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji niti smiselno ni konkretiziran. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

8. Bistvo spora je najprej v vprašanju, ali je tožena stranka zakonito odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenik in poslovodna oseba tudi za čas od 23. 4. 1997 do 31. 12. 1999. Tožnik je bil kot poslovodna oseba družbe P. d.n.o. vpisan v sodni register 23. 4. 1997. Takrat je veljal ZPIZ-92, ki je v prvem odstavku 12. člena določal, da se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine, v drugem odstavku pa, da predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za delo določi, kdaj se šteje, da lastnik osebno vodi zasebno podjetje ali zasebni zavod. Določb o ugotavljanju lastnosti zavarovanca ta zakon ni vseboval, ampak je napotoval na predpise o matični evidenci (prvi odstavek 261. člena). Z 19. 8. 1995 je začel veljati ZMEPIZ-95, ki je za zavarovance iz 12. člena ZPIZ-92 določal, da sami vložijo prijavo v zavarovanje (člen 22/3). Lastnost zavarovanca ima le oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje, dodatni pogoj pa je, da so plačani prispevki (člen 41/1, 41/2). Za čas od začetka nastanka pravnega razmerja se po tem zakonu prizna lastnost zavarovanca le, če je prijava vložena pravočasno, v rokih iz 53. člena ZMEPIZ-95 oziroma izjemoma v primeru, če prijava iz objektivnih vzrokov ni bila vložena v roku, vložena pa je bila vsaj v enem letu od dneva izpolnitve pogojev za vstop (člen 43/1). Če je prijava vložena po tem roku, se pridobi lastnost zavarovanca z dnem vložitve prijave (člen 43/2). Izjema nastopi le v primeru, če je osebi status zavarovanca s sodno odločbo priznan za več kot eno leto od vložitve zahteve (člen 45/3). ZMEPIZ-95 ne predvideva ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ampak daje v prvem odstavku 33. člena Zavodu pooblastilo le za preverjanje pravilnosti prijavljenih podatkov o zavarovancih in zavezancih za prispevek. S 5. 7. 1996 je pričel veljati Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Pravilnik, Ur. l. RS, 32/96). V drugem odstavku 5. člena Pravilnik določa, da se v primeru, če je v sodnem registru vpisan kot direktor in ni obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja pri drugem poslovnem subjektu oziroma pri zasebnem delodajalcu ali na drugi podlagi, ni uživalec pokojnine in ni na rednem šolanju, šteje, da lastnik osebno vodi zasebno podjetje ali zavod. V prvem odstavku 12. člena Pravilnika je tudi prvič po uveljavitvi ZPIZ-92 predvidena možnost, da se postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca uvede po uradni dolžnosti. Vendar pa Pravilnik ni določil, da se ugotavlja lastnost zavarovancev tudi za nazaj, vse od nastanka pravnega razmerja. Iz 16. člena izhaja, da se v primeru, ko je vložena prijava, omejuje priznanje lastnosti zavarovanca le za čas in pod pogoji, določenimi v ZMEPIZ-95. Po 17. členu Pravilnika se ugotavlja lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti z odločbo. Prijava v zavarovanje po uradni dolžnosti se vloži v 8 dneh po pravnomočnosti te odločbe. Iz navedenega izhaja, da je sicer tudi po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 2000, obstajala obveznost zavarovanja za zavarovance iz 12. člena ZPIZ-92 od dneva nastanka pravnega razmerja. Drži revizijska trditev, da so te določbe podlaga za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, vendar pa ni mogoče spregledati dejstva, da po teh predpisih zavarovanec ni mogel pridobiti statusa zavarovanca za ves čas trajanja pravnega razmerja, če se v zavarovanje ni prijavil pravočasno, oziroma je tak status izjemoma lahko pridobil za največ eno leto nazaj od prijave; le v primeru sodne odločbe, ki je tak status priznavala, pa za ves čas trajanja pravnega razmerja. Glede na predpise, kot so veljali pred 1. 1. 2000, zavarovanec, ki je brez opravičljivih razlogov zamudil rok za prijavo in ni razpolagal s sodno odločbo, v nobenem primeru, tudi če bi to želel, ni mogel pridobiti lastnosti zavarovanca za ves čas od nastanka pravnega razmerja, ker je to omejeval zakon. Zato je neutemeljena revizijska trditev, da že določba o obveznosti zavarovanja predpostavlja nastanek zavarovalnega razmerja za ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje.

9. ZPIZ-1 v drugem odstavku 7. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, v 30. členu pa, da traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Citirane določbe ZPIZ-1 dopolnjuje ZMEPIZ, ki je stopil v veljavo 30. 9. 2000. Ta v drugem odstavku 45. člena tudi določa, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, v 4. alineji 47. člena pa, da poslovodni delavci zasebnih družb iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki niso zavarovani na drugi podlagi, lastnost zavarovanca pridobijo ob pogoju vložene prijave v zavarovanje z dnem vpisa v sodni register. S tem dnem se po prvem odstavku 48. člena ZMEPIZ lahko pridobi lastnost zavarovanca tudi, če prijava ni bila vložena v rokih, ki jih določa ta zakon (določeni so v 57. členu); po drugem odstavku 48. člena ZMEPIZ pa pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, še traja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Lastnost zavarovanca se pridobi z dnem, določenim v 47. členu ZMEPIZ tudi v primeru, če je po uradni dolžnosti ugotovljena lastnost zavarovanca (50. člen ZMEPIZ), pa zavezanec ni vložil prijave v roku 8 dni od dokončnosti odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca in sicer na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo po 53. členu ZMEPIZ po uradni dolžnosti vloži Zavod.

10. Od odgovora na vprašanje, ali predstavlja pravno podlago za sporno odločitev tožene stranke ZPIZ-1 oziroma ZMEPIZ, slednji zlasti glede na določbo drugega odstavka 48. člena (in tudi tretjega odstavka 68. člena), je odvisna pravilnost odločitve v tem delovnem sporu. Strinjati se je mogoče z revizijo, da gre tako po sedanjih, kot po prejšnjih predpisih v primeru, ko se oseba, čeprav obstaja pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, ne prijavi vanj, za enako situacijo. Vendar pa so to situacijo prejšnji predpisi urejali (reševali) bistveno drugače, kot sedanji. Ker po prej veljavnih predpisih ni bilo možno ugotavljati lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj za ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, je potrebno sedaj veljavne predpise razložiti z upoštevanjem načela prepovedi retroaktivne veljavnosti zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov iz 155. člena Ustave RS. Tožena stranka je pri ugotavljanju tožnikove lastnosti zavarovanca za razmerje, ki je nastalo pred 1. 1. 2000, posegla v stanje, ki ga je tedaj veljavni zakon sankcioniral (in ga sankcionira še danes), ni pa narekoval odprave posledic nepravočasne prijave oziroma posledic opustitve prijave ne na zahtevo posameznika ne po uradni dolžnosti. Še več, odprave posledic v obliki ugotovitve lastnosti zavarovanca in vzpostavitve zavarovanja za nazaj, za ves čas od nastanka pravnega razmerja, sploh ni dopuščal. Zato določbe drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ ni mogoče uporabiti za primer, kot je sporni, ampak le za primere, ko je tudi po prejšnjih predpisih obstajala možnost ugotovitve lastnosti zavarovanca za ves čas od začetka pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za zavarovanje. Za tak primer je šlo npr. pri ugotovitvi lastnosti zavarovanca s sodno odločbo v delovnem sporu.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da pravne podlage za ugotovitev tožnikove lastnosti zavarovanca pred 1. 1. 2000 ni bilo. Na pravilnost odločitve ni vplivalo v reviziji grajano stališče, da sankcioniranje nedopustnih ravnanj po prejšnjih predpisih ne bi bilo potrebno, če bi bilo mogoče kršitev odpraviti po postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti. Zato se do tega stališča Vrhovno sodišče izrecno ne opredeljuje. Prav tako pri reševanju revizije niso odločilnega pomena zatrjevane različne odločitve sodišča druge stopnje v enakih primerih.

12. Drugo vprašanje, ki ga izpostavlja revizija, pa je vprašanje pravilnosti uporabe drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki je v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 določal, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sodišče druge stopnje določbe ni tolmačilo tako, kot je predstavljeno v reviziji, namreč da morata biti za obvezno zavarovanje kumulativno izpolnjena oba pogoja: poslovodstvo in hkrati družbeništvo. Že iz 47. člena ZMEPIZ (4. in 5. alineja) izhaja, da pogoj za pridobitev lastnosti zavarovanca ni kumulativno izpolnjevanje obeh pogojev. Pač pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da poslovodna oseba, ki ni zavarovana na drugi podlagi, izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje, če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače. Enako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 55/2007 z dne 25. 3. 2008, ki ga izpodbijana sodba citira in povzema: „Podlaga za obvezno zavarovanje poslovodnih oseb v družbah je le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni zavarovana na drugi pravni podlagi in če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače.“ To pomeni, da se dodatni pogoj iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne nanaša le na družbenike, ampak tudi na poslovodne osebe.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.